S kolesom ob obali in po otokih Severnega morja

Frizijci pravijo, da najpogosteje in najmočneje običajno piha zahodni oziroma severozahodni veter, ki poskrbi za precej lepo vreme, jugozahodnik prinaša oblake in dež, še najmanj pa so navdušeni nad vzhodnikom, ki le počasi vrti številne ogromne vetrnice, pokrajino pa prekrije z neko prav posebno zaspanostjo. In neverjetno, tudi kot turist že po nekaj dneh začutiš, da življenje ob Severnem morju brez vetra ni pravo.

Pristaniško mestece Husum

Severnofrizijsko mesto Husum nas očara šele, ko vstopimo v staro mestno jedro - tlakovane ulice nas vodijo do trga, obdanega z lepo obnovljenimi hišami ob notranjem pristanišču. Če prispeš v mesto prav v času »pristaniškega praznika«, ga je mogoče spoznati še z druge plati. Na stojnicah vabijo slastne in zanimive dobrote, od obloženih kruhkov z rakci do slanikov v različnih marinadah, gore informativnih prospektov o okolici in bližnjih otokih, manjši bolšji sejem, povsod odmeva glasba … Niti težki oblaki in občasne plohe ne motijo obiskovalcev. Ko spet posije sonce, pisane hiše kar zažarijo v vsej svoji barvitosti.

Čeprav ima Husum približno 22.000 prebivalcev, je poleti ob koncu tedna tod kljub temu prava gneča. Prav zato so večji del mesta namenili pešcem in ga zaprli za promet. Peš hitro prispemo do velikega, zunanjega pristanišča, kjer je mogoče občudovati znamenite pisane kuterje, na katerih ribiči dnevno pripeljejo na tone rakov in rib. Pisanih barv so verjetno tudi zato, da bi kljubovali sivini, ko mesto ponovno kar naenkrat obdajo oblaki. Okolica se zoži in temačno razpoloženje se zaleze v ozke uličice. Razpoloženje, ki ga je v svojih novelah vedno znova opisoval tudi pisatelj Theodor Storm, ki se je v Husumu rodil, ustvarjal in je tu tudi pokopan.

Od Husuma do Dagebülla

Kolesarska steza do trajektnega pristanišča Dagebüll je speljana v glavnem po pašnikih, na obeh straneh nasipa, kjer kolesarje spremlja na stotine ovac. Ko se navadiš nanje, začneš občudovati še naravo, ki jo mnogi opisujejo kot čudež pribrežne plitvine. Dobrih petdeset kilometrov na dveh kolesih je dovolj časa, da vsaj deloma spoznaš nenavadno naravo med nasipom in plitvino. Flora slanih travnikov je na prvi pogled precej enolična, v resnici pa zelo pestra. Da bi ohranili pestrost in raznolikost tukajšnjega rastlinja, se smejo ovce pasti le na približno polovici travnikov.

V plitvini se v ritmu plime in oseke spreminjajo življenjski pogoji številnih živali - školjke, črvi, polži, rakovice … so se morali temeljito prilagoditi. Posušena plitvina je pravi raj tudi za številne vrste ptic. Privabi jih obilje hrane in na tisoče jih prileti v te kraje. Ocenjujejo, da jih tod gnezdi približno 90.000 parov. Tem pa moramo prišteti še dva milijona ptic selivk, ki si vsako pomlad in jesen v tem bibavičnem pasu morja privoščijo vmesni postanek. Ob takšni pestrosti narave ni nič nenavadnega, da so leta 1985 celoten bibavični pas Severnega morja v nemški pokrajini Schleswig-Holstein zaščitili kot nacionalni park.

Föhr - zeleni otok

Otok Föhr meri 82 kvadratnih kilometrov, širok je približno 6,8 in dolg 12 kilometrov. Gre za največji nemški otok, na katerega je mogoče pripotovati z ladjo in tudi letalom. Dnevno na otok redno vozi trajekt iz Dagebülla. Vožnja s trajektom traja le 45 minut. Prav zanimivo je opazovati, kako spretno krmari kapitan tem v plitvem delu Severnega morja, vse dokler pozornosti potnikov ne vzbudi kolonija tjulnjev na peščeni plitvini. Trajekt pripluje v Wyk, enega najstarejših letoviških krajev Nemčije. Föhr je otok dolgih plaž in kratkih poti, kar je naravnost idealno za kolesarje, ki lahko otok v kratkem času prekolesarijo po dolgem in počez, hkrati pa si privoščijo še osvežitev v precej hladnem Severnem morju ali pa počitek v eni izmed značilnih pisanih košar na plaži, ki varujejo pred vetrom in soncem hkrati. In med takšnimi premori je mogoče začutiti tudi sredozemski pridih otoka, pa čeprav visoko na severu.

Amrum - otok peščin

Na vprašanje, kateri od otokov v tem severnofrizijskem delu Severnega morja je najlepši, večina domačinov odgovori kratko in jedrnato - Amrum! Morda zato, ker je majhen in ga je mogoče v s kolesom prekolesariti v dveh urah. Še bolj verjetno pa zaradi slikovitih peščin, ki jih po navadi občudujemo na kakšnem posterju, in znamenitega svetilnika. Amrumski svetilnik je simbol otoka, hkrati pa tudi največji svetilnik nemške obale Severnega morja. Obratovati je začel že 1. januarja leta 1875, v višino meri 41,8 metrov, če prištejemo še sipino pa kar 66 metrov. Wittdün, Nebel, Süddorf, Steenodde, Norddorf so vasi, v katerih živi 2100 prebivalcev, vsaka od vasi pa je nekaj posebnega.

Večina obiskovalcev najprej zavije v vas Nebel, predvsem zaradi značilnih frizijskih hiš, ki jih že od nekdaj pokrivajo s trstičjem in tej tradiciji ostajajo zvesti vse do danes, pa tudi zaradi idiličnega zgodovinskega središča vasi in turistične ponudbe. Amrum pa je zanimiv tudi za vse ljubitelje narave, ki je tukaj kljub turizmu še precej neokrnjena. Dolgi sprehodi po peščinah in zanimivi plitvini so kot kakšen priročnik o naravi, opazovanje številnih vrst ptic, še zlasti na severnem delu otoka, kjer imajo svojo opazovalno postajo tudi ornitologi, srečanja z divjimi kunci, ki se sprehajajo med sipinami, obisk bližnjih otočkov, ki jih ob plimi povsem poplavi … je le nekaj možnosti, da se prepustimo pravemu severnomorskemu razpoloženju.