SiolNET. Trendi Svet znanih
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Eduard Miler: Mefisto je šolski primer mazohističnega tipa človeka

4

termometer

Na odru Slovenskega mladinskega gledališča bo danes, 25. maja, premiero doživela še zadnja predstava z letošnjega repertoarja Mefisto Klausa Manna.

Režiser predstave Eduard Miler nam je zaupal, kaj meni o samem delu in kako je potekal proces ustvarjanja.

Delo Klausa Manna obravnava gledališče v neonacizmu. Lahko po vašem mnenju glede gledališča kot ustanove potegnete vzporednice tistega časa z današnjim?

Časi totalitarnih družb so izredni časi, to so časi, ko so umetniki posebej izpostavljeni. Veliko umetnikov je takrat prav zaradi svojega ustvarjanja izgubilo življenje. Vendar pravi umetnik je zmeraj izražal svoja stališča, ne glede na ceno, ki jo je moral plačati. Konformizem je nezdružljiv z umetnikom. Danes ne živimo v totalitarni družbi in je vsaka nagnjenost h konformizmu nesprejemljiva. Bojim se, da gledališča in posebej gledališčniki posegajo po kompromisnih rešitvah v želji po vsesplošnem ugodju ... Posledica tega je komercializacija umetnosti. Umetnik je tako v absurdnem položaju. Družba ga ne omejuje, temveč se umetnik sam ...

Zakaj menite, da je bil čas tridesetih let preteklega stoletja tako zaznamovan z dekadenco? Lik povzpetnika Hendrika Höfgena se namreč prepusti sadomazohističnemu odnosu s temnopolto žensko, kar je bilo takrat nekaj nepredstavljivega.

Hendrik Höfgen se prepusti sadomazohističnemu odnosu s temnopolto žensko ne zaradi dekadentnosti, temveč zaradi mazohističnega odnosa do samega sebe. Zanimiva je njegova psihološka zgradba. To je šolski primer mazohističnega tipa človeka. Zaradi lastnega nezadovoljstva, razpet med lastnimi zmožnostmi kot umetnik in željo, da bi bil drugačen oziroma bolj uspešen, se samokaznuje in pri tem želi iz sebe iztisniti zadnjo kapljico svojega netalenta ... V biti je izjemno tragičen lik.

Koliko mefistovskega, če sploh, je v vas?

Namesto odgovora bi citiral povzetek iz besedila: "... Šele zdaj ... šele zdaj razumem tega tipa, in to po vaši zaslugi, igralec. Ta tip je blazno zanimiv! Ta Mefisto je blazno zanimiv. Mefisto ni samo hudič. Mefisto je nadhudič. Kaj mu nismo vsi nekoliko podobni? V vsakem pravem Nemcu tiči košček Mefista, košček šaljivca in hudobneža. Kam bi pa prišli, ko bi vsi imeli samo Faustovo dušo! Našim številnim sovražnikom bi to prav godilo! Mefisto je nemški narodni junak. Ljudem tega seveda ne smemo povedati. Sam pa sem razumel dvojnost sporočila ..." Dodal bi le pojasnilo, da izraz "v vsakem pravem Nemcu" pomeni v vsakem človeku in frazo "Mefisto je nemški narodni heroj" berite kot "Mefisto je heroj našega časa".

Ste v obdobju svoje ustvarjalnosti kdaj začutili, da bi kje prihajalo do nezdrave tekmovalnosti med igralci?

Povsod je tekmovalnost. Vendar se rezultati nezdravega tekmovanja zelo hitro razkrijejo. Na odru se ničesar ne da skriti ... Pred kratkim sem slišal zelo natančno misel o gledališču in gledališčnikih: "Gledališče potegne iz posameznika tisto najboljše, vendar tudi tisto najslabše."

Mislite, da je Mannovo delo še danes aktualno in zakaj?

Retorično vprašanj ... Zmeraj so obstajali karieristi, povzpetniki, častihlepneži in zmeraj bodo. V tem času "bitke za stolčke" je to še bolj prisotno. V tem času lobistične miselnosti se bojim, da je danes Mannovo delo le blaga literarna metafora resnice ...

Ali po vašem mnenju politika meša štrene gledališču in obratno?

Politika meša štrene gledališču s svojo nedejavnostjo. Marsikaj ni urejeno na področju gledališča in marsikaj je prepuščeno naključju. Stari model urejanja gledališča se občasno le kozmetično popravlja. Do bistva pa še nismo prišli. Kaj je bistvo? Bistvo je sama umetnost, ustvarjanje in ne bitka, da bi gledališča pokazala pozitivno nulo na svojih računih. Številke in gola statistika niso jezik gledališč ... Že zdavnaj bi se moral zakon o gledališčih obnoviti in uveljaviti, vendar bo brez bistva tudi novi zakon samo tavanje v megli ...

Kateri lik v predstavi bi lahko izpostavili in zakaj?

Vsi liki imajo pomembno funkcijo v predstavi. V dramatizaciji Žanine Mirčevske je to posebej izdelano na ta način, da vsaka replika odraža obraz Hendrika Höfgena – obraz človeka, ki je preskočil prag etičnega. Ne le poslovno, temveč tudi zasebno. Hedrik Höfgen izkorišča ljudi okrog sebe, uporablja jih tako, kot da bi bili stopnice nekega stopnišča po katerem se povzpenja. Na žalost se niti ne zaveda, da je sam prodal dušo hudiču in da je v biti Faust in ne Mefisto ...

Mislite, da v slovenskem kulturnem prostoru obstajajo ljudje, ki bi za slavo prodali svojo dušo?

Povsod obstajajo ljudje, ki bi za slavo prodali svojo dušo. Najbolje je priznati, da vsak od nas, vsak dan, na veliko ali malo prodaja del svoje duše ... Morda je pri tem najbolj bistveno vprašanje, za kakšno ceno in za kakšen cilj to počnemo.

Po več kot desetletju ste se ponovno srečali z igralskim ansamblom SMG. Kakšno je bilo snidenje, kako je bilo ponovno sodelovati z njimi?

SMG je bil nekoč moj dom. In lepo se je ponovno vrniti domov. V SMG obstaja neko posebno vzdušje domačnosti, ki ga ne najdeš nikjer drugje. Biti del te sredine, vsaj za kratek čas, je užitek. Delali smo produktivno in hkrati sproščeno ... Delali smo material, ki je zahteval črpanje iz lasnega gledališkega fundusa, vsakega od nas ... Na projekt se lahko gleda tudi kot na izpoved vsakega posameznika, na vsakega, ki si je vsaj enkrat zastavil vprašanje, koliko in zakaj je prodal del svoje duše.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin