Mojca Miholič: V Braziliji sem si sama zašila rano na goleni

Kateri potovalni grižljaj v vaši bogati popotniški karieri je bil najslajši?

Potovanj se, kljub letom popotniških izkušenj, še vedno lotevam s popolno zbranostjo in spoštovanjem do dežele in ljudi, kamor potujem. Svet se mi zdi vedno manjši in bolj obvladljiv, in če se zasanjam v preteklost, težko rečem, kaj mi je bilo najslajše. Dozdeva se mi, da je bilo prav vsako potovanje, ne glede na celino, sladko in da se mi je zgodilo ob pravem trenutku. Ko sem iskala mir, sem potovala v Azijo, ko sem želela bolj fizično naporno potovanje, sem izbrala Avstralijo in Novo Zelandijo, ko sem želela ples in zabavo, Južno Ameriko, ob misli na združitev (poklicno) pametnega s koristnim, pa Afriko … Nenazadnje mi tudi Evropa ponuja široko paleto vseh vrst spoznavanj in možnosti za krasen oddih. Potovanje jemljem kot iskanje in potrjevanje lastne biti v tujem, neznanem svetu, ne pa kot pobeg ali kot nadomestilo za nekaj, česar si tu ne upam ali ne smem. Pred potovanjem se vedno dobro psihofizično pripravim, saj moja potovanja niso počitniško poležavanje, pač pa popotovanje z vedno prepolnim nahrbtnikom, neredko v dokaj neznano ali še ne dovolj turistično raziskano področje neke dežele.

Koliko drznosti si na potovanjih privoščite pri pokušanju lokalnih specialitet na ulici?

Priznam, da sem pri izbiri hrane – tudi na ulici – dokaj izbirčna. Poskušam slediti svojim čutilom in notranjemu glasu. Kadar vidim pri kakšni stojnici gnečo, pogosto pokukam tja in se tudi sama prepričam, zakaj in kaj domačini tako slastno pokušajo. Do zdaj še nisem imela težav, mi pa hranjenje na ulici ne predstavlja posebnega izziva. Raje v lokalnih restavracijah povprašam, če mi lahko ponudijo kaj domačega, tradicionalnega. Med jedjo rada sedim in si vzamem za obrok več časa. Hranjenje mi na potovanju predstavlja svojevrsten obred in ne zgolj napolnitev lačnega želodca.

Kaj naj bo res nepogrešljivo v popotnikovi potovalni lekarni?

Potovalna lekarna mora biti prilagojena vsakemu posamezniku – glede na starost, spol, fizično pripravljenost, bolezensko zgodovino – in se bo zato razlikovala med kroničnim bolnikom z povečanim krvnim tlakom in novorojenčkom.

V tabeli (delno povzeto po Health&travel, Aventis Pasteur MSD) je prikazana osnovna lekarna za prvo pomoč v krizni situaciji. Vsak posameznik bo lahko še kaj dodal ali odvzel, smiselno pa je, da se popotnik o tem predhodno pogovori s svojim osebnim zdravnikom.

Katere zdravstvene nevšečnosti dihajo za vrat popotnikom, pa se jih premalo zavedajo?

Posebno opozorilo velja glede prometne varnosti, saj dokazi kažejo, da predstavljajo največje tveganje na potovanju prav prometni režim v neki deželi, vožnja z motorjem in kolesom po neznanih cestah, pešci … Kar spomnimo se, kolikokrat smo sedli v avto k neznancu, taksistu, ki morda ni imel niti veljavnega vozniškega dovoljenja. Na drugem mestu velja opozoriti popotnike s kronično boleznijo, saj se lahko ta v tujini hitro poslabša ali ponovno izbruhne. Pravimo, da nosi tak popotnik bolezen že s seboj! Na tretjem mestu so pridobljene infekcijske bolezni, okužbe, tako z bakterijami, virusi in paraziti, in okužbe prek vode in hrane. Omeniti velja varno izbiro prenočišča, zaščito pred piki, zaščito pred spolno prenosljivimi boleznimi in seveda pred sončnimi opeklinami. Tveganje se po svetu spreminja, zato je res smiselno, da se na pot dobro pripravimo in se predhodno tudi posvetujemo s strokovnjakom za potovalno medicino.

V katerih državah ste že iskali zdravniško pomoč in zakaj?

Moram priznati, da na svojih potovanjih še nisem iskala zdravniške pomoči. Leta 1995 sem sicer delala v Tanzaniji in sem zbolela za malarijo. Tamkajšnji "delodajalec", doktor Winani, mi je predpisal tablete chloroqine.

Kaj kot oseba, ki je prebolela malarijo, porečete na odločitev tistih, ki se za antimalarike odločijo kot za kurativo in ne preventivo?

