Vstopili smo v dolgo varovano kočevsko skrivnost #foto

S 1. junijem se je za turistične obiske odprl bunker Škrilj, ki se sicer še vedno nahaja na zaprtem območju na Kočevskem, kjer veljajo stroga varnostna pravila. Zato je ogled in dostop do tja mogoč samo ob predhodni najavi in v organizirani ekipi do 25 ljudi, ki jo izpred turistično-informacijskega centra v Kočevski Reki v resen gozd odpelje avtobus.

Gibanje tam je omejeno, saj gre še vedno za vojaško območje, kjer se na eni strani nedaleč nahaja strelišče. Dodatno prepričljivi razlog, da se človek poda naravnost v vojaško, zdaj muzejsko, podzemlje, pa je tudi dejstvo, da se dobrih dvesto metrov nad vhodom nahaja medvedji brlog. Ne dolgo nazaj je skupina obiskovalcev iz Primorske, sicer iz varne razdalje, a dovolj blizu za srečanje, ki jih je prestrašilo, na medvedko tudi naletela.

Leta 1953 so nad vasjo Škrilj v gozdu po tem, ko iz okoliških vasi izselili prebivalstvo, v veliki skrivnosti začneli graditi bunker. V največjem obsegu je v Jugoslaviji na Kočevskem zaprto vojaško območje obsegalo 220 kvadratnih kilometrov. O tem so nekoč krožile različne zgodbe, kot na primer ta, da se tu odpirajo hribi in da pod zemljo tako izginjajo letala, da avtomati sestreljujejo vse, kar preleti, od vrabcev do letal, vendar pa med temi govoricami ni bilo ne duha ne sluha o podzemnih objektih. Foto: Bojan Puhek

Lokalni obiskovalci prevladujejo

Do zdaj je bunker obiskalo že 850 ljudi, od tega približno 10 tujcev, o statistiki obiska pove Tina Peček iz Javnega zavoda za turizem in kulturo Kočevje. Za obisk je bunker Škrilj odprt od 1. junija, ko je ministrstvo za obrambo sprejelo pobudo kočevske občine, da ji za namen turizma v najem petih let da nekdanji vojaški objekt.

Jugoslovanski dekret za gradnjo bunkerjev

Leta 1948, v času spora Tita in Stalina, torej med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo, so se med državama začele hude napetosti, pred vhodnimi vrati v kočevski bunker Škrilj, skupini obiskovalcev in obiskovalk razlaga vodnik Mihael Petrovič, ml. "Sovjetska zveza je s svojimi silami in zaveznicami izzivala na meji in Jugoslavija se je bala, da bo prišlo do vojaške intervencije." Bunker Škrilj je bil vse od svojega nastanka dobro vzdrževan, zato prenova za njegovo zdajšnjo muzejsko vlogo ni bila potrebna. Foto: Bojan Puhek

Zato je leta 1949 zvezno vodstvo republiškim oblastem dalo navodilo, da naj zgradijo podzemne zaščitne objekte, od koder bi lahko ob morebitnem napadu tri mesece vztrajali in vodili lokalni odpor. Prav toliko časa naj bi bilo namreč potrebno, da bi se po umiku v srednjo Bosno jugoslovanska vojska pripravila na protiudar.

To je tako bil razlog za nastanek bunkerja Škrilj, ki so ga v telekomunikacijsko podporo bližnjim vojaškim objektom v Gotenici zgradili leta 1957. Nastal je v zaprtem vojaškem območju Kočevskega, ki je v času Jugoslavije obsegal več kot 220 kvadratnih kilometrov površin. Za njegovo gradnjo, ki se je odvijala v strogi tajnosti, je bil zadolžen komunistični politik Matija Maček.

Bunker Škrilj Foto: Bojan Puhek

Življenje pod zemljo za dobre tri mesece

80 metrov pod površjem so tako zgradili bunker s 500 metri hodnikov in šest podzemnih sob, kjer bi lahko brez zunanje pomoči lahko preživelo 30 oseb 100 dni. Površina pod zemljo šteje približno 800 kvadratnih metrov.

