Katja Živec: Tajska – začetek najine večletne kolesarske avanture

Kako se je od enoletnega štopanja po bližnjevzhodnih državah leta 1998 do danes zavrtel vaš časovni stroj Bližnjega vzhoda?

Jeseni leta 1998 sem se še enkrat odpravila nazaj proti Indiji, tokrat po kopnem, saj sem hotela izkusiti počasne spremembe ljudi in okolja. Ker mi je zmanjkalo denarja, nisem prišla dlje kot do Bližnjega vzhoda. Ustavila sem se v Izraelu, kjer sem si poiskala delo in preživela prečudovito leto. Spoznala sem veliko prelepih ljudi, med njimi tudi svojega partnerja Mirka, s katerim sva se konec leta 2000 odpravila na enoletno romanje po Zahodni Evropi z yugom, najboljšim jugoslovanskim avtom – vzdržljivim in zanesljivim.

V Španiji sva večkrat srečevala ista kolesarja iz Anglije, ki sta naju počasi navduševala nad tako svobodnim načinom potovanja. V majhnem, sončnem, gorskem mestecu Chefchaouen na severu Maroka pa se je ob zvitku domačega tobaka in dobrem sladkem maroškem čaju rodila ideja, da bova yuga zamenjala za kolesi in se odpeljala proti Indiji. Splet političnih okoliščin v svetu – 11. september 2001 – naju je prisilil, da sva odletela do soparnega Bangkoka. Leto pozneje sva na majhnem otoku Koh Tao na vzhodni obali Tajske, kjer sva živela in izdelovala nakit, dobila dve stari kolesi. Tako se je začela najina kolesarska avantura, ki traja še danes. Šest let sva živela v Aziji in kolesarila po čudovitih pokrajinah čez Tajsko, Malezijo, Indonezijo, Kitajsko, Mongolijo, Južno Korejo, Japonsko in Tajvan.

Leta 2007 sva se vrnila v Evropo, da obiščeva družino in prijatelje in si narediva nova potna lista, saj sta bila stara polna. Zimo sva preživela v Mehiki in se pripravila na dolgo pot nazaj v Azijo. Poleti sva začela kolesariti iz Ljubljane čez Hrvaško, Bosno, Črno goro, Albanijo, Makedonijo, Grčijo, Turčijo na Bližnji vzhod, kjer sva obiskala prijatelje. Potem pa čez Jordanijo in Sirijo v vzhodni, kurdski del Turčije, čez Gruzijo, Azerbajdžan, Kazahstan, Uzbekistan, Kitajsko in Laos nazaj na Tajsko.

Katere ceste so med večletnim kolesarjenjem po Aziji v družbi nomadskega sopotnika Mirka terjale največ predrtih zračnic in katere so se izkazale za najprijaznejše?

Težko je povedati, katera cesta je terjala največ predrtih zračnic, ker se v najinem primeru ne glede na cesto to dogaja kar v obdobjih, najprej nekaj mesecev nič, potem imava v enem dnevu tudi po tri gumidefekte na zelo dobri cesti. Vendar pa med težke ceste definitivno spada del ceste v kazahstanski puščavi, ki pelje od mesta Aqtau proti meji z Uzbekistanom. Na teh 400 kilometrov zelo slabe, zelo prašne, kolovozne ceste si tudi vozniki kamionov ne želijo več vrniti.

Slabih cest ne primanjkuje. Zahtevnost terena in težki vremenski pogoji ne vplivajo na užitke ob koncu napornega dneva, ko vidim, kaj zmorem. Čeprav so trenutki, ko mi je težko in se vprašam, kaj mi je tega treba, se hitro pokaže odgovor: prečudoviti pogledi, prostrane planjave, prelepa narava, topli in srčni ljudje, ko vem, zakaj sem, kjer sem. Najtežji dejavniki na cesti so zame onesnažen zrak, hrup, gost promet, ceste, ki vodijo v večja mesta, kjer je veliko ljudi in kaosa. Vendar je tudi to del ceste, po kateri peljem.

Usodna privlačnost Azije vas je dvakrat potegnila na vzhod. Kje ste se počutili tako sprejete, da bi lahko kar ostali, in kam si ne želite več?

