Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Sobota,
1. 10. 2011,
9.42

Osveženo pred

7 let, 12 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Sobota, 1. 10. 2011, 9.42

7 let, 12 mesecev

Kiparstvo kot del narave

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4
Kontinuiteti Marka Pogačnika že več let sledimo preko gibanja OHO, Komune v Šempasu, delu v Vipavski dolini in Benetkah in s kiparskimi ciklusi postavljenimi tako v tujini kot tudi doma.

Pogačnikovo delo gradi most med urbanim in profanim prostorom, ki ga nadgrajuje z umetnostjo. S svojimi deli, obdelavo kamna se zavzema za diskurz, ki naj bi se tudi z umetnostjo pojavil med naravo in človekom. Odnosi med strukturami so v njegovih monolitskih skulpturah ustvarjeni premišljeno in kompleksno. In kontrastno v tem formalnem pogledu, ko pri svojih objektih pušča tako sled narave, kot človeške misli. Pogačnik v dela vnaša svoje vzorce, monograme in informacije, ki niso dekoracija ampak del študija okolja, človeka in umetnosti. V posamezne kamne so vklesani arhetipski vzorci, ki odpirajo dialog s prostorom, v katerega in za katerega so ti tudi ustvarjeni. Pogačnikovo delo je vedno narejeno za točno določen prostor, saj kipar najprej prostor natančno spozna tako, da vanj vstopi tako fizično kot metafizično in na podlagi vsote vseh občutij in informacij sestavi svojo kiparsko kompozicijo.

Obdelovanje površine in prostora širše. Nenehno iskanje, raziskovanje in spoznavanje je skorajda subtilno predstavljen v njegovi kiparski formi. Pogačnik je namreč svojo oporno točko našel v naravi, točneje v zemlji, s katero je povezan s prakso že vrsto let. V času, ko se zdi, da je narava lahko v umetnosti prisotna le še v krajinarstvu, Pogačnik odpira nova poglavja, kako sodelovati z njo, kako iz nje črpati, se od nje učiti in kako absorbirane občutke in njene informacije prevesti v kiparsko formo.

Zamisel o zdravljenju zemlje se je pri umetniku pojavila že v letu 1980. Krajinsko oblikovanje prostora je del Pogačnikovega dela. Narava, krajina in prostor mu niso zgolj objekti umetniškega izražanja, ki bi bila umetniku na voljo za navdih. Pogačnik sam pravi, da so zemlja, narava in prostor avtonomna bitja, s katerimi je mogoče komunicirati in sodelovati. Krajinsko kiparstvo je umetnik nadgradil s svojo terapevtsko obliko zdravljenja zemlje, s katero se že vrsto let predstavlja tudi v tujini.

Pogačnik je razvil metodo, ki jo sam imenuje "zdravljenje Zemlje". Z njo nadaljuje nekatere pomembne vidike dela skupine OHO, ki se je med drugim ukvarjala tudi z iskanjem kozmične ubranosti. Pogačnik razume pokrajino kot sintezo naravnih in kulturnih danosti ter kot energijsko telo, ki ga opredeljujejo energijski tokovi in točke. Umetnik oblikuje zemljevid teh nevidnih mrež; pri tem je pozoren na znamenja v pokrajini in procese, ki so poškodovali energijsko tkivo. Pogačnik je razvil metodo, s katero skuša škodo popraviti ter okrepiti pretakanje energije in "dihanje" pokrajine.

Umetnik na točno izbranih mestih postavlja šilaste kamne, katere dopolnjuje z vklesanimi simboli, »kozmogrami«, ki jih razvija za vsako delo oziroma lokacijo posebej. Kamni, pravi Pogačnik, delujejo na pokrajino podobno kot akupunktura na energijsko mrežo človeškega telesa in to metodo imenuje "litopunktura".

Od metafore k pristnosti dela, k znaku, k vsebini, k formi Eno od njegovih kompleksnih kiparskih del ima tudi prestolnica. Njegovi objekti v prostoru so svet narave, saj v kamnu vedno pušča tudi sled naravnega. Svet človeka, ki biva in preoblikuje naravo. In svet nevidnih energij in svet občutji, ki jih v naravi občutimo in ju med drugim narekujejo tudi fizikalne in kemične zakonitosti naravnega sveta.

Ne spreglejte