Čarovnik iz Oza: Nekje za mavrico …

Zagotovo največ zaslug za to ima Britanec Andrew Lloyd Webber, glasbeni genij, ki je v svoji izjemni karieri ustvaril in na oder postavil kar 18 muzikalov. Njegov Fantom iz opere (Phantom of the Opera) navdušuje že 25 let, Mačke (Cats) so Broadwayu in West Endu kraljevale skoraj 20 let. Tu so še Evita, Starlight Express, Sunset Boulevard, Jožef in njegov neverjetni sanjski plašč (Joseph and the Amazing Technicolor Dreamcoat) in Moje pesmi, moje sanje (The Sound of Music). Zadnji v vrsti navdušujočih projektov je Čarovnik iz Oza (The Wizard of Oz), spektakularna odrska postavitev filmske različice iz leta 1939. Premiera je bila marca letos v gledališču London Palladium.

Ogled te predstave je bil pravzaprav povod za obisk britanske prestolnice to poletje. Pa muzikal upraviči pričakovanja in vse hvale, ki jih je prejel? Z mirno vestjo lahko zagotovim, da.

Sem velik ljubitelj filma z neponovljivo Judy Garland v vlogi Dorothy in film več kot 70 let po nastanku velja za klasiko, ki jo bo težko karkoli nadgradilo. Na lastne oči sem se moral prepričati, ali bo Webber film oskrunil ali pa iz gledališke predstave ustvaril nekaj čarobnega. In čarobno je bilo …

Ne samo čarobno, tudi magično, nabito s čustvi, na čase srhljivo, humorno, predvsem pa mogočen poklon filmski mojstrovini in ustvarjalcu zgodb iz dežele Oz, ameriškemu piscu L. Franku Baumu.

Webber je za potrebe muzikala uporabil vse pesmi, ki sta jih za film ustvarila Harold Arlen and E. Y. Harburg, ter skupaj s piscem besedil Timom Riceom spesnil še nekaj novih, predvsem za obe čarovnici, hudobno čarovnico z zahoda in Glindo, dobro čarovnico s severa.

Tehnično, dramatično in čustveno Čarovnik iz Oza naravnost blesti. Tako kot je film do prihoda Dorothy v deželo Oz posnet v črno-beli tehniki, tudi v gledališki različici, vse dokler Dorothy po tornadu ne pristane med pritlikavčki, sceno in kostume zaznamujejo temačni toni zemeljskih barv, od različnih odtenkov rjave do skoraj gotske sive in črne. Tornado je izjemen tehnološki dosežek, ki so ga ustvarili s pomočjo inovativne projekcije. Ne samo vizualno, podkrepljen z rjovečim zvokom je tudi nadvse realističen prikaz destruktivne moči narave.

Dežela Oz, mesto pritlikavčkov (Munchkinland), Smaragdno mesto (Emerald City) in na čase tudi bizarni prebivalci pravljične dežele so prava eksplozija barv. Osrednjemu delu odra dominira v naklonu vrteča se cesta iz rumenih tlakovcev, znotraj katere se izmenjajoče, za potrebe različnih delov podeželja, dvigujejo in spuščajo zdaj koruzno polje, zdaj gozd, zdaj polje maka. Učinek menjajočih se scen je izvrsten, če ne celo nekoliko hipnotičen. Po drugi strani je prizorišče čarovničinega gradu srhljivo temačno in nič kaj vabljivo. Produkcijska vrednost predstave je naravnost osupljiva.

Osupljiv je tudi razpon igralskega in glasbenega talenta nastopajočih, od komaj 18-letne Danielle Hope, ki je z otroško naivnostjo in izvrstnim glasom zaigrala v naslovni vlogi Dorothy (njena izvedba z oskarjem nagrajene pesmi Somewhere Over the Rainbow je bila čutna, melanholična, sanjava ... takšna, kot tudi mora biti) do legende britanskega gledališča in filma Michaela Crawforda v vlogi profesorja Marvela in Hannah Waddingham, ki je s svojo hudomušno upodobitvijo zlovešče, demonsko kokodakajoče čarovnice poskrbela za smeh in faktor strahu obenem. Tri vloge so še izstopale, in sicer Paul Keating kot korenčkasto Strašilo, Edward Baker-Duly kot Pločevinko in David Ganly kot strahopetni Lev. Še posebej slednjega je odlikoval izvrsten čut za komiko.

Če se boste kdajkoli v bližnji prihodnosti znašli v Londonu, ogled muzikala več kot priporočam, sploh mladim in tistim, ki se jim v srcu in duši skriva še kanček otroške nagajivosti. Nič ne more zasenčiti ali nadomestiti legendarnega filma. Predstava le poskrbi za nostalgičen spomin na filmsko magijo. In to stori tako, kot mora, da se človek znajde nekje za mavrico …