Anja Križnik Tomažin: Rada bi igrala v drami

Z voditeljstvom se je Anja prvič srečala leta 1998, ko so jo prek avdicije sprejeli za vodenje oddaj na Gajba TV. Ko so jo ukinili, je nov izziv dobila na Kanalu A v oddaji Ob dvajsetih si priglejte, v kateri je delila nagrade tistim, ki so imeli rojstni dan na datum, ki so ga izžrebali v oddaji. Sledili so oddaja Klik, v kateri je leto in pol gledalce prvič razveseljevala ob nedeljah popoldne, nekaj pogovornih oddaj na TV Pika, Ekstra magazin in končno klic Bojana Krajnca, ki je tudi kriv, da je skupaj z Ladom Bizovičarjem kar pet let nedelje preživljala na RTV Slovenija in ustvarjala oddajo Tistega lepega popoldne, za katero so skupaj z ekipo prejeli kar 11 viktorjev. Danes Anja velja za eno najbolj iskanih voditeljic pri nas, v javnem nastopanju pa je odkrila poklic, ki ga želi opravljati še dolga leta. Začniva z vašo najnovejšo voditeljsko vlogo v oddaji Ugani, kdo pride na večerjo. Bi lahko rekli, da ste spet na svojem starem mestu, kjer se najbolje počutite? Ob nedeljah popoldne? Ali pa v stavbi RTV-ja. Lahko bi rekli, da.

Oddaja se začne z glasbeno točko, ki jo skupaj z vrhunskimi glasbeniki izvedete v živo. V medijih sem zasledila, da so vam nadeli naziv pojoča voditeljica, zdi se, da slovenski prostor s težavo sprejema tako imenovan pluralizem talentov. Mogoče res. Po drugi strani pa se mi zdi, da so ljudje vajeni tega, da sem človek tisoč obrazov, zanimanj in znanj. Veseli me veliko stvari in od nekdaj sem si želela oddajo, v kateri lahko pokažem več svojih plati. Petje je vsekakor ena od mojih strasti, z njim sem kot pevka skupine Planet Groove tudi začela na naši slovenski sceni. Voditeljstvo je prišlo pozneje, čeprav lahko danes rečem, da je moje srce prav pri tem. Pri postavljanju oddaje Ugani, kdo pride na večerjo je urednik Bojan Krajnc želel vanjo vključiti vse moje različne vloge, torej petje, vodenje, kuhanje in tako dalje. Tudi zato mi je oddaja v velik izziv. Kako Slovenci gledajo na to, je pa spet druga pesem. Tisti, ki te imajo radi, te bodo imeli ob kakšnem novem talentu še rajši, tiste, ki jim nisi všeč, pa bo še kakšen talent več zagotovo motil.

Omenili ste skupino Planet Groove. Na spletnem portalu YouTube sem zasledila posnetek iz leta 1998, kjer izvajate pesem Sometimes I Get Dizzy. Kako se spominjate tistih časov? S toplino pri srcu. To so bili lepi časi, imela sem 22 ali 23 let, bila sem polna energije, entuziazma in skupina Planet Groove je takrat v mojem življenju predstavljala neko novost in področje, na katerem se je veliko dogajalo. Hkrati se je s skupino začela tudi moja medijska pot.

Kdaj in zakaj je skupina prenehala z delovanjem? Skupaj smo bili pet let. Po treh letih delovanja, ko se nam je pridružila Jadranka Juras, sem se sama začela umikati v spremljevalni vokal, saj je bilo Jadrankinemu odličnemu vokalu nemogoče parirati. Moji interesi so se začeli spreminjati, bila sem že voditeljica in vleklo me je v televizijo. Prišel je trenutek, ko se nisem več počutila kot pevka, ampak bolj kot voditeljica, zato sem tudi vso svojo energijo želela usmeriti v to področje. Odločila sem se, da iz benda izstopim. Zdi se mi tudi, da čeprav smo v bend vložili ogromno truda, slovensko tržišče še ni bilo pripravljeno na našo glasbo, zato tudi nismo bili deležni želenega odziva. Počasi so bend zapustili še ostali člani in skupina se je po dveh posnetih albumih razšla. Škoda, saj je šlo za kakovosten bend, ki bi imel v zdajšnjem času veliko večje možnosti za uspeh. Pred trinajstimi leti Slovenija na tako glasbo ni bila pripravljena.

