"Arheo mi je uspel tisočprocentno"

Jan Cvitkovič je režiser, ki ne zna narediti slabega filma in ki ne daje intervjujev. "Razen ko naredim film, saj sicer nisem nič takega naredil." Občasno piše tudi pesmi, pa ni pesnik po poklicu. "Čeprav, tista knjigica mi je všeč (Lačna žival, 2008), je zelo osebna. Mi je všeč, da jo lahko komu dam." Ali moraš biti pogumen, da izdaš tako osebne pesmi? "Kaj pa imaš za skrivat?" Film Arheo ne skriva ničesar, pokazal je vse, kar zna, menda je z njim na kocko postavil svojo kariero, a jo je po vseh odzivih samo še dodatno utrdil.

Se pogovarjam bolj s pesnikom ali filmarjem? Film je duhovna hrana za pesniške duše. Se strinjate? Ne vem, če je duhovna hrana. To je film, ki ga moraš gledati sproščeno in brez pričakovanj v smislu klasične zgodbe. Če ti to uspe, lahko zelo lepo pluješ skozenj in se ti odprejo zelo veliki prostori. Če pričakuješ klasično dramaturgijo, boš mogoče čudno gledal. Zame je to moj daleč najboljši film, moj življenjski film, mislim, da za dobršen del gledalcev še ni čas za tak film. To je film, ki ne bo izginil. O njem se bo z leti govorilo vedno več in ne vedno manj.

Je bil kratki film To je zemlja, brat priprava na Arheo, saj so podobnosti zelo očitne? Se strinjam, ker je bilo tako mišljeno.

Koliko pred tem filmom pa ste že razmišljali, da boste prvinska čustva prenesli v celovečerni film? To se je zgodilo med montiranjem filma Odgrobadogroba. V zadnjih dvajsetih minutah filma nihče ne spregovori. Pripoved teče samo skozi filmski jezik, atmosfero in emocije. Takrat mi je postalo jasno, kaj hočem, in začel sem razmišljati, da bi na ta način naredil celovečerec.

Kako ste prišli do podob iz filma? Menda so iz vaše podzavesti ... Kako ste jih privabili na plan? Odločil sem se, da ne bom vklapljal razuma, da ne bom gradil umetnih konstruktov, da ne bom pisal scenarija tako, da si bom izmišljeval neke stvari, ampak sem čakal, da se mi v podzavesti pojavijo močne podobe, ki bi name naredile vtis. Na različne načine sem jih zbiral nekaj let in ko se jih je nabralo dovolj, sem jih sestavil v scenarij.

Ste res te podobe našli s pomočjo hipnoze, ki ste se je verjetno lotili zaradi nekih drugih vzrokov? Hodil sem na hipnoterapijo k dr. Marjanu Pajntarju, ker sem hotel doseči stanje popolne sproščenosti, da bi ustvarjal na čist, neobremenjen način. Hotel sem presekati z načinom tvorjenja umetnih situacij, kreacij na silo zgrajenih odnosov in čustev. Hotel sem narediti čist film in to mi je uspelo tisočprocentno.

Kaj je v filmu najbolj osebnega – strah, osamljenost, potreba po pripadanju? Potreba po varnosti, toplini, po ljubezni. To je ljubezenski film.

Kako ste se našli z Nikom in Medeo Novak, kaj vama dajeta s svojim obrazom, mimiko? Onadva sta v mojem krogu ljudi že nekaj časa in sta izjemno senzibilna, drugačna, podobno kot večina ljudi, ki jih poznam, sta nekako ranjena. S takimi ljudmi rad delam, ker stvari zaznavajo drugače. Za svojo zadovoljitev ne potrebujejo direktne zgodbe, klasične emocije, ampak čutijo tudi onkraj tega.

Torej ste se našli skupaj ljudje, ki imajo bolj dejavno desno možgansko hemisfero, ste bolj odprti in intuitivni? Ja.