Leta 1953 je bunker najprej začela graditi jugoslovanska vojska, a ker se v tem niso odrezali, je Ivan Matija Maček angažiral inženirja Kodelo. "Ta je ukazal vse, kar so vojaki naredili, celo zasuti," pripoveduje Mihael Petrovič ml. Vse so tako začeli graditi na novo. V petih letih pa je pri njegovem nastajanju sodelovalo 80 ljudi. Kot še pripoveduje vodič, ki je zgodovinar, je šlo za dobro preverjene kadre, saj informacije o tem vojaškem projektu niso smele priti iz kočevskega gozda.

Tudi jugoslovanski generali naj ne bi imeli dostopa na območje Gotenice in Škrilja. Tito je v Gotenico prišel trikrat, v bunkerjih naj bi bil dvakrat, njegovi generali pa ob tem niso smeli zraven, tudi govori zgodovina o tistem času.

Telekomunikacijska soba, zaradi katere je bunker Škrilj tudi nastal. V njej je bilo nekdaj tu 40 radio oddajnikov in telefoni. Foto: Bojan Puhek

Hladen rov in soba za dekontaminacijo

Vstop v kočevsko podzemlje se začne v prostoru, polnem omaric, kjer obiskovalci odložijo svoje telefone in druge morebitne snemalne naprave. Pot se nato nadaljuje po dolgem, hladnem hodniku, pravijo, da je tu okoli osem stopinj. Medtem ko je v bivalnih in delovnih prostorih bunkerja temperatura stalna, 17 stopinj.

Rov se v enem delu cepi na desno, drugje na levo, oba odvoda pa se slepo končata. Zaradi varnostnih razlogov, morebitnega udarnega vala eksplozije, poda razlago vodnik. Glavni vhod, nekdaj originalni, pa varujejo pettonska jeklena vrata. Masivna že na pogled, seveda.

Arminaobetonske stene bunkerja so debele poldrugi meter, obdane s salonitkami, kar preprečuje vdor vode. Kot pravi Petrovič, so za njegovo gradnjo na vsakem koraku uporabili najboljše, kar je bilo mogoče takrat dobiti. Tako so stikala prišla iz Nemčije, tesnilna masa iz Švedske in podobno.

Foto: Bojan Puhek

Za bunker najboljše, kar se je dalo dobiti

Vsa ta leta pa je bil objekt tudi dobro vzdrževan, o čemer zgovorno priča njegovo zdajšnje stanje. Ob odprtju bunkerja za javnost tega zaradi odličnega stanja ni bilo treba prenavljati. Tudi oprema je originalna, nekaj malega so jo prinesli še iz Gotenice.

Pred glavnimi prostori bunkerja je še ena varovalka. In sicer, umivalnik in prha ter skafander na obešalniku. V primeru uporabe atomske bombe ali bojnih strupov je bilo tako tu pred vstopom v nadaljnji del bunkerja poskrbljeno za razstrupljevanje.

Kuhinja, jedilnica in spalnice

Hodnik nato vodi do jedilnice in kuhinje, pod katero je 25 kubični rezervoar za vodo. Med kopanjem za izgradnjo bunkerja so celo naleteli na naraven izvir vode. Slika Tita je eden od elementov originalne opreme bunkerja, ki se je vsa ohranila do danes. Foto: Bojan Puhek

Spalnicam s pogradi sledijo delovni prostori, komanda in telekomunikacijska soba, zaradi česar je celotni bunker sploh nastal, pojasnjuje še vodnik. Nekdaj je bilo tu 40 radio oddajnikov in telefoni. Vodja varnosti je v tistem času moral enkrat na teden priti preverit brezhibno delovanje vseh naprav.

Še danes pa v bunkerju delujeta agregata, ki ga oskrbujeta z električno energijo, urejen pa je tudi prezračevalni sistem. Ne manjka pa niti zasilni izhod, ki ga predstavlja vertikalen rov z lestvijo.

Odpisani po treh mesecih

Ob zaključku ogleda Petrovič postavi vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi Sovjetska zveza resnično odvrgla atomsko bombo, bunker pa bi morali po treh mesecih zapustiti. "Ali po tem času v okolju ni več radioaktivnega sevanja? Seveda je. A povedano drugače, z vojaškim razmišljanjem: vojska bi se v tem času v Bosni konsolidirala, ljudje tukaj pa bi bili odpisani. Za politike je bilo drugače, zanje so načrtovali letališče, ki sicer nikoli ni bilo izvedeno," vojaški načrt še pojasni Petrovič.