Intervju: Goran Vojnović

Tistim pa, ki ne razumejo, za kaj v njej gre, knjiga itak ni namenjena, četudi je prav zaradi njih sploh lahko nastala. Toda nastala ni sama od sebe. Napisal jo je Goran Vojnović", je o Vojnovićevem prvencu zapisala strokovna žirija Prešernovega sklada. Seveda govorimo o zadnje čase precej razvpiti knjigi Čefurji raus!, s katero si je Vojnović prislužil nagrado Prešernovega sklada, odmevno pa je bilo tudi policijsko zaslišanje zaradi omenjene knjige.

Si si ob izdaji svojega knjižnega prvenca Čefurji raus! predstavljal, da bo knjiga doživela tak uspeh? Že takoj po izidu lanskega aprila je bila med desetimi najbolje prodajanimi knjigami … Takega uspeha si nisem obetal, sem pa pričakoval, da bo imela knjiga določen odmev. V bistvu je bila napisana eno leto prej, preden je izšla, in v tem času sem videl, da ljudje precej pozitivno reagirajo, pojavile so se že tudi neke kritike knjige, tudi določeno zanimanje je bilo. Ampak nekako nisem pričakoval, da bodo po knjigi posegali tako različni ljudje, ki bodo v knjigi našli tudi zelo različne stvari. Moram reči, da so do mene prihajali zelo različni ljudje: od upokojenih gospa, ki sicer berejo drugačno literaturo in jim je bilo to zdaj nekaj čisto novega, do neke »mularije«, ki je doslej gledala samo filme in je zdaj slišala za neko knjigo, ki je baje »kul«. Moram reči, da sem bil kar presenečen nad tem, da bralci na začetku niso bili tako polarizirani, da ni bilo tako nasprotujočih odzivov, ki so se mogoče zdaj pojavili, ker je knjiga dejansko presegla nek krog ljudi, ki bere knjige, in prišla do marsikoga, ki drugače knjige nikoli ne bi vzel v roke.

Odraščal si na Fužinah, kamor je tudi postavljeno dogajanje v tvoji knjigi. So tudi junaki in dogodki v zgodbi resnični? Sama zgodba je izmišljena, tudi junaki so oblikovani – mogoče sem si v neki izvorni ideji nekoga predstavljal, ampak medtem ko pišeš, dodajaš neke lastnosti – vse to v bistvu obdelaš. Veliko je mogoče nekih anekdot, zgodb, ki so sicer resnične, ampak sem jih potem zelo predelal. Nisem se trudil, da bi moral raziskati ozadje in točno ugotoviti, kako se je kakšna stvar dogajala, ampak mi je bilo dovolj, da sem slišal neko zgodbo ali pa idejo ene zgodbe in potem pustil domišljiji prosto pot in jo razvil. Tudi če je v osnovi neka stvar resnična ali temelji na resničnem dogodku, je potem taka, kot je v knjigi, bolj ali manj izmišljena.

Kaj točno ti razumeš pod izrazom »čefur« in kakšen pomen ima beseda za same čefurje – slabšalen? Nedvomno je to v osnovi slabšalen, žaljiv izraz, ki je z Magnificom pa tudi z drugimi prišel v pop kulturo, izgubil svoj žaljivi kontekst, ampak spet v določenih segmentih. Še vedno ga veliko ljudi uporablja zelo žaljivo, predvsem pa ga ljudje uporabljajo zelo različno – eni pač pod besedo čefur razumejo določene vedenjske, karakterne lastnosti ljudi, neke bolj ali manj negativne vzorce, skratka povezujejo ga z nasiljem, nastopaštvom, glasnim poslušanjem turbo folk glasbe, »sikanjem« … Medtem ko čefurji sami zase uporabljajo to kot besedo, ki daje na skupni imenovalec vse priseljence iz držav nekdanje republike Jugoslavije – to niso več Jugoslovani, niso več Bosanci, zdaj so pač čefurji, in v tem kontekstu dejansko beseda izgubi žaljiv pomen. Ljudje pač govorijo: mi čefurji, oni od dol. Kadar besede ne uporabljajo čefurji, zna biti danes v 99 odstotkih kar žaljiva. Je pa res, da je po nastanku samega romana mogoče bolj sproščeno, določeni ljudje jo uporabljajo in je tudi v nekem kontekstu izgubila malo te svoje žaljivosti, kar je tudi »fino«.

