Intervju: Uroš Smolej

Prejel si nagrado žlahtni komedijant, kar je le še ena od številnih nagrad, ki si jih dobil v svoji igralski karieri. Katera ti pravzaprav pomeni največ? V vsej tej količini nagrad je zelo težko izločiti favorita. Vrh vseh pa mislim, da je še vedno Prešernova nagrada oz. nagrada Prešernovega sklada, ker je to nagrada nacionalnega pomena in se pri predlogu zanjo zajame vse umetnike v Sloveniji in ne zgolj mojih stanovskih kolegov – tako da je bilo to res veliko priznanje.

Letošnjo sezono »razturaš« v muzikalu Sugar. Bi lahko potegnil kakšno vzporednico med vlogo v Sugarju in vlogo v Kabaretu? Katera vloga je kompleksnejša?

Zdaj smo izpostavili dve vlogi, ki spadata v specifičen žanr, kakršnega se zadnje čase lotevamo v tem gledališču. Katera je bolj specifična, bi težko rekel – vsaka je po svoje drugačna, po svoje pa sta si tudi podobni. Obe združujeta neke prvine plesa, petja in igre. Zdi se mi, da je to izraziteje v Kabaretu, kjer je veliko bolj izraženo v sami vlogi in postavitvi. V Sugarju je večja teža na komiki, na igri – tukaj tudi ni živega benda, kar se tudi že pozna, ni neke stroge koreografije, vse je bolj prosto, tudi petje je bolj podrejeno sami zgodbi in igri. Pri Kabaretu je vse skupaj bolj natančno oz. sama vloga nosi večjo težo in vse te prvine, ki sem jih že prej omenil.

Filmski izvirnik Nekateri so za vroče si si baje ogledal že večkrat tudi kot otrok …

Res je. Ta film sem odkril nekje v srednji šoli. Nisem vedel, da obstaja – zanj mi je povedala mama. Film je izšel, ko je bila mlada in mi je rekla, da je takrat od smeha spustila tudi kakšno kapljico. Meni se je sicer takrat zdelo čudno, da je lahko nekaj tako smešnega. Ko sem film videl, sem si predstavljal, da je bil to v tistem obdobju res vrhunec komedije, ki pa se je obdržal do danes. Zdi se mi, da je z vsemi tistimi zakonitostmi, ki jih komedija nosi, ta filmska pripoved žanrsko še vedno tako močna, da je do danes obveljala za sinonim dobre komedije. Res sem si film takrat velikokrat ogledal, zato ker me je vedno spravljal v dobro voljo. To je film, ki ga še danes lahko brez težav pogledam. Nikoli mi ni dolgočasen, ker je tako dovršen v vseh mogočih stvareh. Občudujem fenomenalno fotografijo, igro, zgodbo, like – to je dober film, ki te spravi v dobro voljo. V določenem obdobju se mi je res že zdelo, da znam film na pamet, ko pa smo dobili predlogo za oder, se je toliko razlikovala od filma, da sem bil kar malo razočaran, da v njej manjka ogromno stvari, ki v filmu so. Med vajami in študijem sem se zelo boril, da smo veliko stvari iz filma prenesli tudi v odrsko inačico in hvala bogu, da smo jih, ker so bile te stvari pri občinstvu zelo dobro sprejete.

Ali je lahko ženska, preoblečena v moškega, prav tako zanimiva kot moški, preoblečen v žensko, oziroma bi lahko bila prav tako smešna?

Ne, že od nekdaj je bilo smešno samo, ko se je moški preoblekel v žensko. Čeprav je to nek paradoks, ker so v končni fazi v antični drami in tudi kasneje v shakespearovskih časih moški igrali ženske vloge, kar ni bilo nujno smešno, ampak takrat je pač to bilo tako. Kasneje, ko so prišle neke družbene norme in takšni ali drugačni obrazci življenja, se je to sprevrglo v komično dejanje. Pa saj to ni smešno samo na odru, ampak tudi v vsakdanjem življenju – samo za pusta vidiš nešteto moških, ki se oblečejo v ženske. Hkrati pa gre to tudi v korak s časom; v končni fazi se zdaj jing in jang zlivata v eno in postajamo »unoseksualni« ali »monoseksualni«.

