Intervju: Martin Strel

Martin Strel je človek, ki je s svojimi projekti, početjem, osebnim nastopom in navsezadnje tudi z uspehom in čisto pravim klenim dolenjskim ponosom razdelil Slovenijo. Zakaj? Ali gre za Martinovo potegavščino ali pa nas Slovence res tako zelo boli uspeh drugega in bi morda morali domove res ogrevati na »fovšijo«? Kdo ve?

Če človeka, ki se je odločil prestopiti vsakdanjik in je iz sivega povprečja dobesedno skočil v neznane in nevarne vode, doma kličemo »čofotač«, »dolenjski kit«, »hlod« in še kaj bi se našlo, ostali svet pa o njem piše vse najboljše, snema film in ga kuje v zvezde, je to očitno nasprotje vsekakor vredno razmisleka. Kaj smo pri Martinu Strelu spregledali ali uvideli, če hočete? Očitno je, da je prepričal svet. Zgodba o človeku, ki je kljub temu, da ima rad domače klobase, včasih spije kozarček več in kakšno damo prime za zadnjo plat – kar pa mimogrede naredijo tudi globalni veljaki, kot sta Clinton ali Boris Jelcin, da o Bushevih in Berlusconijevih izjavah sploh ne govorim – je očitno navdihnila ljudi, ki njegovo plavanje dojemajo kot plemenito in pogumno dejanje in ne kot čofotanje. Gola dejstva so tista, ki so uspeh in slavo Martina Strela postavila izven slovenskih meja. Dolenjskega posebneža je kot unikatno osebo v Združenih narodih sprejel takratni generalni sekretar Kofi Annan, njegovo ime je zapisano v Guinessovi knjigi rekordov, pojavil se je še med nominiranci za prestižno športno nagrado Laureus, za piko na i pa je film o njem zmagal na uglednem festivalu Sundance. Impresivno, kajne?

Za mnoge junak, spet za druge bedak, stara zgodba, katere resnico skozi videointervju poiščite sami. Osebno pa občudujem ljudi, ki so s svojim življenjem zadovoljni, verjamejo v uspeh in svojim sanjam sledijo vse do cilja. V Martinovem primeru leva, desna, leva, desna, vdih, izdih, pa spet leva, desna – seveda govorim o zamahih rok – dan za dnem v čisti, umazani, ogabni, topli, hladni, nevarni ali zahrbtni vodi. V tridesetih letih je do svojega cilja menda premagal neverjetnih 55.000 kilometrov vseh vrst vodnih življenjskih prostorov. Si predstavljate? Jaz si ne. Fizikalne zakonitosti veletokov pa tudi aligatorje, kače, morske pse, komarje, pijavke ter ostale zajedavce in bakterije raje spoznavam na Discoveryju in internetu kot pa osebno, na štiri oči, kot jih je veliko spoznal Martin Strel.

Nedvomno si moramo priznati, da v Sloveniji radi tako ali drugače sodimo ljudi, pa naj si gre za državno odlikovanega olimpijskega prvaka, uspešnega podjetnika, alpinista, ki je ušel smrti, ali pa čisto običajnega človeka, ki je namerno ali nenamerno opozoril nase. »Kdo za vraga je ta plavalec?« je v Park Cityju vprašal filmski superzvezdnik Robert Redford, ko je videl film Big River Man, in slednje sem v tem intervjuju želel izvedeti tudi sam.

Martin, najprej iskrene čestitke za uspešen filmski prvenec. Glede na dogajanje prek Atlantika, na filmskem festivalu Sundance, kjer je zmagal ravno film Big River Man, ki prikazuje vaš projekt plavanja po Amazonki, ste očitno resno zakorakali na rdeče preproge. Kaj za vas pomeni ta filmski prvenec? Kaj vse se je zdaj spremenilo?

Zgodba je sicer malce daljša, je pa res prišla do srečnega konca, ki se pravzaprav sploh še ni končal, saj se, kot vse kaže, zdaj šele zares začenja. Hvala lepa za lepe besede. Pred tremi leti, ko se je vse skupaj začelo, so mi Američani govoril o Sundanceu. Jaz takrat sploh nisem vedel, kaj je to Sundance. Mislil sem, da je to neki festival v Los Angelesu in končno sem spoznal, da je to izjemno ugledna prireditev, ki poteka v olimpijskem mestu. Dan po premieri, ko smo prebirali kritike, je moja 17-članska britansko-ameriška ekipa dobesedno padala po tleh. Dobili smo oceno devet zvezdic. To je res neverjetno visoka ocena. V New York Timesu in Variety so o filmu pisali slavospeve.

Kako ste se počutili v dvorani?

Uf! Ko sem sedel v dvorani, sem res užival v filmu. Takrat sem ga videl prvič in res mi je bil všeč. Vse čestitke mojemu režiserju Johnu Maringouinu. On je zame resnično naredil … umetnost, umetnino. Po premieri je v Hollywoodu resnično završalo. Namreč, kaj je bilo? Hollywood je dobil novo zgodbo, ki je bila med kritiki dobro sprejeta in to za Ameriko pomeni »biznis«. Jaz sem igralec amater, ampak kot kaže, nisem slab igralec. Dobil sem dobre ocene, kajti film je odvisen od montaže, kamere, slike, režije in pa mene kot igralca. Vse skupaj je dalo neko težo in na koncu smo dobili nagrado World Cinema Cinematography Award: Documentary in to je nagrada, ki je med zadnjimi desetimi dobitniki prinesla kar sedem oskarjev. Naš film je torej za prihodnje leto potencialni kandidat za uvrstitev med nominirance za oskarja v kategoriji celovečernih dokumentarcev in Martin Strel bo morda prvi Slovenec, ki bo bil s svojim filmom naslednje leto konec februarja prisoten na tej prireditvi v Los Angelesu. Sam ne bom presenečen, če bo oskar za ta film tudi podeljen, glede na vse ocene in kritike, ki so se zgrnile na film.

Je zdaj mogoče, da bo Martin Strel iz Mokronoga na Dolenjskem dejansko postal čisto pravi hollywoodski zvezdnik?

To ne, da ni mogoče … Martin Strel je postal zvezdnik Amerike, Velike Britanije … Martin Strel bo v prihodnje veliko potoval, hodil po dvoranah in se srečeval z občinstvom. Ta film se bo vrtel več let. Martin Strel v Sloveniji ne bo nič bolj priljubljen, mogoče sicer malce bolj, kajti ob tem filmu se bodo v Sloveniji zelo kresala mnenja. To je zelo špekulativen film in na to zadevo bo v Sloveniji zagotovo veliko replik.

Martin, ko pogledate nazaj, na vse dneve preživete v vodi, na razvoj vaše kariere od Krke, Kolpe pa vse od Amazonke, od rodnega Mokronoga pa do rezidence Roberta Redforda … Na kaj ste vi osebno najponosnejši?

Osebno sem najponosnejši, da sem Slovenec, rojen med vinogradi v osrčju Dolenjske, da sem si ustvaril družino z dvema otrokoma, ki sem ju pripeljal do konca študija, in da sem v Monte Carlu sedel v najeminentnejši športni druščini tega sveta – še enkrat poudarjam, športni druščini tega sveta in ne med »hlodi«, kot pišejo v Sloveniji –, da sem na Sundanceu, največjem filmskem festivalu neodvisnega dokumentarno-igranega filma na svetu, sedel v družbi tako eminentnih filmskih igralcev. To je zame dokaz, da obstajam in da sem za ta svet nekaj naredil in bil pri tem tudi opažen. Kajti v tej konkurenci ne vidim in doslej tudi nisem srečal niti enega Slovenca, ki bi bil uradno povabljen na take prireditve.