Ko potujem s kolesom, so ljudje veliko bolj odprtega srca kot sicer. Bolj ko sva se vozila proti vzhodu, se je večala gostoljubnost, še posebej v muslimanskih deželah. Tam, kjer živijo preprosti ljudje, ki nimajo veliko materialnih dobrin, imajo pa ogromna srca, bodo s teboj podelili tudi zadnji košček kruha. V Turčiji sva se sladkala s črnim turškim čajem, ki ti ga ponujajo povsod, takoj ko se ustaviš. Še posebej se nama je v spomin vtisnila Sirija s svojimi zelo toplimi ljudmi. Nekoč sva prišla v mesto, kjer nisva mogla zapraviti niti centa. V pekarni sva dobila kruh, v slaščičarni slaščice, tudi za zajtrk nama niso pustili, da bi ga plačala, in na koncu so naju povabili še na zelo okusno pravo arabsko kavo. Prav povsod se najdejo prijazni in gostoljubni ljudje.

Kaj je draž potovanja na "potujočem razgledniku"?

Svoboda, da se lahko ustaviš kjerkoli in kadarkoli. Da si lahko ogledaš kraje, ki so drugače težko ali celo nedostopni, brezčasje, biti v trenutku in živeti življenje, spoznati dom, ki je ves svet, počasi spreminjajoča se pokrajina in ljudje, odkrivanje moči, ki jo imam skrito v sebi, občutiti dež, sonce in veter, ljubezen in pozitivni vpliv na okolje in sebe.

Na kolesu odkrivate svet zunaj in znotraj sebe. Kako vas je mišljenjsko obrusilo desetletje poganjanja pedal po svetu?

Odpira se mi oko in srce, razširja se zavest, tako da lažje vidim celotno sliko mozaika, postajam močnejša in bolj odprta. Naučila sem se zaupati, prepuščati in biti v trenutku.

Katera jed na potovanjih je najbolj vznemirila vaše okušalne brbončice in kaj je osnovno prehrambno gorivo za večletne kolesarske podvige?

Kot vegetarijanca sva malo omejena pri okušanju domačih jedi, ki so povečini narejene iz mesa ali rib, tako da si kuhava kar sama. Vendar pa se povsod najde kakšna dobrota. Na Japonskem so se nama cedile sline po natto onigiri, to so riževe kroglice, polnjene s fermentirano sojo, zavite v alge nori, unikatna tradicionalna japonska hrana. V Indoneziji je odličen gado gado, solata, narejena iz sveže in kuhane zelenjave, prelita s posebno arašidovo omako, v Mongoliji svež jogurt iz jakovega mleka in siri različnih trdot in starosti, v Turčiji baklava, slaščica iz listnatega testa z orehovim nadevom, prelita z medom … Obožujeva tudi pisane lokalne tržnice, ki vedno ponujajo kaj novega, tudi za malo drugačne okuse. Seveda pa brez oreščkov, piškotov in čokolade na kolesarskih potepih ne gre.

Kateri konec sveta bi priporočili za dopust slovenskim kolesarskim navdušencem?

Glede na to, da je vsaka država posebna in ima nekaj, kar druga nima, je težko narediti izbor. Povsod je lepo. Mislim, da bodo kjerkoli doživeli nepozabne trenutke, če bodo s seboj vzeli dobro voljo in smeh.

Katere popotniške vrline in značajske lastnosti odpirajo vrata domov po vsem svetu?

Odprtost, iskrenost, ljubezen in dobra volja.

Kam vaš kolesarski/popotni kompas kaže za bližnjo prihodnost?

Trenutno si urejava vse potrebne vizume, ki jih bova potrebovala na poti čez Rusijo in Sibirijo nazaj do Kitajske, kjer naju pri prijatelju v Čengduju čakata najini kolesi. Po vsej verjetnosti se bova spet odpravila proti Tibetu, potem pa južno proti Vietnamu, čez Kambodžo nazaj proti Tajski. Vendar so načrti zato, da se lahko spreminjajo, zato naju prav zanima, kam naju bo zares odpihnil veter.