Intervju z avtoricama modne revije Kix'n'Fix

Kako to, da se kot bodoči arhitektki ukvarjata tudi z modnim oblikovanjem? Nena: Pri meni je precej preprost razlog – to me bolj veseli in pride iz mene zelo spontano.

Nina: V arhitekturi si pri ustvarjanju zelo omejen: z okolico, zakoni, s statiko. Pri ustvarjanju oblačil pa teh pravil ni. Ustvarjalna svoboda je večja in to me navdušuje.

Kdo je bil pobudnik revije? Nena: Nekje marca sem na fakulteti opazila razpis za poletne dogodke Pri Zelenem Zajcu in v tem videla izvrstno priložnost za izvedbo. Še isto minuto sem poklicala Nino, ki se mi je zdela edina možna soustvarjalka in entuziastka. Seveda je bila takoj za.

Nina: Obe že dlje časa oblikujeva obleke zase in sva iskali priložnost, da bi to delili s svetom. Ko sem prejela Nenin navdušen klic, sem vedela, da je to to.

Kako sta potekala izbor lokacije in zasnova revije? Nena: Vsega se ne spomnim natančno, vem le, da sva se z Urško, ki je bila najina veza z Zelenim Zajcem, kar hitro strinjali, da bo dogodek izveden zunaj. Edina večja izziva sta bila v tem prostoru neenakomerno tlakovana tla in klanec, kar smo rešili s tem, da smo se premaknili na bolj »udoben« pločnik in na pesek postavili preprogo. Zeleno, seveda! Nina: Sama revija ni bila zasnovana kot zgolj sprehod po pisti, ampak naj bi šlo tudi za navezovanje stika z občinstvom. Tako so si manekenke na pisti postregle s koktajli ter se po reviji za nekaj časa pomešale med občinstvo, ki si je lahko obleke tako ogledalo od blizu.

Koliko dela je vloženega v vajino srednje zahtevno kreacijo? Nena: Uh! Približno 5 dni dela za 1 dekle, kar pa ni nujno vedno le 1 kos oblačila. Ker sem na tem področju samouk, mi največ časa vzame razmišljanje in »krojenje«, šivanje mi gre dokaj hitro, če seveda ne zataji šivalni stroj, kar se rado zgodi. Živce počasi utrjujem, čeprav tiste zadnje dni pred dnevom D ponavadi vladajo izredne razmere. Krvavih žuljev na srečo ni bilo, so bili pa nešteti vbodi v prste, ugriz ose in 3 ure spanja na noč.

Nina: Vloženo je ogromno dela, od spremljanja aktualnih trendov do skiciranja, izbire blaga, prilagajanja svojih želja svojim sposobnostim šivanja, popravkov. Vse pa je vredno, ko na koncu vidiš končni izdelek. Tudi jaz sem samouk in sem neverjetno ponosna na vsak kos, ki pride izpod mojih rok! Še vedno kar težko verjamem, da sem resnično vse sešila sama! Veliko smo slišali o vintage in second hand oblekah, nam lahko zaupata, za kaj gre? Nena: Meni je tovrstna »reciklaža« oblačil zelo všeč, čeprav se je redko poslužujem. Za ta del je Nina večji strokovnjak, naj ona kaj več pove.

Nina: Na svojih potovanjih po svetu sem spoznala ta trend in se popolnoma zaljubila v idejo, da lahko kupuješ oblačila, ki so nekoč že nekaj doživela z nekom drugim. Pritegne me tudi to, da imaš potem ta kos zgolj in samo ti. Brskanje je bolj zanimivo kot v navadnih trgovinah in ko najdeš kos, ki ti pristaja kot ulit, je zadovoljstvo veliko večje. Žalosti me, da je ponudba second handa v Ljubljani zelo slaba, vintage kosov pa sploh ni mogoče najti. Želela sem narediti uslugo Ljubljančankam s podobnimi interesi in vsaj za en večer pripeljati vintage tudi k nam.

Kakšen dodaten program sta pripravili, kaj vaju je še posebej navdahnilo? Nena: Mene navdihujejo predvsem drsalni dresi, s katerimi sem bila obkrožena 12 let. Saj je očitno, kajne? Večino svojih dresov sem zrisala sama, mnogo tudi za kolegice z drsanja, pa mi je očitno ostalo v krvi. To bo treba počasi pokopati. Glede na to, da piševa vsaka svoj blog, nekje dobiva material zanj in od tod tudi navdih. Pa seveda tuji in slovenski, zaenkrat še bolj ubogi ulični stil, revije in, seveda, svetovni splet. Nina: Dodatni program se je začel že pozno popoldne z glasbeno podlago Eve May, ki je vrtela vse mogoče plesne hite in če ne bi bili v norih pripravah na revijo, bi z veseljem zaplesali na letnem vrtu lokala. Hkrati se je odprla second hand tržnica, kjer so modni navdušenci brskali med pestro ponudbo oblačil zadnjih desetletij. Revijo je naznanil ognjeni mojster Hatanaa s svojim nepozabnim ognjenim spektaklom.

Svoje kreacije nosita tudi sami. Jih tudi prodajata? Nena: Do sedaj mi je uspelo prodati le 3 svoje kose. V bistvu mi niti ni toliko do same prodaje, več mi pomeni to, da si drugi želijo nositi nekaj, kar se je skuhalo v moji glavi. Ta ideja mi kar laska. Pri meni se je začelo tako, da mi je primanjkovalo enkratnih cunjic za t. i. partije in ker sem za rojstni dan ravno dobila šivalni stroj, sem kot Nena Ne Bodi Lena začela šivati in ponosno nositi svoje minimalne krpice. Nina: Svoje kreacije večinoma nosim sama, prodala sem že nekaj kosov in izdelala kostume za kar nekaj plesnih in gledaliških predstav. Ena od njih trenutno igra v samem New Yorku. Letos v času pusta sem imela tudi naročila za kostume, ki jih še posebej rada šivam, saj si lahko dovolim veliko več.

Lahko v prihodnosti pričakujemo še kakšno revijo, mogoče celo lastno kolekcijo? Nena:Zaenkrat še nič ni gotovo. Upam, da se kaj takega še kdaj zgodi, saj sem se v celotnem procesu 90 odstotkov časa zabavala kot že dolgo ne, z ljudmi, s katerimi se najraje družim – kaj lepšega bi si še lahko želela! Nina: To je bila najina prva revija in tako vsekakor ni bila popolna. Naučili sva se ogromno in upava, da bova imeli še kakšno priložnost, da se s popravki vred spet pokaževa. Dogovori potekajo za nekaj dogodkov oktobra in upava, da se vidimo tam.