Intervju: Edward Norton

Bilo bi malce nepošteno, če bi Edwardu Nortonu prilepili etiketo navadne 'hollywoodske zvezde', saj je že zdavnaj postal sinonim za kakovosten film, za katerega vam ne bo težko žrtvovati dveh ur svojega časa. Spomnimo se samo nekaterih: Izvirni strah (Primal Fear), Ljudstvo proti Larryju Flintu (The People vs. Larry Flynt),Vsi pravijo ljubim te (Everyone Says I love You), Kvartopirci (Rounders), Klub golih pesti (Fight Club), Frida, Rdeči zmaj (Red Dragon) ... Mednje spada tudi Čast in slava (Pride And Glory) v režiji Gavina O’Connorja, ki ga pravkar vrtijo v naših kinematografih. Ne gre za vrhunsko stvaritev, je pa to zelo solidna policijska drama o dveh newyorških policistih (Edward Norton in Colin Farrell), katerih moralna načela se začnejo kresati po odkritju korupcijskega škandala v policijskih vrstah, ki do temeljev pretrese družino, ki že več generacij oblači policijsko uniformo. Z Nortonom smo se pogovarjali v Torontu, kjer je film doživel svetovno premiero. Newyorški igralec je s svojim razmišljanjem in dojemanjem filmske umetnosti pokazal, da so mu hollywoodski krogi dokaj tuji ter da je nanje vezan zgolj poslovno, ne pa tudi duhovno, kreativno in emocionalno.

Vaš prvi veliki uspeh je bil film Izvirni strah. Ga dojemate kot mejnik v vaši karieri?

Tega je že dolgo, vendar ne vem, če je bil ravno ta film mejnik. Bil je velika priložnost za takrat mladega igralca, ki mi ja zagotovila nove vloge, vendar ne mislim, da brez tega filma danes ne bi bil to, kar sem. Istega leta sem snemal tudi Vsi pravijo ljubim te Woodyja Allena in Ljudstvo proti Larryju Flintu Miloša Formana. Verjamem, da sta mi tudi ti vlogi pomagali, da sem se predstavil Hollywoodu.

Pa vendar vam je ravno Izvirni strah prinesel vrsto igralskih nagrad ter nominacijo za oskarja, čeprav radi poudarjate, da vas nagrade ne zanimajo.

Ne gre za to, da me nagrade ne zanimajo – vsi imamo radi, če nas trepljajo po rami in hvalijo, da smo nekaj dobro naredili. Mislim, da sta bistvo teh nagrad in način, kako jih podeljujejo že zdavnaj izgubila smisel – nagrade se danes deli po naročilu, ki ne odslikava reakcije gledalcev ter resnične kakovosti filma in igralskega dela. V igri so razni lobiji znotraj filmske industrije, glasovalce se zapeljuje z darili in kosili, vabijo jih na razne sprejeme in podobno. Na koncu dobijo nagrado tisti, ki so največ vložili v promocijo, ne pa res najboljši filmi. Spoštovanje izjemam, seveda.

Gledamo vas v zelo nasprotujočih si vlogah. Nedvomno je vsak vaš film drugačnega žanra, vloge pa so zelo različne. Imate radi take izzive?

Imam – mislim, da je v tem čar tega poklica. V glavnem poskušam najti nekaj novega in svežega, česar še nisem poizkusil. Snemanje filmov je mučen in dolgotrajen proces. Ne morete jih posneti deset v enem letu, zato stremim k temu, da je vsak novi angažma nekaj zanimivega in mikavnega, iz česar se lahko naučim nekaj novega. Rad igram protislovne in zapletene like – menim, da je to veliko bolj zanimivo in mikavno od 'čistih' likov. Bolj me privlači sivo območje življenja kot pa črno-belo. To niso preproste vloge in liki, vendar je zame prav izziv zanimiv in zabaven.

Kaj novega in privlačnega se odkrili v liku poštenega newyorškega policista v filmu Čast in slava?

Z Gavinom (O'Connorjem, režiserjem filma, op. a.) sem se o tem filmu pogovarjal več let. Projekt mi je bil zanimiv že od samega začetka, vendar je bilo treba dosti delati na njem, da je scenarij dobil končno obliko, po kateri smo snemali film. Del tega procesa je bilo tudi zbiranje idealne igralske ekipe. Všeč mi je bilo, da gre za film, ki se drži pravil žanra policijske drame, hkrati pa odseva aktualno dogajanje v ameriški javnost, kot so škandali z mučenji v Abu Graibu in Guantanamu ter še nekaj drugih moralno spornih dogajanj, katerim smo bili priča. Zato menim, da je Čast in slava mnogo več od navadne policijske drame.

Vi ste tudi producent filmov. Kako gledate na film kot posel – iščete tudi kot producent nove izzive?

Producentski posel je še bolj kompleksen od igralskega. Skupaj s partnerjem v tem poslu izbirava projekte, ki se jim res želiva posvetiti ter jim pomagati, da najdejo svoje mesto na tržišču. Zanimajo naju avtorski filmi, se pravi filmarji in scenaristi, ki imajo svoj avtorski rokopis in vizijo, midva pa verjameva v njihovo kreativnost in talent. Kot igralec in režiser sem se naučil da lahko dober in sposoben producent zelo pomaga filmu, zato danes kot producent tudi sam pomagam tistim, ki potrebujejo pomoč. Film kot posel je velik izziv, saj nikoli ne veste, kako vas bodo tržišče in gledalci sprejeli – ni formule za dober in uspešen film. Konkurenca je ogromna in za projekte je zelo težko zbrati denar, ker je v tej igri preveč akterjev. Vedno skrbimo za kakovost projekta, to nam je najbolj pomembno. Manj nas zanima tržni potencial v smislu ustvarjanja velikih hitov.

Kakšne filme radi gledate? Imate čas za kino, ali filme gledate doma?

Kadar imam čas, si filme ogledam v kinu. Kino je še vedno edini pravi način, da popolnoma uživate v filmu in se vanj vživite, seveda pa filme gledam tudi doma na DVD-ju, kar je bolj pri roki. Gledam pa vse, kar se mi zdi zanimivo in privlačno: avtorske filme, hollywoodske uspešnice, tujo produkcijo, dokumentarce, vse! Pogosto je to odvisno tudi od družbe, s katero grem v kino.

Greste v kino naskrivaj, da vas obiskovalci in gledalci ne bi prepoznali?

Živim v New Yorku in tam nikogar ne briga, če gre Edward Norton v kino! (smeh)

Se kdaj prikradete na kakšen svoj film, da bi lahko iz prve roke preverili odziv gledalcev?

Že zelo dogo se nisem prikradel na kakšen svoj film, priznam. Danes se mi zdi, da to niti ni pametno, ker če naletite na koga, ki vas pozna, ali če vas spozna kdo iz publike, se lahko znajdete v trapastem položaju. Prav tako pa vaša zelo osebna izkušnja, ki ste jo dobili pri snemanju filma trči ob množico gledalcev, ki imajo popolnoma drugačen odnos to tistega, kar se odvija na platnu, zato so pričakovanja zelo težko enaka.

Kmalu boste dopolnili štirideset let. Razmišljate o letih in staranju?

Nisem prepričan, vendar mislim, da ste vi prvi, ki me je spomnil, da bom kmalu dopolnil štirideset let in postal službeno star! (smeh) Verjemite mi, da se sploh ne obremenjujem z leti – res ne razmišljam o tem. Med drugim pa pravijo, da so štirideseta danes pozna dvajseta! (smeh)