Tri dni na nepalskih brzicah

Kali Gandaki zahteva dobro organizirano ladjevje Kali Gandaki, mogočna reka, ki privre na dan ne meji med Himalajo in Tibetom ter se izliva v Ganges, v svojem nepalskem toku slovi kot ena najbolj divjih azijskih rek. Ime ji je posodila Kali, črna boginja, boginja časa in spremembe – od tod tudi poimenovanje Črna reka –, je pa res, da modra gmota ob monsunskem deževju postane kalna in uničujoča, kadar ob njeni strugi upepeljujejo umrle, pa jo zagrne temna zavesa.

Spust z rafti po 72-kilometrskem odseku reke Kali Gandaki ni naključjem prepuščena avantura, ampak dobro organizirano ladjevje. Veliki raft poleg osmerice in spretnega vodnika obtežuje vsa osebna oprema posadke na krovu, malo manjši raft, na katerem kraljujeta kuhar in pomočnik, služi kot prevozno sredstvo za opremo za taborjenje, kuhinjo in jedilnico ter živež za tri dni, trije spremljevalni kajakaši pa so nekakšni osebni stražarji in reševalci iz vode v isti osebi. Mladi Nepalci kitastih teles, izurjeni za vodenje in varnost, so dobesedno odraščali v vodi in zbrali zavidljivo kilometrino na nepalskih – zunaj sezone pa tudi indijskih in turških – brzicah, zato ni nič nenavadnega, da jemljejo dih s kajakaškimi vragolijami in poznavalskim manevriranjem po razpenjeni belini, pred močjo katere je pametno skriti fotoaparat in spomine ujeti naravnost v spomin.

Neutruden boj z osvežujočimi brzicami Za uvod seveda učna ura raftinga, predstavitev povelj in opreme ter prikaz reševanja, nato gre zares. Hop v reševalne jopiče in čelade in naj se zabava začne! Jedrnati ukazi forwards, back paddle, hold on in stop so nam kmalu sedli v uho in že prva poštena brzica četrte stopnje nas je povsem predramila in pokazala, da se z besno reko ne gre šaliti. Kali Gandaki nas bo torej tri dni po nekaj ur dnevno razveseljevala z brzicami tretje in četrte stopnje, ki ji je tu in tam mogoče dodati še kakšen plus. Neutruden boj z osvežujočimi pljuski je drugi dan začinil še dež, a nič ne de – bolj mokri itak ne bi mogli biti. Na energičnih in razigranih brzicah je skupina do pred kratkim neznancev postala uigrana ekipa, ki se je zanesenjaško zlila z reko. Prav osvobajajoče se je bilo prepustiti razjarjenemu rečnemu toku in tako ukrotiti v preteklosti v podzavest usidrane strahove pred raftingom.

V spalnici pod zvezdnatim obokom Kot v najhujšem viharju razburkana "plovba" po nepalskih brzicah se je vsak dan kar prehitro končala in že smo se ugnezdili na peščenem rečnem bregu, kjer so zrasli šotori in tudi raft je ponudil streho nad glavo. Fantje so mimogrede postavili še improvizirano kuhinjo pod milim nebom, v kateri je naš kuhar Mama ustvarjal prave čudeže in nas v jedilnici ob reki razvajal kot v mamini kuhinji. Vrsta lavorjev za umivanje rok in posode je postala skupna umivalnica, luknja v peščenih tleh, prekrita z majhnim šotorom, pa kotiček, kamor gre še cesar peš, kjer kot obvezna oprema ni smela manjkati čelada – kot znak, da je stranišče zasedeno. Drugi večer je svoja vrata odprla tudi "lokalna trgovina", iznajdljiva domačinka, ki se je izkazala za rešilno bilko s košem suhih drv. Te so pod zvezdnatim obokom pričarale zelo zaželen ples ognjenih zubljev, ki je zazibal v sen ob pomirjujočem žuborenju reke.

Prebujanje v oblačno pomarančno jutro je bilo prijetna uvertura v zadnji dan raftinga, razen začetnih brzic zelo umirjenega, saj je moč reke pred leti zajezila hidroelektrarna, ki himalajski državi prihrani marsikateri električni mrk. Zadnji del raftinga je bil tako bolj veslaški, v občudovanju turkizne rečne gladine, ujete v najvišjo sotesko na svetu, z roba katere so vztrajno mahale otroške ročice. Ne iz golega navdušenja, ampak iz pričakovanja polnega želodčka – svojega in najbrž še katerega v številčnih družinah. Četica kratkohlačnikov je namreč z vrečkami v rokah prišla iskat ostanke hrane, da dragocena živila ne bi romala v koš. Nič prosjačenja, le spoštovanja vredno nenapisano pravilo organizatorjev raftinga na reki Kali Gandaki, kako turistično drobtino nameniti tudi tistim, ki jo najbolj potrebujejo.