Lado Kralj: Kosec koso brusi

Lado Kralj je Slovencem v prvi vrsti poznan kot človek gledališča (ustanovitelj avantgardnega gledališča Pekarna in Eksperimentalnega gledališča Glej, bil je umetniški vodja ljubljanske Drame in selektor mnogo gledaliških festivalov v Jugoslaviji) in predavatelj primerjalne književnosti na ljubljanski filozofski fakulteti. Zdaj mu pravijo profesor, ki piše prozo. A pisal je že prej, le da to niso bile knjige proze, ampak knjige o teoriji drame in literarne zgodovine. Za Dnevnikovo fabulo je nominirana zbirka petih daljših pripovedi, ki se odvijajo v časovnem obdobju od sedemdesetih let 20. stoletja do danes, v katerih se zdi, da se stvari bistveno ne spreminjajo – junaki, ki so nemirni in neprilagojeni individualisti, jih občutijo kot enako dušeče in omejujoče.

Upokojeni ste že šesto leto, a se po vaši aktivnosti zdi, da ste daleč od klasične podobe upokojenca. Kako to, da ste se pri 72 letih odločili, da napišete svoj literarni prvenec? Je bila postati pisatelj kdaj vaša (skrita ali odkrita) želja?

Ni bila želja, ne skrita ne odkrita. Ukvarjal sem se z drugačnim pisanjem, ki ne spada na področje lepih umetnosti, temveč njihove refleksije (literarna zgodovina, teorija drame). Profesor Ocvirk, legendarni ustanovitelj oddelka za primerjalno književnost, ni cenil študentov, ki so bili zraven tudi pesniki – norčeval se je iz njih. Ampak sam je pa bil v mlajših letih tudi pesnik in je to šele polagoma opustil, ko se je zares zakopal v literarno vedo. V moji bližini je bil na oddelku ves čas odlični verzolog Boris A. Novak, ki je tudi uveljavljen pesnik. Torej pravila niso povsem jasna. Človek bi mislil, da so jasna vsaj načelno: literarna veda naj bo objektivna, literatura pa subjektivna ali kot pravijo renesančni komentatorji – literatura sme lagati, da pride do dobre zgodbe. Literarna veda pa bog ne daj, ta nikakor in nikoli ne sme lagati.

V Kosec koso brusi se skozi zgodbe srečujemo s težavami različnih tako imenovanih intelektualcev v različnih časovnih obdobjih. Na koncu se zdi, kot da gre za ene in iste vzorce, ki se skozi čas ne spreminjajo. Se vam zdi, da se človek in njegova natura skozi čas ne spreminjata?

Ne bi rekel, da so to intelektualci, pa čeprav s prilastkom "tako imenovani". Res je, da se ne ukvarjajo s fizičnim delom, niso kmetje ali tovarniški delavci, ampak to jih še ne dela intelektualce. To so figure iz srednjega sloja, ki si na različne načine, včasih zelo sumljive, prizadevajo preživeti s pomočjo svoje umske dejavnosti. Intelektualec pa verjetno mora imeti zavest o sebi in svojem poslanstvu. Včasih je fizično delo nosilo s sabo neko dostojanstvo, občutek koristnosti.

Dobro poznam neko kmetijo iz Prlekije. Ko sem imel kakšnih sedem let, je gospodar domačije imel osem odraslih otrok, samih sinov. Eden je ostal na kmetiji, drugi pa so se izučili za sodarja, mlinarja, kovača, lončarja, šoferja itd., sami lepi in koristni poklici. Čas je šel naprej in ti poklici so začeli izumirati, fantje pa so vsi postajali referenti v okoliških občinah in tovarnah ali v zdravilišču. Pametni fantje, ampak težko bi jim rekel intelektualci. Poklic referenta pa: abstrakten in verjetno ne preveč pameten.

Junaki vaših zgodb so otopeli razočaranci, ki se jim življenjske želje niso uresničile. Kako se spopadajo z razočaranji?

S tem se ne morem strinjati. Moji junaki niso ne otopeli ne razočarani. To so voluntaristi, imajo veliko voljo do življenja in akcije, celo več kot voljo: pohlep. Rinejo in rinejo, čeprav včasih v smer, ki je vsaj sumljiva, če že drugega ne. Če grejo predaleč, se jim za hip prikaže rob sveta, onkraj katerega so višje ali tudi demonične sile. Vendar jih to ne ustavi za dolgo. Takšni so bili v času socializma, takšni so v času kapitalizma, sprememba ideologije ne vpliva bistveno na njihov odnos do sveta.