Kako pa gledaš na težavo asimilacije »čefurjev« – misliš, da je to težava oziroma celo želja posameznika, da je »drugačen«, ali se ti zdi, da celotna slovenska družba otežuje njihovo popolno »zlitje« z družbo? Popolno zlitje oziroma asimilacija po moje ni povsem možna, vsaj ko govorimo o prvi, pa tudi o drugi generaciji. Asimilacija zahteva od človeka, da bolj ali manj pozabi svojo kulturo, jezik, vero in se začne obnašati kot Slovenec, kar je seveda nemogoče. Ne morejo kar postati Slovenci, ker niti ne vedo, kako naj bi postali Slovenci. Oni se seveda lahko socializirajo, sprejmejo neke družbene norme, spoštujejo zakone, se naučijo slovensko … Težko pa sprejmejo neke vedenjske značilnosti, neke običaje, neke vzorce vsakodnevnega obnašanja. Druga težava je ta, da so ljudje, ko se asimilirajo, ko se skušajo na nek način zliti z množico, se vklopiti v množico, pri tem različno uspešni. Enim gre seveda bolje, se uspejo dokazati v tem okolju, kjer kljub svoji drugačnosti nekako uspejo biti uspešni. Drugim to ne uspe in tisti, ki te svoje drugačnosti ne uspejo predstaviti kot nekaj normalnega, se potem čutijo odrinjene. Tako pride nek negativen kontekst, ko to svojo drugačnost začnejo poudarjati, ravno zaradi tega, ker se čutijo odrinjene in takrat dobimo vse to, kar je negativno. Včasih bi lahko bila okolica do teh ljudi že v začetku veliko bolj spodbujajoča in bi jim lahko vcepila prepričanje, da njihova drugačnost ni nič napačnega, da naj jo imajo, ne da jih sili in jih prepričuje, da je to nekaj slabega, kar je treba zavreči, ampak da je to nekaj, s čimer se lahko tudi ustvarjalno izražajo, kar lahko v bistvu na nek način razvijajo pri sebi, ampak v kontekstu, ki je za družbo celo koristnejši kot neko nasilje, kot neko poudarjeno izražanje – če je to preglasna glasba, če je to nek način oblačenja. Včasih je treba tem ljudem priti nasproti, jih poskušati sprostiti. Govorimo predvsem o mladih, o otrocih, da jih sprostiš, da se oni v svoji koži počutijo sproščene in da niso občutljivi na to, če jim kdo reče, ali imaš na koncu mehki ali trdi č, da se ne počutijo ogrožene.

Zdaj, ko je zadeva mimo, lahko že bolj z distance pogledaš na ovadbo zaradi domnevne razžalitve in obrekovanja dela slovenske policije, ki si jo »prislužil« s knjigo Čefurji raus!. Kako komentiraš dejstvo, da je v današnjem času mogoča ovadba zaradi literarnega ali na splošno zaradi umetniškega dela? Gre za dva pojava, ki sta pripeljala do tega. Prvi je seveda ta, da je knjiga s svojo priljubljenostjo presegla krog ljudi, ki se vsakodnevno ukvarjajo z literaturo, ki redno hodijo v knjigarne, knjižnice, ki berejo tudi sodobno literaturo, poznajo stvari … Skratka, nagovorila je ljudi, ki s tovrstno literaturo nimajo izkušenj, ti ljudje pa seveda – če ne govorim samo o policiji, ampak tudi o drugih, ki knjigo dojemajo zelo neposredno – ne ločijo popolnoma fikcije od realnosti. Oni ne razumejo, da je to v bistvu nek junak, ki pripoveduje zgodbo in da je ta junak izmišljen. Tu ne vidijo razlike med avtorjem in njegovim likom, zato ker je bil v tisti klasični literaturi, ki so jo nazadnje obravnavali v šoli, avtor tudi pripovedovalec zgodbe, zdaj pa ne razumejo ločnice. Vmes se je v literaturi pojavilo nešteto antijunakov, ki so bili pedofili, nacisti, psihopati, morilci, taki in drugačni, ampak do tega naš šolski sistem po navadi ne pride. Ljudje s tem pač nimajo izkušenj in zdaj, ko po toliko letih dobijo v roke nek roman z antijunakom – v tem primeru je to pač nek prestopnik, nasilnež, skratka nekdo, ki je žaljiv do policije –, to težko razumejo. Po drugi strani je policija priznala, da je brala samo odlomke romana, tako da jaz čisto razumem, da so bili oni užaljeni, ker dejansko niso razumeli konteksta zgodbe, niso ločili, kaj jaz kot avtor skozi takega junaka sporočam. Seveda je to pokazalo na to, da kljub temu, da slavimo literaturo – sami o sebi mislimo, da smo narod pisane besede z bogato tradicijo itd. –, obstaja ogromno ljudi, ki se z literaturo ne ukvarjajo, ki je ne sprejemajo, ne poznajo in ne razumejo. Veliko ljudi pa je knjigo tudi pozitivno sprejelo in so se v določenem kontekstu strinjali z junakom – junak jih mogoče ni direktno napadal in so se pač strinjali z njim, ampak so tudi napačno razumeli, da je to napisana avtorjeva misel.

