SiolNET. Trendi Svet znanih
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Manca Juvan Hessabi razbija mit o Afganistanu kot državi vojnih hujskačev in nepokornežev

1

termometer

Zaupnica ponižanih in razžaljenih s fotografsko razstavo in fotomonografijo Afganistan: neobičajna življenja nagovarja k ideji, da si vsak človek želi dostojno življenje.

Manca Juvan Hessabi, fotografinja, ki čuti in ki si upa, je pozabljenim ljudem Afganistana postavila prav poseben spomenik. Včeraj se je v Moderni galeriji v Ljubljani utrnila njena fotografska razstava Afganistan: neobičajna življenja, danes se je tenkočutni fotografski izpovedi pridružila še impresivna fotomonografija z istim naslovom, ki je izšla pri založbi Sanje.

S svojimi fotografijami se zdite kot misijonarka resnice o Afganistanu, tistem Afganistanu, ki ga živijo običajni ljudje, in ne terorističnem kotlu, kot ga poznamo iz medijev. Resnica najbrž ni črno-bela, ima več plati, tako kot ljudje, vsak ima svojo zgodbo, svojo resnico. Kulturo, države, ljudi, ki jih ne poznamo, prevečkrat razumemo črno-belo, saj smo zasuti z bolj kot ne enakimi podobami. V primeru Afganistana se zadnje čase srečujemo z vojaškimi čeladami, puškami in vojaškimi uniformami, značilnimi podobami vojne, ki hočeš nočeš ustvarjajo določeno percepcijo te države, gojijo mit o Afganistanu kot državi vojnih hujskačev in nepokornežev. Ob tem pozabljamo, da si vsak človek, pa naj bo Afganistanec, Slovenec ali kdorkoli drug, želi dostojno življenje. Upam, da moje fotografije, v knjigi in na razstavi, nagovarjajo k tej ideji.

Naslov vaše monografije in razstave je Afganistan: neobičajna življenja. Kje je v Afganistanu ločnica med običajnim in neobičajnim? Neobičajno je predvsem za nas, ki ne poznamo posledic tridesetletne vojne, uničenja in takšne revščine, ki danes, tudi po devetih letih in milijonih dolarjev, ki so bili namenjeni obnovi Afganistana, za njih pravzaprav ni bistveno drugačna, kot je bila. Neobičajno za nas je za njih običajno, ker živijo v tem. Otroci so bili rojeni med vojno, odraščajo v vojni in vojna je edino, kar poznajo, kljub temu da si želijo miru in dostojnega življenja.

Kako vam kot zahodnjakinji vedno znova uspe postati zaupnica ponižanih in razžaljenih Vzhoda? Vzhoda v tem primeru, saj me zanimajo tudi drugi deli sveta, ne delam samo na Vzhodu. Mislim, da je tu več stvari, ki se morajo poklopiti. Jaz kot avtorica fotografij sem oseba, ki se me krivica in nepravičnost dotakneta in ju skušam reševati, razbijati klišeje in predsodke. Že ideja, da pridem kot nekdo, ki skuša razumeti nekoga oziroma njegov vsakdan, si vzame čas in je pripravljen prisluhniti njim in njihovim zgodbam, je drugačna od večinske ideje, da prideš tja z dvema minutama časa, da posnameš prispevek za televizijo. Tam potem nisi, da bi jih skušal razumeti, ampak zato, ker moraš napisati nek članek, podobo katerega že imaš ustvarjeno vnaprej, potem samo še polniš prazna mesta za citate. Mene pa zanimajo odnosi, družba in posamezniki s svojimi zgodbami, zelo specifičnimi zgodbami.

