Nacionalni parki, zadnje zatočišče slonov

Slonovina je statusni simbol bogatašev po vsem svetu in čudežno zdravilo kitajske medicine. Ker so trenutno najpogumnejši novi bogataši na Kitajskem, večina oklov ilegalno pobitih afriških slonov konča na Kitajskem. Okoljevarstveniki opozarjajo, da če bo šlo pobijanje slonov naprej s tako intenziteto kot zdaj, bodo do leta 2050 izumrli.

Torej je skrajni čas, da se odpravite v Afriko in si jih ogledate v naravi.

Čeprav so nacionalni parki v Afriki nenavadna oblika narave. Recimo park Addo v Južni Afriki, ki je tretji največji park v tej državi, specializiran pa je ravno za slone. Ko so ga leta 1931 ustanovili, je bilo na 180 tisoč hektarih površin parka le 13 slonov. Zdaj se lahko pohvalijo s čredo več kot 500 živali, ki jih odlično varujejo pred divjimi lovci. Izkušnja obiska kateregakoli afriškega nacionalnega parka je podobna. In na nek način za razmišljujočega potovalca dvoumna. Nacionalni parki ponujajo naravno, kot je, čeprav so v resnici živalski vrt brez ograje. Po eni strani so živali v nacionalnih parkih obkrožene z ugodnimi življenjskimi pogoji, a to plačujejo s tem, da so vedno na voljo za ogled turistom in so iskani modeli za fotografije slehernega obiskovalca Afrike. Res pa je, da je to za večino obiskovalcev najbližje, kot lahko pridejo živalim, in edina možnost, da doživijo dokumentarce National Geographica v živo. Ker natančno tako je – kot ste videli na televiziji. Vozite se po stepah, ali v primeru Adda po karuju, in v senci dreves videvate živali: antilope, bizone, če imate srečo tudi leva in seveda tudi slone. Živali se na videz ne ozirajo na avtomobile, niti se ne dajo motiti. Kot da bi bili džipi in turisti le še ena izmed živali v parku.

Toda najbolj neverjetno je doživetje mraka in zore. V Addu je prostor za šotorjenje, kjer lahko najamete preproste šotore s posteljami – seveda imajo na voljo tudi luksuzne hišice –, v okolici edine večje zaplate vode v parku. Kako pripravno. To pomeni, da se zvečer in zjutraj veliko živali zbere ob vodi. Večerna in jutranja živalska kakofonija je naravnost veličastna. V hipu doživite občutek divjine, malce strašljive, kar imamo verjetno zapisano v genih, pa vendarle obvladljive – kar imamo tudi zapisano v genih. Če vas po ali pred koncertom s svojim ritualom kopanja počastijo še sloni, je doživetje popolno, pa pomisleki gor ali dol.

Še najljubša žival – govnači. Tako pomembni so, da so na največjih cestah znotraj parka celo prometni znaki, ki opozarjajo na te male žužke, ki kotalijo živalske kakce. Zagledati enega od njih je še večja sreča kot videti leva. Ko pa ga v prahu le zagledate, kako kotali veliko smrdljivo žogo, je natančno tak kot tisti v risankah Čebelica Maja.