So pa policisti tvoji knjigi vsekakor naredili dobro reklamo … Knjiga se je na lestvicah najbolj prodajanih knjig povzpela na najvišja mesta, pa tudi po knjižnicah ni mogoče najti prostega izvoda. Koliko knjig je bilo prodanih do zdaj? Zadnje merjenje je bilo ravno še pred policijsko afero in pred nagrado Prešernovega sklada in takrat smo se že zelo približali številki 3000, v knjižnici je že nekako od samega izida izposoja kar visoka, tako da se ne spreminja – knjiga je pač stalno izposojena. Zagotovo so policisti sprožili neke debate o knjigi, neko radovednost med ljudmi … ko se pojaviš na naslovnicah, je to seveda neizogibno. Ljudi začne zanimati, zakaj za vraga se toliko govori o tej knjigi, pa zakaj ravno ta knjiga, in si hočejo ustvariti svoje mnenje. Moram priznati, da si sam še zdaleč nisem želel te reklame, ki je v nekem kontekstu tudi precej negativna reklama. S knjigo so se namreč začeli ukvarjati tudi tisti, ki se sicer ne bi in ki so precej obremenjeno pristopili h knjigi. Ta knjiga pa absolutno zahteva neobremenjenega bralca, ki se ne bo ustavil ob vsaki kritiki, ob vsaki kletvici, ampak bo razbral sporočilo knjige. Kar je mogoče zame edino koristno od te afere, je, da so policisti o knjigi sprožili glas zunaj meja Slovenije, glede na to, da se pripravlja nekaj prevodov. Mogoče bo to koristilo prepoznavnosti knjige v drugih državah, kar je vedno dobrodošlo, glede na to, da ko knjigo izda nek neznani slovenski avtor, je kakršnakoli reklama in vest o knjigi zelo zaželena. Zdaj, ko gledam nazaj, bi veliko raje videl, da do vsega tega ne bi prišlo in da bi ljudje na to raje gledali kot na knjigo, ki je bila nagrajena, ki je bila brana in o kateri ljudje govorijo, da je bila »fina«, kot pa, da bodo na to gledali kot na knjigo, ki so jo brali policisti.