Baje si precej impulziven – se ti je to v življenju pokazalo kot vrlina ali slabost?

Kakor kdaj. Če sem impulziven, se za kakšne majhne stvari izkaže tudi za dobro. Zaenkrat so se stvari, za katere sem se odločil na hitro, izkazale za sprejemljive. Mogoče sem v zadnjem času naredil kakšno neumnost ravno s tem, ko sem se preselil na podeželje oz. še nisem povsem prepričan, ker potrebujem neko inkubacijsko dobo, da bom videl, kaj bo prinesel čas, ker je glede tega za urediti še veliko stvari. To je bila recimo neka taka hitra odločitev. Načeloma pa stvari premislim. Z leti se tudi naučiš, da pri kakšnih odgovorih ne smeš biti preveč impulziven, predvsem v odnosu z nekom – z nadrejenimi, kolegi, prijatelji –, ker smo si ljudje tako različni, da ne moreš pričakovati, da te tvoj sogovornik sprejme na isti način, kot bi ti reagiral, in potem seveda lahko pride do konflikta. Temu se seveda izogibam, kolikor se da.

Pred časom so ti prijatelji priredili zabavo presenečenja. Imaš rad presenečenja?

Tako presenečenje, kot sem ga doživel zadnjič, se mi je zgodilo prvič v življenju. Pripravili so mi res veliko zabavo presenečenja za rojstni dan. Imel sem predstavo, potem pa so me pripeljali gor na naš klub – vse so odlično izpeljali, vsi po vrsti so fenomenalno lagali, tako da nisem nič posumil, čeprav sem zelo dober detektiv. Na koncu sem bil res popolnoma presenečen. Bilo je res filmsko – odpreš vrata, je tema, potem se prižgejo luči in presenečenje. Vse je bilo okrašeno, prisotnih je bilo od 40 do 50 ljudi – jaz sem bil pa ves poklapan in na robu joka, celo v joku. Taka presenečenja so lepa, kakšnih neprijetnih presenečenj pa verjetno nihče ne mara.

Širše občinstvo te najbolj pozna po tvojih komičnih vlogah. Se ti zdi, da zaradi tega pričakujejo, da si nadpovprečno nasmejan in zabaven?

Občinstvo veliko raje gleda komične stvari, zato me tudi širše občinstvo pozna po teh vlogah. Da pa bi bil jaz tak tudi v zasebnosti, se lahko popolnoma izključuje. Imam obdobja, ko sem lahko zelo zabaven, imam pa tudi obdobja, ko sem lahko nemogoč. Seveda se zgodi, da ljudje mislijo, da če si profesionalno nek komedijant, si potem tak tudi zasebno. Kadar sem sproščen in neobremenjen z vsakodnevnimi težavami, znam biti precej zabaven.

Ali se kdaj zgodi, da bi si na odru igralci med sabo »nagajali«, npr. tako da namenoma spremenite del besedila, da bi sogovornika zmedli … ali kaj podobnega?

Včasih se zgodi, ko smo veliko bolj suvereni in je kakšna ponovitev že za nami. Ko postajajo stvari že monotone in enolične in ne gre potem na škodo same uprizoritve, potem se seveda dogajajo take stvari – dodajamo kakšne stavke, spremenimo kakšno stvar prav zato, da nam je zabavneje. Občinstvo tega večinoma sploh ne opazi.

Ali si na kakšni 100. ponovitvi že naveličan?

Da, zelo se naveličam. (smeh) Če imaš v relativno kratkem času recimo 100 predstav in je to zahtevna vloga, zraven pa počneš še veliko drugih stvari, ti lahko to sčasoma postane breme. Če je stvar dobra, da v njej uživaš, breme ni tako veliko. Pomembno je tudi, da se predstave ponavljajo na neko zdravo obdobje – potem to ni tako hudo. Sploh si ne znam predstavljati, da bi deloval kot kakšni umetniki, ki imajo predstave dan za dnem, osem tedensko, tudi dve matineji dnevno. Tega si ne predstavljam.

Kako nate vplivajo vloge? Te lahko kakšna vloga tudi »zamori«?

