Bi za večno lepoto prodali dušo zlodeju?

Zaveda se, da sta njegovi od boga dani prednosti pred drugimi – lepota in mladost – vodilo vsega na tem svetu. A kaj, ko njegovo trdno prepričanje, da je "vsemogočni", omaje omemba razvratnega hedonista, cinika in esteta, lorda Henryja Wottona, da je mladost minljiva in da naj užije trenutke "nadvlade" dokler lahko. V trenutku nepremišljenosti Dorian izusti molitev, prošnjo: "… ko bi le sam lahko ostal večno mlad in bi se starala slika … Dušo bi dal za to!" In želja je uslišana.

Na zunaj se ne bo staral, večno bo angel lepote, "bajni princ", kot ga poimenuje mladenka Sybil Vane, ki ji stre srce in jo pahne v smrt. Namesto tega se bo starala v platno ujeta duša, njegov portret, ki nastaja izpod zamahov čopiča nepoboljšljivega romantika, talentiranega slikarja Basila Hallwarda, ki mu srečanje z Dorianom popolnoma spremeni življenje, mu zamaje svet, ga naredi boljšega … in ga žal tudi stane življenja.

A pri kupčiji s hudičem velja prebrati drobni tisk, saj se tam vedno skriva "pravna" zanka, skozi katero hudič nadvlada svojo žrtev. Dorian postane opevani ideal lepote, moški, ki si ga želi vsaka ženska (in med vrsticami tudi moški – vseskozi je namreč prisotna prikrita čutna naklonjenost dveh starejših moških do mladeniča, ki je tako mojstrsko zapakirana v dramatični zaplet in razplet, da takojšen homoseksualni vzgon v trenutku izpuhti v dejanjih in besedah vseh vpletenih). Toda moč, ki mu jo nakloni brezmejna lepota, ima svojo ceno. Dorian gre v svojem tako nenapornem pehanju za užitki prek vseh trupel, postane brezčutnež, ki ga pogoltne lastna lakomnost. Mladenič skozi nečedna in nehumana dejanja počasi izgublja tla pod nogami, izgublja razum. Njegov propad je neizogiben.

Delo razuzdanega pisca Oscarja Wilda, ki je ob svojem nastanku konec 19. stoletja dodobra razburkalo bralno srenjo viktorijanske Anglije – besedilo so označili celo za ogabno –, je s svojo prvinskostjo in nekoliko eteričnim, celo nezemeljskim poveličevanjem lepote in zunanjega videza dandanes še kako aktualno.

Za vrhunsko dramsko uprizoritev tragične poti nečimrnega narcisoida je, vsaj sam tako menim, izjemno pomembna izbira pravega igralskega zbora. In šesterica nadarjenih igralcev ljubljanske Drame je poskrbela, da je sicer mestoma toga, če ne celo monotona odrska postavitev dihala s polnimi pljuči.

Z naslovno vlogo mladca, lepega in zlobnega, se je, z manjšimi odstopanji, izvrstno spopadel Saša Tabaković. Osebno so me prevzeli njegovi trenutki čiste zlobe, ko je s skorajda neslišnim, ledeno mrzlim globokim angelskim glasom "ubijal" svoje žrtve in njegovi notranji spopadi s svetom in vestjo (Če jo je sploh imel?). Morda je z nekoliko na čase pretirano ženstvenimi kretnjami pokvaril podobo vase zagledanega lepotca, a je z genialnostjo določenih momentov ustvaril skorajda popolno vlogo.

Gregor Baković je izjemen v vlogi šarmantnega "podleža", lorda Wottona. Že tako privlačni vlogi je Wilde namenil po mojem mnenju tudi najboljše "modrosti" tega sveta, ki jih Baković neumorno in z izjemnim čustvenim razponom podaja svojemu "učencu" Dorianu. Tudi Uroš Fürst je ustvaril privlačno mračnjaški tragični lik čustveno nestabilnega slikarja, ki ga je upodobil tankočutno in pristno. Moški del ekipe koherentno z likom Jima Vana, uničenega brata mladenke, ki zaradi Dorianove izdaje stori samomor, zaključi Klemen Slakonja.

V dveh morda nenamerno v ozadje potisnjenih ženskih vlogah sta se dobro znašli Saša Mihelčič in Saša Pavček. Prva je z naivnostjo zaljubljene najstnice in trhlega spoznanja o propadu te ljubezni lik lepotice Sybil Vane naredila za izjemno dopadljivega, ranljivega in najbolj tragičnega od vseh. Slednja pa je prepričljivo ustvarila koketno famme fatale, žensko trdnih nazorov, ki pa popusti čarom nasprotnega spola, a na koncu zaradi razuma preživi.

Je lepota kot pojem, kot zavestno videnje sveta res vredna tolikšnega trpljenja, kot ga v svojem delu opisuje Wilde? Če pogledam svet okoli sebe, sem trdnega prepričanja, da ja. Sicer pa je že od nekdaj veljalo, da imajo ljudje raje lepe kot grde stvari. Morda puhloglavo razmišljanje, a je žal tako. Lepota je vedno bila, je in vedno bo tista privlačnost, ki je zasidrana v naši zavesti. Od nas samih pa je odvisno, v kolikšni meri se ji bomo podredili in kako bo narekovala naša življenja.