Vam je danes kaj žal, da niste glasbi v življenju namenili več pozornosti, ali se vam zdi, da jo vseskozi ohranjate v ravno pravšnji meri? Ni mi žal. Točno to, v življenju jo ohranjam v ravno pravšnji meri, zato so mi všeč projekti, kjer me organizatorji prosijo, če bi lahko še kaj zapela. Eden takih je tudi nova oddaja in to mi je dovolj. Pevske kariere si ne želim.

Pa ste kdaj dobili kakšno ponudbo, da bi posneli samostojni album? Ne, sem pa dve leti po razhodu s skupino Planet Groove dobila ponudbo za petje v znani slovenski skupini in takrat sem še nekaj časa razmišljala, da bi se vrnila v glasbene vode. A hitro sem ugotovila, da je moje mesto na televiziji, voditeljstvo pa poklic, ki ga imam neizmerno rada, saj združuje več različnih interesov in zahteva izredno širok spekter znanj, tudi petje in igro.

Kolikšen je vaš delež pri ustvarjanju oddaje Ugani, kdo pride na večerjo? Moje delo v posvetovanju z ekipo zaobjema pravzaprav vse, kar rečem oziroma vprašam. Priprava oddaje nikoli ni zgolj samostojno delo, ampak gre vedno za usklajevanje s celotno ekipo. Z oddajo imam veliko dela, treba je izbrati in zvaditi novo pesem, preštudirati recept za jed, ki jo pripraviva skupaj z Benjaminom (Launayjem, kuharjem v oddaji Ugani, kdo pride na večerjo, op. a.), se pripraviti na intervju in tako naprej. Moj vložek je velik, a nisem tip voditeljice, ki bi ji ustrezalo, da ji prinesejo že vse napisano na papirju, ampak želim v oddajo vključiti tudi čim več svojega truda, saj se zavedam, da bo le tako vse skupaj dobro izpadlo.

Kateri del v procesu ustvarjanja oddaje se vam zdi najtežji? Vsak na svoj način. V tem trenutku je najtežje vso oddajo držati skupaj, saj tokrat nimam sovoditelja, ki bi mi pomagal. Celotna studijska oddaja s kratkimi, približno triminutnimi prispevki, je v mojih rokah in treba jo je tudi dramaturško ustrezno voditi, zato je vse skupaj kar zahtevno, še posebej zdaj, ko smo na začetku.

Vam zdaj, ko oddajo vodite sami – za razliko od oddaje Tistega lepega popoldneva, ko vam je ob strani stal Lado Bizovičar – to bolj ustreza? Težko bi odgovorila, ker je vsak projekt zgodba zase. Pri TLP-ju mi je bolj ustrezalo, da sva bila dva, saj je bil temu primeren tudi koncept oddaje, poleg tega sva se z Ladom dobro ujela. Oddaja Ugani, kdo pride na večerjo pa je bila narejena prav zame, Bojan Krajnc je napisal format oddaje, namenjen meni, zato za zdaj ob sebi še nikogar ne pogrešam. Sicer pa imam bend, s katerim se pogovarjam, Benjamina, komike, skratka, priložnosti za klepet je dovolj.

Kljub temu da ste že v prvi oddaji povedali, da ne gre za še eno kuharsko oddajo, pa vendar brez kuhanja ne gre. Seveda, da ne. Ko me je Vanja Vardjan povabil k sodelovanju, je takoj imel v mislih studijsko oddajo v nedeljo popoldne, kjer bi jaz kuhala, tako kot sem včasih, saj me je kuhanje takrat zaznamovalo. Še danes, ko me ljudje prepoznajo na cesti, omenijo, da so me gledali, kako sem kuhala na TLP-ju in kako jim je bilo všeč. Ko je Bojan sestavljal koncept nove oddaje, je tako ostalo kuhanje v živo, ki pa smo ga ob današnji poplavi kuharskih oddaj vseeno uspeli narediti nekoliko drugačnega, zato smo se tudi odločili, da kuhanje postavimo na nekoliko višjo raven in osnove kuhanja nekoliko nadgradimo, da lahko tudi doma pripravimo večerjo, na katero bi sicer odšli v kakšno dobro restavracijo s počasno hrano.

