Hudič babji: ljubezenski trikotnik, ki to ni

Sicer na prvi pogled preprosta zgodba o možu in ženi, ki za svojo dobrobit in blagostanje tihotapita blago in poskušata zbrati dovolj denarja za najbolj ugledno hišo na mestnem trgu, ter graničarju, ki po naročilu komandirja poskuša zapeljati žensko z namenom, da razkrinka njo in njenega moža, gledalcu ponuja veliko materiala za razmislek o tem, kako nevarna igra je lahko zapeljevanje.

Tihotapljenje blaga je v proznem besedilu avstrijskega dramatika Karla Schönherrja le pomagalo, s katerim avtor pride do bistva − poigravanje s čustvi drugih ima lahko nepričakovane posledice v življenju nas in drugih.

Zgodba se pred očmi gledalcev dogaja grobo in neposredno, brez olepševanj. Tega tudi noče. Liki, ujeti v bizarno igro mačke in miši s poudarjeno ljubeznijo in erotiko, so stvarni, prizemljeni, vsakdanji. Gregor Čušin in Viktorija Bencik sta mož in žena, ki sta kljub svoji nepopolnosti in neznačilnosti izredno privlačna in ljudem zelo blizu: on pravi dec, a bolehen, ona nežno bitje, ki kljub svoji krhkosti uspešno odgovarja možu in obenem kljubuje. Spraševal sem se, kako lahko deluje zveza med zverjo in lepotico? Odgovor: odrska kemija med obema protagonistoma je silno močna in eksplozivna.

Čušin je že s svojo pojavo utelešenje pravega moškega, čigar cilj je skrbeti za svojo ženo in ugoditi vsem njenim kapricam. Njegova drža je pokončna, gibanje po minimalističnem, a izredno učinkovitem lesenem odru z naklonom stran od občinstva pa na mestu, izdelano do potankosti. Tudi njegova obrazna mimika in barva glasu sta skorajda zaščitni znak resničnega igralskega talenta, ki z leti postaja le še trdnejši in žlahtnejši.

Viktorija Bencik je po mojem mnenju opravila herkulsko delo, saj je s premišljenimi igralskimi prijemi, humornimi dovtipi (naj jih navedem le nekaj: "Nekoč sem bila testena kepa, zdaj je v testo prišel kvas", "… spala bom, ko bom mrtva,") in zmedenostjo, ki je tu in tam mejila že na norost (občasni znaki neprištevne zasanjanosti v njenem pogledu), svoj lik skromne žene spremenila v femme fatale. Je vezni člen med dvema pohotnima moškima, moč zapeljevanja jo spremeni v pošast. Z zavedno manipulacijo čustev moža in mladega graničarja, v katerega se tudi zaljubi, čeprav se noče, usodo vseh treh pripelje do tragičnega konca. Njena igra je vrhunska.

Ne moremo pa prezreti tudi igre tretjega lista triperesne deteljice, graničarja v podobi Jurija Drevenška. Sprva trden temelj pravičnosti in morale popusti čarom mlade žene in se prepusti razvratu. Njegove pokvarjene misli ga vodijo v neprištevna dejanja, njegova prvotna naloga aretacije žene in moža je kmalu pozabljena. Samo en pogled na ženo in že se prepusti vrtincu spletk, naslade, močnega libida in seksualnosti. Drevenšek s svojo zadržano pojavo in zmedenostjo morda ni prava podoba moža zakona, a trenutki resnične jeze in eksplozivnosti gledalcu dajo občutek, da se za masko nebogljenca skriva mož časti. A ne glede na to, kako močni in ponosni moški s(m)o, nas koketnost in senzualnost nasprotnega spola vedno dotolče. In to je še kako dobro vidno v Drevenškovi upodobitvi lika. Mateja Koležnik je z natančno režijo poskrbela za izredno privlačno vizualizacijo besedila. Načelo manj je več je še kako dobro izkoriščeno. Je mojstrica obvladovanja tako igralcev kot tudi prostora.