Ne, to ne. Vloga name resneje ne vpliva, lahko me pa »zamori« študij kot tak ali pa atmosfera, ki se okoli tega zgradi. Da bi nosil vlogo domov, v smislu, da bi se mi zažrla nekje v »podmožgane«, to pa ne, ker toliko ločim te stvari in ne pustim, da bi me ena vloga toliko prevzela in imela oblast nad mano oz. nad mojo osebnostjo.

Je igra lahko beg iz realnega življenja?

V tistem trenutku, ko smo na odru, je to beg iz realnega življenja, tako za igralca kot za občinstvo. Meni osebno je beg iz realnega življenja, tudi če se poneumljam pred televizorjem ali računalnikom, tako da težko rečem, da ravno zaradi tega, ker greš v neko drugo osebo ali osebnost, je to beg iz realnosti. Seveda je, v tistem trenutku. Biti igralec je seveda še več kot to, da bi samo bežal pred realnostjo. V bistvu se je treba z realnostjo v vsakem primeru slej ko prej spopasti in ti begi so bolj kratkotrajne narave, tako da bi bilo lepo, če bi igral, recimo, kakšnega uspešnega, bogatega, mladega milijonarja, in bi se to nekako preneslo v simbiozo z osebnim življenjem. Ampak tega ni. In po drugi strani, bog ne daj, da bi igral narkomana ali morilca in bi moral te stvari poskusiti, da bi jih lahko uresničil na odru. Vse je fikcija in ni treba vsega poskusiti, da si potem lahko avtentičen.

Misliš, da živiš polno življenje?

Če gledam svoje celotno življenje, se mi zdi, da ne živim polnega življenja, ker je toliko stvari, ki jih ne morem izkoristiti. Ravno zaradi tega, ker tako polno živim v gledališču. Moje gledališko življenje je polno, prepolno. Nikoli ni nekega zdravega razmerja – ali je preveč ali premalo – neke zlate sredine ni, ampak jo bo treba najti, ker so v življenju še druge stvari. Nisem slepo zaverovan samo v umetnost, v gledališče. Je še veliko lepih stvari na svetu, krajev, ki jih je treba obiskati, ljudi, ki jih je treba spoznati, mogoče še kakšnih drugih stvari, ki jih je treba poskusiti, kaj početi – samo za konjiček. To najbrž dela človeka polnega. Najbrž je premalo, da bi samo rekel: »Ja, krasno, polno življenje imam, ker sem srečen v tem, kar imam.« To je deloma res.

Ali obstaja kakšna vloga, ki si je še posebej želiš?

To vprašanje mi je bilo že velikokrat zastavljeno, vendar ne, ni posebne vloge. Sam tudi ne berem veliko tekstov, ker nimam veliko časa, niti še nisem prišel v to obdobje, da bi prišel z besedilom in rekel: »Tole mi dajte.« Še vedno drugi skrbijo za to, da jaz dobim te vloge. Tako da nimam favorita. Saj sem igral že tako veliko stvari, Hamleta recimo, ki je najbolj opevana vloga. Ne vem, verjetno kaj obstaja, pa ne vem. Ko bom naletel na to: »I'll let you know.«

Je zate kozarec na pol prazen ali na pol poln?

Če dam kaj na to, na horoskope recimo, je moje počutje res »na pol«. Niham – tehtnica, ribi – vse to je pri meni zmešano. V nekem trenutku sem evforičen in dobre volje, v naslednjem pa sem lahko že totalno na tleh. Tako da spet od trenutka, kako ta kozarec vidiš. Trenutno ga vidim na pol polnega, ne vem, čez eno uro, ko bom šel k zdravnici na pregled, ga bom videl na pol praznega. Odvisno. Generalno gledano raje razmišljam o sebi, kot da ga vidim na pol polnega.

Kaj pa ti najbolj pomaga, ko si na dnu?

Kaj pa vem, neka stvar, ki me spravi gor. Se zgodi, da sem pred predstavo zelo slabe volje, po njej pa sem odlične volje. Se pravi, da mi to že nekaj pomaga, me »nafila« z adrenalinom, občinstvo mi da energijo. Sicer pa druženje s prijatelji, čas zase, da sem tri dni prost in naredim tiste stvari, ki jih drugače ne bi mogel.