Ravno v teh dneh na odre prihaja tudi gledališka uprizoritev tvoje knjige. Režiser Mare Bulc jo je v obliki monodrame postavil na oder gledališča Glej. Si že videl predstavo? Si sodeloval pri njenem nastanku? Sodeloval sem bolj malo. Maretu in igralcu Saletu Rajakoviću sem prepustil bolj ali manj proste roke. Razen nekaj mojih minimalnih nasvetov in predlogov, ki sta jih nekatere sprejela, nekatere pa ne, se nisem hotel vtikati, zato ker nimam potrebne distance, tudi gledališče mi ni tako blizu kot njima. Nekako sta se kar sama lotila tega teksta. Sem videl predstavo in moram reči, da sem zadovoljen. Nastalo je nekaj novega, nekaj, kar živi na odru, kar lahko jaz kot avtor romana gledam neobremenjeno in z užitkom, predvsem zato, ker je Sale vse te like iz knjige in tud glavni lik Marka Djordića nekako oživel, jim dal neko življenje, ki je seveda popolnoma drugačno od tistega v knjigi, hkrati pa ohranil vse tisto, o čemer knjiga govori, kljub temu da je moral seveda veliko spustiti, ker bi bila predstava drugače predolga. Prve reakcije so bile zelo pozitivne, ljudje so tako reagirali na humorne dele, kot tudi začutili grenke izkušnje tega junaka in v bistvu jih je Sale kar navdušil.

Bolj za šalo: zasledila sem tudi podatek, da imajo pripadniki policijskih enot posebno ugodnost, saj bodo vstopnice za predstavo lahko kupili s 30-odstotnim popustom. Misliš, da si bodo policisti zaradi te geste prišli v večjem številu pogledat predstavo? To je gesta gledališča Glej. Takoj po policijski aferi sem predlagal, da bi se lahko tudi s policisti enkrat pogovorili o tej zadevi, ker v osnovi mislim, da gre za nesporazum. Mislim, da je treba pač ljudem razložiti, da ta knjiga ni naperjena proti policistom, da to ni zgodba o policiji, da gre samo za nek nesporazum in da jim je treba priti nasproti – mogoče je tudi to poteza gledališča Glej, da privabi čim več policistov, ki naj se tudi poskusijo neobremenjeno vživeti v to situacijo, zgodbo. Od vseh stvari, ki so morale biti črtane iz osnovnega teksta, je bil med drugim črtan tudi ta sporni odlomek, ki ga je obravnavala policija. Upam, da bodo prišli gledat in bodo videli, da je ta knjiga veliko več kot to, kar so do zdaj občutili oni.

Glede na to, da si študiral filmsko režijo, si verjetno tudi razmišljal, da bi zgodbo prenesel na filmska platna. Imaš kakšne načrte v tej smeri? Ta zgodba je bila sprva zamišljena kot film. Zdaj se bo počasi najbrž tudi vrnila na film. Trenutno se ukvarjam s scenarijem in mislim, da bomo počasi začeli ta projekt tudi razvijati in pripravljati. Kdaj točno bomo zbrali potrebna sredstva in pripravili zadeve, je težko reči. Mislim, da je stvar primerna za film, da ima v sebi nekaj zelo filmskega, in glede na to, kako so ljudje sprejeli knjigo, verjamem, da bi tudi film sprejeli zelo pozitivno.

Knjiga ti je najprej prinesla policijsko zaslišanje, potem pa nagrado Prešernovega sklada. Kako to komentiraš? Napačno. Najprej je bila nagrada Prešernovega sklada, potem je prišla policija. Vendar je podelitev nagrade sledila policijski ovadbi. Za nagrado Prešernovega sklada sem izvedel že v začetku decembra in ves ta čas sem živel v nekem pričakovanju. Zaželeno je bilo, da nikomur ne povem, da to ohranim zase, za svoje najbližje, in tudi zato sem se takrat zavedal, da te reklame nisem potreboval, ker sem vedel, da bosta določena publiciteta knjige in nek odziv sledila že sami nagradi. Zdaj mi je žal tudi zato, ker toliko ljudi to povezuje, ker se zdi, češ, najprej so ga ovadili, potem pa mu dali nagrado. Večina ljudi ne ve, da je odbor Prešernovega sklada odločitev o nagradah sprejel 3. decembra in da to nima nobene zveze s policijsko ovadbo. Meni bi bilo veliko bolj všeč, če te ovadbe ne bi bilo in ne bi pustila madeža na nagradi.

