Don Juan: Izgubljeno iskanje zapuščene ljubezni

Veliki osvajalec in lomilec ženskih src, Casanova 20. stoletja, ženskar, ki je poteptal in uničil sanje marsikatere ženske o ljubezni polnem razmerju v dvoje, se izmučen in bolan vrne iz prve svetovne vojne. V njegovem videzu in obnašanju ni več ne duha ne sluha o nekdaj mogočnem ljubimcu, ki je kot za šalo lomastil po polju bujnih in brstečih popkov ženskosti ter s svojim šarmom in sposobnostjo zapeljevanja slavil neštete zmage med pripadnicami nežnejšega spola. Ne, vrne se poražen, drugačen, spremenjen (kot sam trdi) in le z enim ciljem: najti tisto eno deklico, zaročenko, ki ji je nekoč strl srce, in jo prositi odpuščanja. Svet, ki ga je zapustil, ko je pogumno krenil v veliko vojno, ni več isti po vojni. Na svoji poti iskanja in razsvetljenstva srečuje samo ženske, na desetine žensk. Vsaka se ga spomni in ga sovraži, vsaka v njem prepozna razuzdanca, ki je v preteklosti tako ali drugače krojil njeno usodo. Sam se ne spomni ničesar, njegovo telo je kot votla lupina, kjer duša in spomini ne domujejo več. Zanj je v tem trenutku njegova osebnost nepopisan list knjige, ki naj bi jo napolnil z novimi, srečnejšimi poglavji svojega nekoč bednega življenja. In za to potrebuje "blagoslov" neimenovane mladenke, ki mu bo spremenil pogled na svet in vse okoli njega. A njegova dobro začrtana pot, sprva zakoreninjena v dejanjih dobrote, se v vrtincu naslad, ki mu jih nudijo po naključju izbrane deklice, mlada dekleta in žene, izkrivi in ga pripelje do bridkega konca. Vlogo legendarnega književnega lika, ki je živ tako danes kot pred slabimi štiristotimi leti, ko je prvič razburkal domišljijo bralne (in gledališke) srenje, je režiser Dušan Jovanović zaupal Urošu Smoleju. Njegov Don Juan je stvaritev najvišje kakovosti. S čustvi prepredena "trikotna" preobrazba: začne na dnu, pod bremeni preteklosti in bolezenskega stanja, se triumfalno kot feniks iz lastnega pepela povzpne in prerodi v izkoriščevalca in zaničevalca žensk ter na koncu ponovno pade (resda ne po lastni krivdi … ali pač?) in konča tragično kot antijunak. Je prava paša za ušesa in oči. Kako neznosno podel in hladen je lahko, je nadvse prepričljivo dokazal v prizoru, ko sedeč na stolu, ovit v zadušujoč oblak cigaretnega dima, popolnoma neprizadet in brez čustev "potepta" gospo, stanodajalko, ki jo je najprej omrežil, nato pa zavrgel. Človek bi ga najraje obsodil na vislice. Užitek ga je bilo gledati, tako trpečega kot "tiranskega".

Ekipa igralk, ki Smoleju delajo družbo v tej trpki zgodbi o hrepenenju in skušnjavi, je izjemna. Mirjam Korbar Žlajpah, Judita Zidar, Iva Krajnc, Tjaša Železnik, Stannia Boninsegna, Mojca Funkl, Petra Veber Rojnik, Anja Drnovšek, Barbara Ribnikar in Tina Gunzek so z natančno odmerjenimi kompleksnimi občutji v več različnih vlogah ustvarile subtilen, a izjemno kompleksen sistem, ki gledalca posrka vase in ga drži v precepu do samega konca. S svojo dosledno in brezkompromisno energijo so ustvarile paleto skorajda mučeniških vlog, od nun, preprostih ženic in pocestnic do lezbijk, dam visokega sloja in naivno zaljubljenih deklet. Vloge, ki prav vse podležejo neprekosljivemu šarmu hudičevskega Don Juana, so oblikovane stereotipno in prav ta surova podoba žensk, ki trpijo, ta stereotipnost je, vsaj zame, velik plus dogajanja na odru. Srce parajoč trenutek v predstavi, ki ga moram izpostaviti, je občinstvu postregla Mojca Funkl, ki, sicer lezbijka, ki podleže čarom Don Juana, doživeto objokuje njegovo zavrnitev.

Predstava je tekoča, sestavljena iz več kot tridesetih prizorov, ki brez odvečnega balasta lepo prehajajo eden v drugega. Umeščena je na skorajda prazen oder, ki ga prav vsi protagonisti z nekaj rekviziti dobro obvladujejo. Kljub svoji ekonomičnosti in preprostosti je odrsko dogajanje nadvse razgibano. Nisem velik zagovornik projekcij v predstavah – v njih namreč ne vidim, razen estetskega, nobenih prednosti –, a tokrat je uporaba kamere, ki je projicirala podobe igralca in igralk ter različnih predmetov na mizi pod odrom, od luči (najverjetneje predstavljajo upanje) do ostrih žebljev (bolečina in trnova pot v življenju) na platno na koncu odra izjemno učinkovita, saj povečane podobe prispevajo k popolnejšemu spremljanju drame. Tankočutna glasbena podlaga Draga Ivanuše zgodbo samo še dopolni in je sama nepogrešljiva igralka predstave.