Ivan Peternelj: Nagnjen sem k pretiranemu entuziazmu

Ste vsestranski umetnik, igralec, režiser, plesalec. Kaj je tisto, kar vas v različnih umetnostnih zvrsteh vodi, navdušuje, vas izpopolnjuje? Gledališče vidim kot večplastno institucijo, ki združuje ples, gib, petje, igro … Zato tudi lahko počnem vse to, kar počnem. Sicer sem že od malih nog počel raznovrstne stvari: se ukvarjal z glasbo, plesal, igral. Sem diplomirani igralec, a to ne pomeni, da petje in ples postavljam na stranski tir. Ure solo petja so nekaj, pri čemer zelo uživam, brez modernega plesa moje življenje ne bi bilo to, kar je. Vse to zelo rad počnem. Kaj vam pomeni obdobje udejstvovanja in ustvarjanja pri plesni skupini Betontanc? Gre za enkratno obdobje, saj sem s skupino veliko prepotoval, se udeležil neštetega števila festivalov, imel možnost ogledati si predstave tujih umetnikov. Gre za izjemno izpopolnjujoče obdobje. Ko sem pričel plesati, sem bil še študent na AGRFT. Z Matjažem Pograjcem, idejnim vodjem skupine, sva bila sošolca. Leta 1990, v prvem letniku akademije, ko je Matjaž ustanovil Betontanc, me je povabil k sodelovanju, a sem bil, žal, takrat prezaseden. Moje udejstvovanje pri skupini se je nato začelo leto pozneje. Naš "break-through" je bil festival v Franciji, na katerem smo osvojili grand prix, in od tam naprej je šlo samo še navzgor.

Je meja, v vašem primeru, med igralcem in režiserjem ostro določena ali zabrisana?

Zdi se mi, da kar ostro določena. V vseh svojih predstavah namreč tudi nastopam. Vedno se zgodi, da nekaj dni pred premiero popolnoma izstopim iz vloge režiserja, za to se namreč razumsko odločim, in se osredotočim samo na tisto, kar kot igralec počnem na odru. Če ne, pride do kompletne "shizofrenije".

Pa ste vedno režirali samo predstave, v katerih tudi nastopate?

Vedno. Ne vem, kako bi se počutil, če bi samo usmerjal igralsko ekipo, del katere na odru ne bi bil sam. Izjemno rad namreč nastopam. Sem tudi že razmišljal samo o vlogi režiserja, a tudi tako bi se pojavil na odru, pa čeprav samo za minuto. Prvotno sem igralec in rad sem odru.

Tokrat ste se lotili režije pravljice Oscarja Wilda Ribič in njegova duša. Kaj vas je pri tem besedilu najbolj pritegnilo?

Besedilo je nadvse bogato. Izvira iz časa simbolizma in dekadence in je tako "polno", da je že kar baročno. Wilde je bil hedonist in tudi njegove pravljice so prepojene z vonjavami, dišavami, dragulji, mesom … Gre za trenutke resnične čarobnosti in bogastva besed na papirju, ki kar zahtevajo pripoved in prikazovanje. Veliko stvari smo sicer morali opustiti, ker bi bile težko uprizorljive. A prav ta prenatrpanost, prenasičenost, polnost je to, kar mi je pri Wildu všeč.

Pravljico zaznamujeta predvsem dve človekovi lastnosti: hrepenenje in skušnjava. Ste se v življenju velikokrat srečali z obema in kako ste se s temi čustvi spopadli?

Zagotovo. Gre za dve lastnosti, ki nista tuji nikomur, ki "pripadata" sleherniku. Hrepenenje je človeku dano. Četudi je v življenju dosegel vse, kar je želel, bo še vedno hrepenel in stremel k še nečemu, ali v materialnem ali čustvenem pogledu. Skušnjava pa je povezana z erotiko in ljubeznijo, najsi gre za ljubezen do narave najsi za tisto surovo, telesno, meseno poželenje. Skušnjavo največkrat povezujemo z erosom, telesnim dotikom, užitkom. Z omenjenima lastnostma pa se spopada zagotovo vsak posameznik po svoje.

So bile pravljice pomemben del vašega otroštva in kaj vam pravljice pomenijo danes?

So izjemno pomemben del moje preteklosti in tudi današnjega časa. Pravljice sem prebiral še v osmem razredu osnovne šole in prišlo je tako daleč, da so mi celo učitelji svetovali, naj malo zamenjam literaturo, naj se "seznanim z realnostjo". Danes se zelo rad zatečem v svet mongolskih in majevskih prigod, predvsem v svet, ki je nam, civiliziranemu svetu, tako neznan.

Se režija dela za otroke in mlade razlikuje od režije besedila za odrasle?

Se. Gre namreč za drugačno zaznavanje, percepcijo odraslih in otrok. Otrok vidi drugače kot odrasla oseba in obratno. Otroci so najiskrenejše občinstvo in bodo še kako dobro pokazali, kaj jim je všeč in kaj ne. Morda je včasih režija predstav za otroke celo težja od režije predstav za odrasle.

Bi zase rekli da ste idealist, optimist, realist, morda kaj drugega ali kar vse od naštetega?

Rekel bi, da sem vse po malem. Gre za trenutke, ki so popolnoma odvisni od razpoloženja. Kakšna negativna občutja me ne prevevajo, bolj sem nagnjen k pretiranemu navdušenju, entuziazmu. Nisem ravno najbolj prizemljen človek, kar me je v življenju (in me zagotovo še bo) velikokrat udarilo po prstih (smeh).

Od leta 2003 ste član Slovenskega mladinskega gledališča (SMG). Zakaj vam je ustvarjanje v tem teatru v veselje in zadovoljstvo?

Mladinsko gledališče je svobodomiselno in to mi je všeč. Tu prevladuje liberalizem, dostikrat zaveje nek nov, svež veter in vedno se lahko zgodi kaj novega. Predstave niso zakalupljene v neko vnaprej določeno formo. Vem, da se to ne dogaja niti v drugih slovenskih gledališčih, a tu se mi zdi, da je to še nekoliko bolj poudarjeno.

Kakšno je vaše mnenje o kulturnem prostoru in delu v današnjem času?

Duh časa narekuje našo družbo. Skupaj s kapitalizmom in vsemi možnimi komercializacijami smo postali plehki. In to se odraža tudi v umetnosti, teatru. Ljudje smo tisti, ki moramo stremeti k večji kakovosti umetnosti na sploh. To, da je obisk komercialnih gledališč večji od obiska drugih klasičnih gledališč, dokazuje, da ljudje iščejo neko lahkotnejšo zabavo. Nič nimam proti temu, da ne bo pomote, a vseeno mislim, da bi morala klasična gledališča dihati in živeti bogatejše življenje.

Kje se vidite čez pet let?

Čim bolj se trudim, da živim za dani trenutek. O preteklosti ne razmišljam veliko, o prihodnosti pa le, kolikor moram. Čez pet let se lahko zgodi karkoli. Ne vem … Ljubim SMG, a vendar se lahko zgodi, da si začrtam popolnoma drugačno pot. To mislim zunaj Slovenije in ne menjave matične hiše. Preveč imam rad to gledališče. Bomo videli.