Janez Burger: Cirkus in vojna sta šovbiznis

Tako kot Circus Fantasticus je bil dan po premieri redkobeseden tudi Janez Burger. Slavnostna premiera, in to celo na kulturni praznik, namreč terja svoj davek. V pisarni Staregare smo se pogovarjali o snemanju filma, o igralcih, cirkusu in vojni. Potopili smo se v podobe in (odvečne?) besede. No, nekaj nam je vendar uspelo izvabiti iz redkobesednega, a očitno zadovoljnega in samozavestnega 45-letnega režiserja, ki nam je dal vedeti, da ne dvomi vase. Mnoge nagrade in pohvale, samo Circus Fantasticus je namreč prejel šest vesen, so seveda dovolj zgovoren podatek.

Je bila formalna zaveza molku naporna? Zaveza molku ni bila formalna, ampak konceptualna. Ta film sem naredil brez besed, zato ker sem delal vojni film. V vojni pa je toliko dezinformacij, zavajanj in laži, da sem se odločil, da v mojem filmu ne bo besed.

Vas je med snemanjem zamikalo, da bi vključili dialoge? Ne, nikakor, ker sem se že nekaj let pred snemanjem odločil, da ne bo nihče govoril.

Je cirkus v tem filmu nekakšna protiutež vojnemu filmu? Ne, ker sta tako cirkus kot vojna nekakšen šovbiznis. Tako sem ju tudi jemal. Delata eden z drugim v isti smeri tega filma.

Kakšni so bili odzivi sodelujočih igralcev, ko so izvedeli, da bodo igrali v filmu brez dialoga? Glede na to, da so nekateri iz Kanade, nekateri s Kitajske, eden z Nizozemske in eden iz Rusije, niso vedeli, kako se bodo sporazumevali med sabo. Ko sem povedal, da ne bo treba govoriti, so se sprostili.

Ste imeli veliko dela s tem, da ste jih naučili igralskih veščin? Imel sem enako dela, kot kadar usmerjam igralce. V ekipi imam vedno igralce in neigralce.

Film ste posneli v 35 dneh. Kaj je težje – napisati izbruh besed, kot je v Ruševinah, ali posneti film brez dialoga samo s podobo? Mislim, da je popolnoma isto. Ni mi težko snemati filmov, jaz v tem uživam in sem enako užival med snemanjem filma V leru in pri Ruševinah.

Film je nekakšen poklon človeku, ki si med vojno želi samo živeti in opravljati svoje delo. To ni poklon človeku. Lahko je, vendar je predvsem poklon življenju kot takemu.

V filmu je ogromno smrti. Ampak nihče zares ne umre.

Smrt kot del življenja? Življenje je neskončno. V bistvu nihče zares ne umre in tudi v filmu nihče zares ne umre.

To res verjamete? Tega ne verjamem, to vem.

Kaj pa po smrti? Gremo v drugo dimenzijo.

V kakšnem razpoloženju pa ste bili takrat, ko ste začeli razmišljati o tem filmu? Bil sem v zelo dobrem razpoloženju, sveže zaljubljen sem se s svojo svežo ljubeznijo vozil s kolesom po plaži. Takrat sem videl, da je to tako dober občutek, da ga moram postaviti na platno.

Točno ta prizor vidimo tudi v filmu. Ne točno tega, ker ga jaz nisem znal tako dobro posneti, kot sem imel dober občutek, ko sem to dejansko doživljal.

Dokler ne pridemo do trupel. Kako ste posneli ta prizor? Imeli smo tri lutke, vsaka je vredna deset tisoč evrov. Preostalo so bili statisti, ki smo jih zakopali v pesek in jih zamaskirali.

Kinodvor je film pospremil z besedami, da si bomo gledalci po ogledu filma želeli z nekom govoriti. Kaj ste čutili, potem ko ste prvič videli celoten film? Rekel sem si, hvala bogu, da je konec tega filma. To si vedno rečem, ker je proces nastajanja filma naporen.

Koliko časa pa potrebujete, da se očistite podob posameznega filma, da se regenerirate? Približno eno sekundo.

Kaj pa informacija, da lahko film prvič resno ocenite po petih letih? O Circusu Fantasticusu ne morem dosti govoriti, ker sem ga ravno končal. Ruševine sem lahko gledal kot film nekoga drugega šele po petih letih. Isto bo s Circusom Fantasticusom.

Ste opazili kaj, kar bi lahko spremenili? Pri Ruševinah ne bi ničesar spremenil. So točno to, kar sem hotel.

Scenarij Circusa ste razdelili na devet delov. Strah, ogenj, voda, zemlja, ogenj, življenje, smrt, zrak in bog. Je bog letalo, ki uniči tank, v simboličnem pomenu besede? Bog definitivno ni letalo.

Kje je bog v filmu? Bog je stalno prisoten v filmu, če ga čutiš, ko snemaš. Kot je to v življenju. Ni ga treba jemati kot letalo, ker letalo je samo nekaj, kar leti po zraku, v tem filmu še uniči tank. Bog nikoli ne uničuje, ampak ustvarja.

Iskanje pomena navideznih simbolov torej nima smisla? Ima in nima, kakor vzamemo. Film je tako odprt, da si lahko v njem vsak najde svojo lastno zgodbo. Iz filma sem hotel pometati vse simbole. Zdi se mi, da ni ostal niti eden, če ga pa kdo hoče najti, naj ga pa kar najde.

Kako so film sprejeli na mednarodnih festivalih? Bil je v Rotterdamu in Göteborgu. Film je bil izjemno dobro sprejet. V Rotterdamu sem bil že nekajkrat in se mi še nikoli ni zgodilo, da bi me po premieri ljudje na ulici ustavljali, mi čestitali in me objemali ter jokali.

Vsi vaši trije celovečerci so pozlačeni z vesnami, je to naredila praška šola? Ne, to sem naredil jaz. Marsikdo, ki je naredil praško šolo, ni dobil toliko nagrad, ali pa sploh ne dela filmov, ali pa se mu je zmešalo.

Torej niti ne bi bilo tako zelo drugače, četudi ne bi imeli praške šole? Tega pa ne morem povedati, ker ne vem, kako bi bilo, če bi bilo drugače.

Se vam zdi, da je rešitev slovenskega filma v tem, da se obrnemo v tujino, kjer lahko poiščemo tujo igralsko zasedbo, tuje koproducente? Mislim, da je rešitev slovenskega filma v tem, da se vanj vlaga več denarja. Lani je bilo za vse celovečerce razpisanih milijon in pol evrov, kar je tretjina povprečnega proračuna evropskega filma.

V načrtu imate že nove projekte. Med drugim imate namen posneti film po knjigi Okus po moškem. Kaj še pripravljate? Prvi film bo celovečerec Window, ki ga bom snemal na Irskem. Drugi film je kratek politično-vojaški-zombi-horor film. Snemam tudi nizkoproračunsko socialno komedijo Avtošola za televizijo. Okus po moškem je večji projekt, ki se dogaja v New Yorku, zasedba bo mednarodna. Zgodba govori o Brazilcu in Poljakinji, ki se zaljubita in gresta s svojo ljubeznijo do konca. Tako do konca, da ga ona na koncu poje.

Je naključje, da ste s filmom Circus Fantasticus postregli za kulturni praznik? Ni naključje, zdelo se nam je lepo, da imamo na kulturni praznik tudi premiero filma.