Ne glede na to, da se zadnje čase vse vrti okrog tvoje knjige, imaš gotovo v načrtu tudi mnoge druge projekte. S čem se trenutno ukvarjaš oziroma kaj imaš v načrtu? Trenutno se ukvarjam z zelo različnimi stvarmi. Težko konkretno govorim, vsi projekti so nekako v začetni razvojni fazi: tukaj so radio, gledališče, televizija, film, skratka, trenutno sem AGRFT-jevec v pravem pomenu besede. Ampak kot rečeno, vse zadeve so nekako začetne, tako da o kakšnih res konkretnih projektih težko povem kaj več. Upam, da bo tudi kmalu kaj pokazati. Težava je v tem, da sem zdaj zaradi vsega tega, kar se je dogajalo, malo v zaostanku s svojim delom in na kratko s časom, tako da sem prisiljen delati več stvari hkrati. Delam kot kolumnist Dnevnika, delam tudi na televiziji, skratka stvari, ki so tekoče neodložljive, tako da zaenkrat dela res ne manjka in to mi kar ustreza.

Čemu se nameravaš v prihodnje bolj posvečati: pisanju knjig ali režiji filmov? Kaj te bolj veseli? Veseli me kombinacija vsega, poskušati različne stvari, nove stvari. Režija filmov ima seveda svoj čar, vendar mi ustreza, da ne živim izključno od tega in da to ostane nek moj hobi, in vsakič, ko dobim priložnost za snemanje, to jemljem kot neko nagrado za ves trud, ki se je zgodil pred tem. Da tega ne jemljem kot neko nujo, ampak da takrat, ko režiram, delam to z veseljem. Isto je s pisanjem knjig – tudi s tem se pač ne preživljam, ampak pišem takrat, ko se mi zdi neka ideja dovolj zrela. Ko bo čas, ko bo nek mir, se bom tega tudi lotil. Ugotovil sem, da mi v življenju ustreza, da menjam različne stvari – se ne zaprem v hišo in neprestano pišem, da nisem neprestano na snemanjih, da se umaknem, da te stvari kombiniram. Če pa bo kdaj prišla še kakšna druga stvar, nekaj povsem novega … zakaj pa ne? Tudi v literaturo me je v bistvu zaneslo po naključju, marsikaj sem poskusil, pa si nisem mislil, da bom uspel. Bomo videli.

Imaš mogoče kakšne ambicije ali željo na filmskem področju delati tudi kje v tujini, kjer je ta scena zagotovo bolj razvita? S tujino je tako: po eni strani so produkcijski pogoji boljši, scena je seveda bolj razvita. Je pa res, da so moje zgodbe v osnovi kar lokalno obarvane. Zaenkrat vse svoje projekte vežem na Slovenijo, na to področje, na ta jezik. Ta svet, iz katerega črpam, je tu, tako da težko rečem, da bom šel v Anglijo snemat film – ne poznam tistega sveta, niti me v tem trenutku ne zanima. Bi bil pa vesel sodelovanja s kakšnimi ljudmi iz tega sveta, ki bi jih z veseljem videl tu na snemanju, ampak v osnovi pa mislim, da je ves svet, ki ga potrebujem za ustvarjanje, znotraj meja Slovenije.

Kakšne teme konkretno te pa zanimajo? Zanimajo me različne teme, ampak v osnovi gre vedno za neke intimne družinske zgodbe in drobne usode posameznikov, ki pa jih poskušam vedno postaviti v nek širši kontekst, bodisi zgodovinski bodisi trenutni družbeni. Zadnji film, ki sem ga delal, je bil o delavcih, ki izgubljajo službe. Ko sem posnel film, se je izkazalo, da so vsi govorili samo še o tem. Razvijal sem tudi idejo o tem, da bi delal film o priseljencih in izseljencih iz Pirana in teh usodah ljudi, ki so se prepletli na nekem področju. Zanimajo me neke konkretne družbene okoliščine, ampak znotraj tega pa drobne usode ljudi – vsakodnevne zgodbe o prijateljstvih, odnosih, ljubezni. Je pa res, da ljudi težko izvzamem iz tega, kar se dogaja okrog njih. V mojem življenju od nekdaj ta družbena situacija igra neko vidno vlogo in ljudi vedno vidim kot del enega sveta. Težko jih izvzamem in postavim v nek neresničen svet, ki je neobremenjen s politiko, zgodovino, družbeno situacijo, njihovim socialnim položajem. Včasih se to tudi da, v večini primerov pa ne.