Petek, 17. 9. 2010, 8.54
8 let, 9 mesecev
Pravljična Kapadokija
Vulkanska pokrajina, ki leži jugovzhodno od turške prestolnice Ankare, še najbolj spominja na mesečevo površje, pri oblikovanju katerega je stvaritelj dal domišljiji prosto pot. V Kapadokiji ljudje še danes živijo v jamah, do koder ti seže pogled, pa lahko uživaš v razgledu na stožčaste peščene skulpture z okenci ali brez njih, skalne stebre, jamske samostane, klifaste stene, pravljične dimnike … kot da bi se znašel v neki sanjski deželi. Nič nenavadnega torej, da so tudi nekaj utrinkov Vojne zvezd posneli v tem vesoljskem okolju.
Valovita vulkanska pokrajina
Na širni planjavi se skale ponekod stiskajo druga ob drugo, kot bi gruča šolarjev čakala na avtobus, drugod pa so tako raztresene, kot bi po naključju padle iz štorkljine cule. Iz mehko valovite pokrajine tu in tam vstane kakšen peščen grad, od koder se lahko »grajske gospodične« s pogledom sprehajajo po mehko rjavi dolini. Nekatere skalne skulpture oživijo v domišljiji obiskovalcev, ki tu najdejo v skalo izklesano mater z otrokom, nekoliko naprej nepremično kamelo in okamnelega orla pa dolgonoso starko in pravljične dimnike, ki še najbolj spominjajo na groteskne jurčke, in še marsikaj nenavadnega opazi pozorno oko. O kamniti družini dimnikov celo kroži zanimiva legenda, da je Eros v kamen vkoval mlada ljubimca, da bi ju odrešil neodobravane ljubezni in prepovedi poroke, njuno ljubezen pa je še nadgradil s skalnim sinom.
Nenavadna prostranost je rezultat erozije, ki je v mehko vulkansko kamnino tuf izklesala umetelne stožčaste oblike, ki so izdolbene domačinom dolga stoletja služile za domovanje in verovanje. Za občutek življenja pod zemljo si je mogoče privoščiti prenočevanje v jami, preurejeni v penzion, množica jamskih cerkva in samostanov s slikovitimi freskami pa še danes priča o nekdaj pomembnem krščanskem središču.
Lončarska tradicija
V Kapadokiji poleg turizma cveti tudi lončarstvo, ki razkriva svojo tradicijo v številnih lončarskih delavnicah. Pot od lepljive kepe gline prek vdihovanja duše na lončarskem vretenu, žganja glinene umetnine, izbire tradicionalnega vzorca in ročnega poslikavanja do unikatne porcelanaste posode je dolga, končni izdelki pa nosijo vsak svojo zgodbo.