Sami že od nekdaj radi kuhate, ali je strast do kuhanja prišla z leti? Že od majhnega rada kuham, svojo prvo stvar sem spekla pri desetih letih. Mami, ki je zaradi operacije kolena pristala v bolnišnici, sem za presenečenje spekla jabolčno pito. V roke sem vzela Kuharico in začela, v službo sem klicala očeta in ga vprašala, kako se prižge plinska pečica. V strahu, kaj bo, je takoj prišel domov. Pomagala mi je tudi sestra in moja prva jabolčna pita je bila gotova. Stara mama je bila kuharica in vedno sem jo rada opazovala pri delu, starši pa so mi ljubezen do kuhanja in hrane privzgojili kot nekaj, v čemer moraš uživati.

Se tudi sicer pri vas doma veliko stvari vrti okoli hrane? Zelo veliko, včasih smo imeli dolga nedeljska kosila, ki so trajala dve, tudi tri ure. Spominjam se, kako smo jedli in se pogovarjali.

Po TLP-ju ste z RTV Slovenija odšli na POP TV, kjer ste vodili Kmetijo slavnih. Kako bi primerjali delo na eni in drugi televiziji? Bolj kot za dve različni televiziji gre za dva različna tipa oddaj. Na komercialni televiziji sem delala licenčno oddajo, kar pomeni, da sem se morala držati določenih zakonitosti. Kljub temu da je imela producentska ekipa nekaj možnosti spreminjanja scenarija, je ostajal nek okvir pravil. Pri avtorski oddaji teh pravil ni in imaš veliko bolj proste roke. Razlikuje se tudi potek dela, a o tem ne bi izgubljala besed, saj razen če ne delaš ne televiziji, nekih velikih razlik pravzaprav ni. Gre bolj za tehnične stvari in organizacijo snemanja.

Ker ste zelo dobro podkovani v javnem nastopanju, znanje o tej veščini delite v šoli Povej na glas. Pri kom pa ste se urili vi? Obstaja tisti nekdo, ki je v vas prepoznal voditeljski potencial? Urila in izobraževala na področju voditeljstva sem se predvsem sama, poleg tega sem v teh dvanajstih letih vodenja prebrala tudi marsikatero literaturo. Voditeljski potencial se je pri meni razvijal počasi iz oddaje v oddajo, vseskozi sem se učila in napredovala, vmes pa povezovala še ogromno nekih prireditev in na ta način sem pridobila ogromno znanja. Šola Povej na glas je samo eden izmed mojih projektov, saj predavam tudi drugod in nudim individualna izobraževanja. Treninge javnega nastopanja izvajam v številnih podjetjih in lahko rečem, da imam z njimi največ dela. Vodenje nove oddaje je sicer trenutno na prvem mestu, saj jo šele postavljamo, a voditeljstvo je bolj za dušo, v javnem nastopanju pa sem odkrila poklic, ki ga bom opravljala še dolga leta.

Zaigrali ste tudi v kratkem filmu Vojka Anzeljca Faktor sreče. Ste se kdaj spogledovali z igralskim poklicem? Od nekdaj, že v osnovni šoli sem bila članica dramskega krožka in spominjam se, da sem neizmerno uživala v igranju. Zgrabila sem vsako priložnost, da sem lahko stala na odru, pri desetih letih sem na TV Slovenija posnela prve pravljice. Razmišljala sem tudi o študiju igre na AGRFT, a priznam, da nisem nikoli zbrala dovolj poguma, da bi se udeležila sprejemnih izpitov. A voditeljstvo, kot sem že omenila, zaobjema tako širok spekter znanj, tudi igralstvo. Lahko bi rekla, da smo nekateri voditelji na nek način nerealizirani igralci. Igra me zelo veseli in eden izmed življenjskih ciljev je ta, da bi kdaj stala na kakšnem velikem odru in igrala.

Vas zanima kakšen poseben žanr, v katerem bi se preizkusili? Ne, morda skoraj rajši v drami kot v kakšni komediji.