Torej čutite, da imate bolj razvito intuicijo? V realnem življenju ne uporabljam intuicije, kadar pa delam, se skoraj izključno naslanjam na intuicijo. Intuicija ni nekaj neoprijemljivega, ampak je sklop vsega vedenja, ki ga ima človek, ne le na racionalni ravni, ampak tudi na podzavestni, kar je še veliko bolj široko. Tam je shranjenih veliko več informacij, ne samo iz zdajšnjega, ampak tudi iz prejšnjih življenj, izkušnje tvojih prednikov, cele skupnosti.

Se da naučiti, da bi bolj zaupali intuiciji? Ste se vi tega lotili zavestno? Intuiciji zaupam na podlagi življenjskih primerov. Kadar sem zaupal intuiciji, je bilo vedno vse dobro. Kadar pa nisem, je šlo vse narobe.

Ste po tem filmu zavrnili ali še bolj sprejeli hipotezo, da smo ljudje bolj kot bitja uma bitja čustev? Oboje smo, odvisno, kaj počneš. Razumski del percepcije je samo omejen del, s katerim razpolagaš zaradi lažjega preživetja. Če bi vsi plavali v morju podzavesti, družba ne bi delovala. Ko je človek začel uporabljati možgane, se je zreduciral na tisti del v glavi, s katerim je lažje opravljal svoje delo. Za večino ljudi je zelo dobro, da delujejo razumsko, za tiste, ki smo aktivni v umetnosti, pa je zelo dobro, da podremo te ovire.

Kako se lotite ustvarjanja filma? Čemu se prepustite? Odprem polje, o katerem sva prej govorila, podrem zid med razumom in podzavestjo in stvari same priplavajo na površje in se začnejo sestavljati. To je za umetnost edini možen način, le tako lahko umetnost pluje pred vsem preostalim, je pionir človeškega razvoja, je celo pred znanostjo in pred tehnologijo. Večini ljudi to še ni jasno, ampak to je dejstvo.

Kaj pa tišina, jo na novo odkrivamo? Za nami je že obdobje nemega filma, spet se vrača navdušenje nad filmi brez dialoga. Nam tišina spet pomeni nekaj več? Saj to ni tišina! V tem filmu le ljudje ne govorijo, zvoki so. Danes ljudje pogosto govorijo, zato da govorijo. Nekdo je nekoč rekel: "Ti govoriš samo zato, ker imaš glavo." Če bi se ljudje manj bali ne govoriti, bi se včasih lahko več dogovorili, lažje bi vedeli, kdo je kdo in kakšen je. Ljudje se drug drugemu izogibamo z govorom.

Nam torej molk nudi možnost za čustveno komunikacijo? Tudi. Seveda je tudi govor dobra stvar. Tega filma nisem namenoma naredil brez dialogov. Samo pobiral sem te slike iz podzavesti in v teh situacijah nihče ni nikoli govoril. Nisem mogel nekaj napisati, samo zato, da bi bili dialogi. To je po treh kratkih že moj četrti film brez dialogov.

Kakšen film vas zanima po tako ultimativnem filmu? O čem razmišljate, ko razmišljate o naslednjem filmu? Naslednji film bo kratek film z delovnim naslovom Daljnovod. Gre za moškega in žensko v nedefiniranem prostoru. Izmenjata si funkciji. Moški prevzame ženske funkcije in ženska zavzame njegovo mesto. Naslednji celovečerni film pa bo "odbita" komedija, da se malo sprostim. Želim narediti film, ki bo še meni smešen.

Kaj pa vas nasmeje? To boste videli v filmu.

Tako kot so bili vaši prvi filmi? Tudi, ampak ta bo bolj eksploziven in sproščen.

Glede odnosa moški-ženska, ki ga omenjate v naslednjem kratkem filmu, bi izpostavila odnos moški-ženska tudi v Arheu. Moški žensko namreč opazi šele potem, ko ga ta fizično skoraj ugonobi. Kaj ste želeli povedati? Ne vem, jaz nikoli ne razlagam pomenov, jaz samo pišem in snemam, ne delam analitično. Zanimivo je to, kar mi je pred kratkim povedal prijatelj, in sicer, da bo naslednja vojna vojna med moškim in žensko.