Popotniki, ki bodo obiskali območja z visokim tveganjem za malarijo, naj sledijo smernicam za ustrezno antimalarično zaščito in seveda obenem uporabljajo nefarmakološka sredstva, to so kreme proti komarjem (repelenti z visokim DEET-faktorjem), mreže in impregnirana oblačila. Antimalarična zdravila, ki jih lahko jemljejo kot kurativo, tako imenovana standby malaria self treatment, lahko prestavljajo v določenih krajih ustrezno alternativo dolgotrajnemu jemanju antimalarikov, posebno v nekaterih predelih Južne Amerike in Jugovzhodne Azije. Vse pa mora temeljiti na ustreznem poznavanju teh zdravil in razumevanju, kdaj zdravilo vzeti. Ob sumu na malarijo je vedno smiselno obiskati tamkajšnjega zdravnika!

Kam bi kot specialistka družinske medicine na kanček pustolovsko, a varno potovanje napotili slovensko družino z majhnimi otroki?

Vemo, da je potovanje z otroki, starimi od osem mesecev do treh let, lahko malce zapleteno, pa vendar bi mirno priporočila potovanje na tajske otoke. Obenem bi svetovala, da se starši predhodno pozanimajo, kakšno bo ozračje v času njihovega bivanja, da ne bo prevroče ali da ne bo preveč komarjev. Vedeti je treba, kje se bodo prehranjevali in kje je najbližja zanesljiva zdravniška pomoč. Seveda naj se ne pozabijo vnaprej zdravstveno zavarovati.

Da ste na Tajskem z navadno iglo zašili rano na obrazu belgijskega sopotnika, je zagotovo vaš javnosti najbolj znan kirurški poseg s potovanj. V kakšnih primerih ste se na svojih poteh po svetu še prelevili v zdravnico?

Posebnost zdravniškega poklica je prav ta, da si zdravnik vedno in povsod in da sčasoma postane to dejstvo vpeto v pore tvojega celotnega bivanja, ne glede na kraj, kjer si v nekem trenutku. Velikih "intervencij" na mojih potovanjih k sreči še ni bilo, pa vendar na vsakem potovanju svetujem kakšnemu popotniku o načelu ustrezne rehidracije po črevesnih obolenjih (driskah) ali sončarici, ponudim tablete proti alergiji, očistim ali povežem rano. Enkrat je popotnik utrpel panični napad, pa sem se več ur pogovarjala z njim o vzroku tega itd. Zgodba o zašiti rani Belgijca je še vedno moj največji popotniško-medicinski podvig, posebno zaradi okoliščin in iznajdljivosti, kako sem se nanj pripravila, brez ustreznih pripomočkov. Res pa je, da sem si v Braziliji tudi sama zašila rano na goleni. Brcnil me je konj …

Kdaj ste se na potovanju počutili resnično ogrožene in kje tako sprejete, da bi lahko kar ostali?

Popotnikovo dobro ali slabo počutje ni samo stvar dejanskega, realnega okolja, kjer se nahaja, pač pa popotnik že s svojo fizično prisotnostjo, karizmo, duhovno in duševno naravnanostjo in svojo osebnostjo ustvarja neko nevidno ozračje ali povezavo z okoljem in ljudmi, ki ga (naključno) obkrožajo. Mene je v resnici strah orožja in agresije. Resnično ogroženo se še nisem počutila, je pa res, da neredko analiziram dogodke za nazaj in razmišljam, da če bi se določeni trenutki obrnili samo malo drugače, kot so se takrat, bi morda doživela tudi kakšno bolj neprijetno izkušnjo, kot sem jo dejansko. Resnično sprejeta sem se počutila povsod v Aziji. Vedno, ko potujem tja, ne glede na deželo, si ob pristanku rečem: "Zdaj sem pa doma, med svojimi!"

Katere države bi obiskali, če vam danes ponudim letalsko vozovnico za okrog sveta s poljubnimi šestimi postanki?

Moj prvi postanek bi bili Maldivi, kjer bi se v toplem morju potapljala po mili volji. Nato bi odhitela v Mongolijo, kjer bi na konju občudovala mongolsko slikovito pokrajino in zadihala piš puščave Gobi. Na Japonskem bi od severa proti jugu občudovala modernost, tradicionalnost in uživaškost obenem ter se na Novi Gvineji predala v vodstvo plemenskega poglavarja. Tihomorski otoki bi me s svojim posebnim žarom pomirili in obenem zbudili za nadaljnjo pot, do Islandije, kjer bi aurora borealis zaplesala še zadnji ples severne noči, tik pred odhodom domov. Ja, to bi si želela!