Pri tem najbrž s pridom izkoriščate prednost, da so vam kot fotografinji v Afganistanu odprta številnejša vrata kot vašim moškim kolegom. V Afganistanu imam res več dostopa do nekaterih stvari, kot ženska imam dostop tudi do ženskih tem. Ko sem delala zgodbo o maternalni umrljivosti, moški fotograf najbrž ne bi imel takšnega dostopa, kot sem ga imela jaz. Po drugi strani pa imam drugačno izkušnjo iz Irana, kjer ženske nimajo takšnega položaja. Lani smo bili na nekem sufijskem dogodku, tudi fotografski kolega iz Slovenije, in sem bila kot ženska popolnoma odrinjena. Moški fotografi so tem sufijem ležali praktično pod nogami in jih fotografirali, jaz pa se jim nisem smela približati niti na sto metrov. Torej so prednosti in slabosti biti fotografinja, ampak večinoma sem bila kot ženska vedno privilegirana.

Lovite fotografske utrinke izpod burke? Ne. Burka v Afganistanu ni več zapoved, za časa talibanov je bila obvezna, danes je preprosto ženska izbira. Zanjo se odločijo, ker so nanjo navajene, ker v Afganistanu še vedno ni stabilnosti in jim burka nudi neko anonimnost in varnost. Mladi jo spretno izkoriščajo za druženje zunaj zakonskih zvez, moški pa jo tudi pogosto nataknejo, da ohranijo anonimnost, saj ne veš, kdo je spodaj. Burke nisem v Afganistanu nikoli nosila, sem pa bila pokrita in oblečena po islamskih pravilih.

Opazovalec vaših fotografij dobi občutek, da s svojim fotoaparatom ves čas hodite po robu … je pri tem potreben kanček zdravega strahu? Normalno. Da bi lahko utemeljila, koliko strahu je potrebnega in kakšno vlogo ima pri vsem tem, bi ga mogla najprej definirati. Če je strah neka negotovost, previdnost, potem je definitivno prisoten in potreben.

Vas globina oči in zgodbe njihovih lastnikov kdaj preganjajo tudi ponoči? Da, se zgodi.

Zakaj ste se odločili svoje že tako zgovorne fotografije v knjigi na pot pospremiti še z besedo? Pri dokumentarni fotografiji je fotografijo treba postaviti v nek kontekst. V knjigi so to citati, katerih vlogo razumem, da imajo nek čustven naboj, in klasični podpisi k fotografijam, ki so del žanra. Ta čustveni naboj citatov naj bi podkrepil sporočilnost fotografije, ampak je naj ne bi prekril.

Kaj pomeni tem malim ljudem biti s pomočjo vaše fotomonografije viden in slišan zunaj meja svoje države? To bi pa morala vprašati njih. Ne bi vedela, kaj jim to pomeni. Vse preveč je novinarjev in fotografov, ki hodijo oziroma hodimo na različna konfliktna in postkonfliktna območja in ne naredijo oziroma naredimo dovolj, da bi bile zgodbe teh ljudi nekje izpostavljene. Tudi sama sem nekoč verjela, da je dovolj že to, da sem tam, da prisluhnem njihovim zgodbam, objava v časopisu pa je bila logična posledica, potem pa je bila stvar končana. Glede na spremembo medijske pokrajine sem spoznala, da objava v mediju še ni dovolj, saj lahko objaviš samo določen profil zgodbe, omejen si s prostorom in še marsičim. Ugotovila sem, da je treba stvar predstaviti drugače, globlje …

Se v bližnji prihodnosti vračate v Afganistan, da tem pozabljenim ljudem pokažete svoj spomenik njim? Z veseljem bi se, upam, da mi bo prej ali slej uspelo, saj sem trenutno v rahlih finančnih škripcih. Prva pot je nazaj v moj prvi, drugi dom – Teheran, kaj bo sledilo, še ne vem. Moji afganistanski fotografski kolegi, prijatelji in prevajalci, ki so delali z mano, sicer poznajo moje delo, ampak nekaj drugega se je vrniti do človeka, ki ga redkokdo obišče, ti pa si ga obiskal pred nekaj leti, in mu pokazati to knjigo … odziv bi bil najbrž zanimiv.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin