Beli sladoled na risarskem traku

Razstava je sklepni del cenjene Nagrade OHO za leto 2011, ki jo vsako leto za mlade umetnike podeljujeta Center in Galerija P74. V galeriji Vžigalica je tandem z imenom Beli sladoled pometel s konkurenco in javnosti na ravni komentarja pokazal, kaj si misli o tekmovalnosti v umetnostnem in kakršnem koli drugem sistemu. S samostojno razstavo v Galeriji P74 avtorja nadaljujeta svoj svoboden odnos do umetnosti nasploh, institucionalnega sistema in tudi do občinstva. V delih sta izjemno živa, skozi nem medij pa pripovedujeta glasno zgodbo o sodobni mladi generaciji umetnikov in njihovi produkciji.

Umetnika, znana po dobrem smislu za humor, svoj nekonvencionalni odnos do slike oziroma risbe udejanjata v razponu od velikih stenskih poslikav pa vse do fanzinov. Kot OHO-jeva nagrajenca v Ljubljani predstavljata svoj najnovejši projekt z naslovom Don't look back. Projekt, ki je nastajal 30 dni, vsak dan, sta dokončala prav danes dopoldne v galeriji P74.

Risarsko delo skozi 30 dni Razstavni projekt Don't look back je rezultat avtorske enomesečne risarske akcije. Akcija se je kot del projekta izvajala v intimnem okolju obeh avtorjev. Ločena drug od drugega sta si zastavila nalogo, da po načelu dnevniških zapiskov vsak dan ob določenem času rišeta vsak na svojo polo papirja, ne da bi se ozrla nazaj in jo odvila. Vsakodnevno sta se avtorja vračala k svojemu delu in risala vsak po svoje, vsak na svoj način, zgolj s pogledom naprej, ne nazaj. Poleg omejenosti pregleda in pogleda nazaj sta bila omejena še po formatu, ki kot rezultat, več metrov dolga, s črnim tušem porisana zvitka papirja, danes končana drug nad drugim visita v galeriji. Večplasten projekt, v katerem se avtorja ukvarjata z vprašanjem primarnega človekovega izraza in z vprašanjem neposrednega zapisovanja njegovih notranjih stanj, v koncept vpelje še vprašanje cenzure in nadzora v umetnosti, hipnosti in naključji ter avtomatizmov pri delu. Na vse to učinkovito odgovarjata v mediju risbe, ki naj bi bila pristna in avtorsko neponovljiva. Belemu sladoledu je to s črnim tušem zelo dobro uspelo. Med dnevi resnično obstajajo rezi, ki so kot kadri v videu in so vsebinsko in včasih tudi formalno razlikujejo od enega dela zgodbe prej in potem.

Sklepni risarski konec v galeriji Z zvitkom drugega sta se avtorja prvič srečala šele danes v sami galeriji in v slogi tandema končala svoje delo s skupno risarsko uro. Kustosinja projekta Barbara Sterle Vurnik v obrazstavnem besedilu spomni na starodavne rokopisne zvitke, ki so bili neke vrste zametki sodobnega stripa. Zadnji zaznamuje tokratno razstavo po obliki, ne toliko vsebini. Vsebina je preprosta, po večini gre za stilizirane dnevniške vizualne zapise, ki v linearni likovni zgodbi pripovedujejo življenje in misel avtorja. Gledalec se danes lahko vrne nazaj, a ga linearna postavitev obeh zvitkov pripravi do sledenja podobi na nosilcu. V razstavi se tako intermedialno združujejo risba iz fanzina in stripa, animacija, video in ne nazadnje tudi prostorska instalacija.