Bo jive Zorana in Tatjane spremenil svet?

Zoran, Mariborčan, in Tatjana, ki prihaja iz Minska v Belorusiji, skupaj plešeta že 12 let. Začela sta kot plesalca desetih plesov, latinskoameriških in standardnih. A prišel je čas, ko se je bilo potrebno predati eni zvrsti. Odločila sta se za latinskoameriške plese, ker jih oba najbolj čutita. V njih sta postala vrhunska, dosegla sta namreč vse, kar na amaterski ravni lahko. Leta 2010 sta zmagala na največjih angleških tekmovanjih (UK, Blackpool in International), lani sta postala tudi evropska in svetovna prvaka v članski kategoriji. Na zlato ciljata tudi med profesionalci.

Kakšni so vajini zadnji dnevi pred tekmovanjem Open 2012, na katerem bosta nastopila v soboto? Tatjana: Zadnji teden pred tekmo je vedno zelo naporen, to se nikoli ne spremeni. Ne glede na to, koliko imaš izkušenj z organizacijo in s pripravami na tekmovanje. Tokrat se ne ukvarjava samo z najinim nastopom, ampak tudi z organizacijo ter s predstavitvijo najinih varovancev.

Zoran: Ritem je zelo intenziven. Poleg vsega piševa še knjigo o osnovah jiva. Sva prezaposlena.

Zakaj knjiga? Zoran: V njej bova opisala osnove in pravila jive. Knjiga je sicer bila že napisala pred časom, sama pa jo skušava nadgraditi, ker se ples zelo spreminja.

Tatjana: Ko se dalj časa ukvarjaš z določeno stvarjo, lahko šele vidiš širšo sliko, bolje razumeš stvari. To želiva tudi prenesti naprej.

Kakšne pa so spremembe na področju latinskoameriških plesov? Zoran: V najini 12-letni karieri, odkar pleševa skupaj, sva morala že večkrat spremeniti slog. Na začetku sva bila bolj športni, akrobatski par, kar je bilo v tistem času izstopajoče, in s tem marsikomu nisva bila všeč. Zato sva morala za finale evropskega prvenstva pripraviti bolj klasičen program. V najinem pogledu sva zaradi tega postala dokaj "dolgočasna" plesalca. A ko sva nastopila v finalu, sva opazila, da bova morala slog ponovno spremeniti, ker je bil vseeno preveč zadržan in klasičen.

Tatjana: Z leti plesanja sva se osredotočila na plesni dialog, na ritme, dinamiko in koreografijo. Zadnja leta je ples prešel v slog, ki sva ga imela na začetku najine plesne poti. Torej v bolj športno, akrobatsko smer s precej triki, spremembami in dinamiko. Zato sva morala, da sva prišla do naslova evropskega in svetovnega prvaka, ponovno spremeniti svoj ples.

Če želiš kot športni plesalec dosegati zadovoljive rezultate, je pomembno ali celo odločilno, da slediš trendom? Zoran: Plesalci sami spreminjamo trende, to je lahko večina ali prvak. Določeni smeri nato sledi cel plesni svet.

Kaj je vajina posebnost? Zoran: Mislim, da sva že od samega začetka par, ki temelji na plesnem dialogu, zelo poudarjava relacijo med moškim in žensko, sva dinamična. Dodatno posebnost nama daje tudi Tatjanina fleksibilnost. V teh letih sva najine prednosti tako razvijala, da lahko rečem, da sva v njih celo unikatna.

Tatjana: Za tekmovanje, ki je pred nama, pripravljava čisto novi program jiva. Pred dnevi, ko naju je na treningu gledal eden izmed plesalcev, je rekel: "Vajin jive bo spremenil svet." Res sva naredila čisto poseben in samosvoj program. Ko se Zoran sprosti in se začne v plesu igrati, takrat postane izredno zanimiv, sama pa sem ob tem še vedno elegantno izzivalna. Mislim, da je to to, zaradi česar sva drugačna. To se zgodi v trenutkih, ko naju nič ne obremenjuje, ne osredotočava se toliko na rezultat, ampak predvsem na komunikacijo, na igro z najinimi telesi, gibi in glasbo.

Torej ne dvomita v zlato tudi na Open 2012? Zoran: Glede na to, da veva, kako se stvari v plesnem svetu odvijajo, in da so drastične ter hitre spremembe v tem smislu skoraj nemogoče, lahko rečeva, da bova zmagala. Seveda če ne bo prišlo do česa nepredvidenega.

Tatjana: Med amaterji sva imela bolj športne cilje kot med profesionalci, sedaj bi rekla, da gre bolj za umetniške. Seveda si še vedno želiva zmagati in morda bo to zvenelo nekoliko samovšečno, a veva, da bova osvojila zlato. Sedaj se bolj posvečava razvijanju sloga najinega plesanja.

Prvič bosta nastopila med profesionalnimi pari. Kaj je bila prelomna točka, da sta se odločila za vstop v to kategorijo glede na to, da ni nekih objektivnih kriterijev za tovrstne prestope? Zoran: Razlogi za to so pri vsakomur najbrž drugačni. Najin cilj je bil med amaterji osvojiti vse, kar je mogoče. Ko sva to dosegla, sva potrebovala novo motivacijo. Glede na najina leta, oba sva stara 32 let, pa je tudi čas, da prestopiva med profesionalce. Pred nama so tako novi izzivi ...

Tatjana: … in ti so, da vse osvojiva še med profesionalci. Čeprav zdaj delava bolj zase, za užitek. Najinega prvega nastopa med profesionalci se veselim in komaj čakam. Me pa za razliko od amaterskih tekmovanj veliko manj obremenjuje rezultat. Na tekmo sedaj gledam kot na priložnost za lepo predstavitev, v kateri bom na plesišču uživala.

Kakšne so razlike med profesionalci in amaterji? Zoran: Razlike niso velike. Profesionalci se morda le nekoliko več ukvarjajo z učenjem in več je šovov. Pri amaterjih je mogoče bolj v ospredju športni vidik. Treniraš od šest do sedem ur na dan, vsak dan. Kot profesionalca trenirava nekoliko manj, saj sva zaposlena tudi z učenjem. A ker želiva ostati v formi tudi pri lastnih treningih, ne bova popustila.

Kdaj se konča tekmovalna kariera, je kakšna starostna omejitev? Zoran: Različno je. Obstajajo pari, ki tekmujejo tudi, ko imajo že 40 let ali več. Odvisno je od posameznikove motivacije. Ni omejitev, je pa res, da se telo 40-letnika ne more več kosati s telesom 20- ali 25-letnika, saj je mlado telo toliko močnejše. Lahko pa starejši plesalec ponudi drugačno globino plesa.

Vidva sicer tekmujeta za Hrvaško? Zoran: Trenutno še za Hrvaško, a se dogovarjamo, da bi ponovno zastopala Slovenijo.

Že nekaj časa se posvečata le latinskoameriškim plesom. Zakaj je prišlo do te odločitve? Tatjana: Pomemben del pri tej odločitvi je imel najin značaj, predvsem moj. Sama ne morem slediti, pri standardih plesih pa je to odločilno. Latinskoameriški plesi so mi že od nekdaj bližje. Čutim, da se v njih lahko bolje izrazim.

Zoran: Pri izbiri plesa je pomembno, kaj čutiš in kaj si želiš. V osnovi sva bila oba plesalca, ki sva od nekdaj bolj čutila latinskoameriške plese. Čeprav je zanimivo, da sva imela na začetku za odtenek boljše rezultate v standardnih. A z leti se je razjasnilo, da so latinskoameriški najina disciplina in tako se ni bilo težko odločiti. Do slednje pa je moralo priti za to, ker dan ni imel več dovolj ur, da bi lahko trenirala oboje. Če ostajaš pri obeh zvrsteh, potem si lahko pri obeh plesih le povprečen, ne moreš biti vrhunski.

Zelo opazen element latinskoameriških plesov je tudi mimika, to spodbujate? Zoran: Nasprotno. A vseeno moraš imeti nek izraz, s katerim pokažeš svoj značaj. Mimike se ne učimo in ni nekaj umetnega. To je stvar, ki se zgodi sama po sebi, predvsem zaradi čustev; kot posledica odzivov na glasbo, na gibe, na partnerja … Ni načrtna. Res pa je, da če je pretirana in če jo narobe uporabljajo, lahko deluje nekoliko smešno. Večinoma se mi zdi, da je na mestu.

Kako pa je z modo oblek? Zoran: To je dokaj kompleksna stvar, tudi tukaj greš lahko zelo hitro v napačno smer. Eno je to, kar pristoji plesalcu in predvsem plesalki, drugo pa je to, kakšen je trend. Odločilno je tudi, kdo ti obleko naredi in za kakšno ceno si jo lahko privoščiš.

Tatjana: Že dolga leta pri ustvarjanju oblek uspešno sodelujeva tudi z Natašo Ambrož. Prav tako pa imam tudi sama dober občutek za to, kaj mi pristoji in kaj ne. Imam veliko idej. Pri šivanju oblek mi vedno pomaga tudi mama, ki mi je te šivala že, ko sem tekmovala še kot otrok. Za tekmovanje, ki je pred nama, sem si zamislila mrežo in kamne. Sedaj, ko imava svoje varovance, pa obleke kreiram tudi za mlade plesalke.