In ženske vas bomo premagale? Zelo verjetno, ja. Ker moški izgubljamo funkcijo, smo precej izgubljeni, nimamo identitete, ker nimamo prave funkcije in pravega dela. Še otroke imajo ženske lahko brez nas, v prihodnje bo to še lažje. Ideja s to vojno se mi zdi izjemno privlačna. Ne da bi si je želel, ampak je genialna in sploh ni tako absurdna.

Koliko vaj je bilo potrebnih z Medeo in Nikom glede na to, da ste utečena ekipa? Precej, saj intenzivno vadimo pred vsakim filmom. To ni obrtniško početje, da bi se enkrat naučil igrati in bi potem znal igrati vse življenje. Za vsak film posebej se mora vsa ekipa dodatno odpreti. Vaje niso bile toliko povezane s filmom samim. Imamo poseben način vaj, ki smo ga razvili že za filme V leru, Kruh in mleko, vse Burgerjeve in moje filme. Vaje že od prvih filmov dalje vodi Nataša Burger v sodelovanju z režiserjem.

Kakšne vaje so to? Težko opišem, to je treba videti. Najbolje se bo videlo v dokumentarcu o snemanju filma. To so vaje, ki odpirajo človeka, spodbujajo zaupanje, komunikacijo med ljudmi v telesnem, duhovnem in čustvenem smislu.

Sliši se zelo terapevtsko. Ali tudi delujejo terapevtsko na igralca? Tudi, ja.

Kako ste sprejeli toliko novosti, v času portoroške premiere ste v ljubljanski porodnišnici namreč čakali na rojstvo otroka. Tako se je zgodilo, vse na en dan, v eni uri pravzaprav. Mama najine hčerke Male, Irena, je rojevala na svoj rojstni dan, med projekcijo filma v Portorožu, kamor sem naknadno prišel. Vse to sem napovedal že mesec pred rojstvom in tako se je zgodilo.

Katera čustva so prevladala tisti dan? Najbolj intenziven je bil gotovo porod.

Koliko vam pomenijo nagrade? Vesno ste dobili za film in režijo, za izkušnjo izjemno čistega filma. Vesel sem vsake nagrade. Nisem pa tip, ki bi lahko v njih užival. To je moj minus. Včasih mi je žal, da je tako, da se ne morem toliko veseliti.

Zakaj ste opustili študij fizike? Bilo je nekaj razlogov. Nisem se našel v tem, v spomladanskem roku sem naredil štiri izpite, v jesenskem bi moral še dva, pa sem šel na morje delat kot natakar in sem se zaljubil v neko žensko. Prepozno sem prišel na faks in nisem nadaljeval študija.

Je potem sledilo potovanje na vzhod in v Afriko? Je bila to prelomnica, da ste se potem odločili za arheologijo? Ne vem, malo sem se pač klatil. Ko sem prišel nazaj, se mi je zdelo, da bi moral nekaj študirati in sem se odločil za arheologijo, ki me je pravzaprav že od nekdaj privlačila. Dolgo sem tudi delal kot arheolog. Film se je zgodil spontano, saj si sploh nisem želel delati v filmu. Potem pa je prišel scenarij, igra in režija.

Je naslov filma Arheo povezan z arheologijo, z brskanjem po prvinskih čustvih? Nisem razmišljal o tem, ko sem določil naslov. Ta beseda mi je priletela v ušesa, pomeni nekaj starega, začetek. Izhaja iz grščine, čeprav ni pravilno zapisana. Imel sem "fleš", najprej je bil to delovni naslov, potem sem se ga pa navadil.

Kako pa je bilo na snemanju filma Lahko noč, gospodična, kjer ste igrali sproščenega arhitekta Leva? Takrat sem bil ravno v zelo burni življenjski fazi, vsak dan sem se počutil drugače. Snemanje je bilo fino, lepo je delati z Metodom Pevcem, on je miren in suveren režiser, jaz pa sem bil vsak dan v popolnoma drugem stanju. Rešili so me v montaži.

Vam je kaj žal, da so podrli Bizeljčka na Viču? To se je pač zgodilo. Zdaj spet stanujem nad gostilno (Lepa žoga, op. a.) in spet jo bojo verjetno podrli. To je očitno moja karma.

Je težko biti Jan Cvitkovič? Uf, ja, je kar naporno, ampak včasih je pa tudi lepo.