Na poti: Nočni Kula Lumpur in umazani Padang

Odločitev za potovanje po Indoneziji in Tajski se je v nama oblikovala nekaj časa. Ko je dozorela, sva kupili letalski vozovnici, 100-krat spremenili načrt (ki se še zdaj spreminja) in najino pustolovščino začeli v prestolnici Malezije – Kuala Lumpurju. Potujeva po študentsko, "backpackersko", poceni – vsaj zdi se nama tako. Za Kuala Lumpur sva si vzeli dva dni. Premalo. Ampak dovolj, da sva spoznali Willyja – mladega lastnika treh hostlov. Prikupil se nama je prvo minuto. S svojo angleščino, ustrežljivostjo, navdušenostjo in vedenjem, kje je Slovenije. Ve, da nekje v daljni Evropi obstaja jezero z otočkom in cerkvico na njem.

Vozil je s pivom v eni in cigareto v drugi roki

Willy se je ponudil, da naju pelje po središču mesta. Dal nama je nekaj časa, da se obujeva, in naju čakal v avtomobilu pred hotelom. Pripet z varnostnim pasom, a s pivom v eni ter cigareto in volanom v drugi roki. Tudi za naju je imel pivo, ki sva ga prijazno zavrnili. Med vožnjo se je bolj kot razmeram na cesti posvečal nama in pozorno sledil pogovoru.

Promet v Kuala Lumpurju je gost. Parkirišč ob cesti zelo malo. Ljudje avtomobile parkirajo, kjerkoli je mogoče. Willy je svojo toyoto parkiral v ozkem križišču enosmerne ulice, pred indijsko tržnico, in rekel, da se bo takoj vrnil. Vseeno naju je zanimalo, kaj naj narediva, če bo kdo želel, da premakneva avtomobil. "If he says something, just give him the look,"* se nama je na široko nasmejal, vzel ključe in zaloputnil avtomobilska vrata.

Ostali sva sami v neznanem mestu, brez njegove telefonske številke in skoraj brez ideje, kje točno sva. Ob bližnji stojnici se je že zbralo nekaj Indijcev. Tudi policist. Čez nekaj minut so pristopili in naju v polomljeni angleščini spraševali, kje je lastnik avtomobila in ali ga lahko premakneva. Nejeverno so naju pogledali, ko sva zatrdili, da nimava niti ključev niti Willyjeve telefonske številke. Kmalu so odnehali in se porazgubili. Ko je čez nekaj časa (nama se je zdelo zelo dolgo) Willy prišel nazaj, ni bilo nikogar nikjer. Mirno se je usedel v avtomobil, se nasmejal in naju odpeljal na večerni ogled mesta s Petronasovima dvojčkoma na čelu.

Po dogodivščini v Kuala Lumpurju naju je pot zanesla v prestolnico Zahodne Sumatre – Padang. Novo mesto, nove izkušnje, drugačni ljudje. Kuala Lumpur je multikulturno, zelo čisto in glasno mesto. Padang je glasen, zelo umazan in precej monokulturen. Leta 2009 je obalo Zahodne Sumatre stresel močan potres in mesto si od takrat še ni čisto opomoglo. Videti je mogoče še nekaj porušenih in opustelih stavb, po drugi strani pa ob neurejenih ulicah in cestah rastejo nove, ki so čisto moderne, skoraj malo zahodne, imajo visoke ograje in nekatere celo varnostnike. Na vsakem koraku se prepletata blišč in beda.

V morje kar oblečeni

Ulice so umazane, ob cestišču leži polno smeti, ki jih mimoidoči oziroma mimovozeči kar tako vržejo na tla. Na nekaterih koncih človeka "objame" tako močan smrad, da ga sili na bruhanje, a potem hitro mine. Pločniki so v takem stanju kot tiste še neobnovljene hiše. Avtomobili, ki jih vozijo Padančani, so nekaj povsem drugega. Novi, veliki, svetleči, dobrih znamk. Mimo tebe pa se lahko pripelje tudi konjska vprega.

Čeprav je Padang mesto ob morju, sva na plaži preživeli zelo malo časa. Zakaj? Ker je na njej naplavljeno vse mogoče. Smeti (od plastičnih vrečk in plastenk do gmot svinjarije nedoločljivega izvora), trupla živali in (napol zgnito) tropsko sadje prekrivajo rjavkasto mivko, po plaži pa se sprehajajo shujšane potepuške mačke, ki brskajo za hrano ali pa jo lovijo med skalami. Morje je bilo toplo, a zaradi slabšega vremena razburkano in umazano rjave barve. Kopalcev je bilo malo, pa še ti so bili namesto v kopalkah kar v majicah in hlačah – kopali so se oblečeni, muslimanske ženske tudi z rutami na glavah. Najprej sva mislili, da je bilo to naključje oziroma navada v Padangu, zdaj že ugotavljava, da je tako tudi drugje ob kopalnih vodah.

Po Indoneziji potujeva v začetku deževne dobe, v času, ko na Sumatri skoraj ni turistov, ki se tudi v turistični sezoni Padangu raje izognejo. Midve sva bili tako predvsem za mlajše Padančane prava atrakcija. Dve mladi, nasmejani belki, ki se po obmorskem mestu nista vozili z mopedom ali katerim od javnih sredstev, ampak sta ga nekajkrat prepešačili, in to dva dni zapored. Vsi so naju pozdravljali in želeli z nama vaditi svojo angleščino. Nekaj uvodnih fraz, nato pa tišina, ki ji je kmalu sledila prošnja po skupinskem fotografiranju. Zdela se nama je tako zabavna in nenavadna, da je nikoli nisva mogli zavrniti. Točnega odgovora na vprašanje, zakaj sva jim tako zanimivi, nisva dobili – nihče ni razumel najinega vprašanja, so nama pa vsi zatrjevali, da sva tako zelo lepi. Padang je bil zanimiva točka začetka najine poti, kjer sva dobili malo občutka, v kakšno državo sva sploh prišli.

Tudi tu sva srečali zelo prijaznega domačina – turističnega vodnika Ridwana, ki nama je dal nekaj napotkov za nadaljevanje najinega potovanja proti mestu Bukittinggi, jezeru Toba in Bukit Lawangu.

*"Če kaj reče, ga samo poglejta."