Jesenski Kornati

Kornati na kratko Otoška skupina Kornati se razprostira na 320 kvadratnih kilometrih srednjega dela Jadrana in šteje približno 150 večjih in manjših otočkov. Za Narodni park Kornati je bilo leta 1980 razglašenih 220 kvadratnih kilometrov površine, ki obsega 89 otokov in grebenov, pri tem pa otoki oziroma kopno predstavlja le odstotek celotne površine narodnega parka. Največji otok je otok Kornat, po katerem so krovno poimenovali celotne Kornate, največjo globino pa so izmerili ob otoku Purare – 125 metrov. O samem izvoru imena Kornat se mnenja delijo, nekateri pravijo, da izvira iz stare latinske besede corrimare, ki pomeni razsute, razpršene otoke, drugi trdijo, da jih opisuje italijanska beseda isole incoronate, torej okronani otoki. Zanimiva imena so v 19. stoletju, ko so po Kornatih prašili avstrijski raziskovalci, dobili otočki, kot so Kurba Vela, Vela Prduša, Babina Guzica, kar nakazuje na odnos, ki so ga lokalni prebivalci gojili do tujcev. Lokalnega prebivalstva na otočju danes skorajda ni več, so le manjši zaselki v zalivih (Vrulje) in na nekaj otokih (Lavsa), ki večinoma zaživijo med sezono.

Kornati takšni, kot jih poznamo danes, obstajajo več kot 15 tisoč let, nastali pa so kot tektonska posledica zajedanja afriške plošče pod evrazijsko, zato je v Kornatih veliko slikovitih pečin, najvišja meri več kot 80 metrov, v NP Telašćica pa kar 160 metrov. K slikovitosti narodnega parka pripomore tudi dejstvo, da gre za kraški, apnenčast svet, znan po svojih jamah, vrtačah, udorih ..., ki se večinoma razkriva tako gol, kot ga je naredila mati narava. Kornati so skromno porasli, praktično goli, z izjemo nekaj oljk, fig in zelišč, čeprav so bili nekoč porasli s črnim hrastom, ki je zaradi (pre)velike porabe postopoma izginil. Kot se za narodni park spodobi, v njem najde prebivališče mnogo vrst kopenskih (kune, ptice, 69 vrst metuljev) in morskih živali, ki so ustrezno zaščitene in zavarovane s predpisi, točneje so našteli 364 rastlinskih vrst in 295 živalskih. Ribolovu se vsako leto piše slabše, se pritožujejo rekreativni ribiči, ki jih je uprava NP Kornati letos precej omejila, saj je dovolila lov le prebivalcem narodnega parka in njihovim sorodnikom.

Na severozahodnem delu Kornatov se nahaja Dugi otok z izjemno dolgim zalivom Telašćica, ki je prav tako razglašen za območje narodnega parka. Tako za obisk NP Kornati kot NP Telašćica je treba plačati vstopnino.

Od zaliva do zaliva

Geografsko bi NP Kornati lahko razdelili na zgornji del, bližji celini, ki ga predstavlja otok Kornat z bližnjimi otočki, in spodnji del, ki se odpira na jug, kjer je razmetanih polno manjših in večjih otokov, med njima pa je kanal. Tukaj je večina navtičnega turizma in dogajanja, izbirate pa lahko med neštetimi zalivčki (Lopatica), kjer si lahko privoščite naturizem, ali mivkastimi plažami (Levrnaka), kjer se na vrhuncu sezone v turkizni vodi tre kopalcev. Če jadrate ali se kako drugače premikate po morju, s tem ne boste imeli težav, saj preprosto le zamenjate zaliv, sicer pa se splača najeti eno tistih Robinzonskih hišic, ki se sem ter tja izluščijo iz kamnite obale in ponujajo dopust, ki ga nikoli ne boste pozabili. Turistične ladjice, ki prevažajo turiste s kopnega po Kornatih, so slab nadomestek za polno izletniško ali dopustniško izkušnjo Kornatov.

Letošnja tura po Kornatih se je začela s sidranjem na Vruljah, najbolj znani ribiški vasici na Kornatu in pravzaprav edini, za katero lahko rečemo, da ima nekaj ulic. V eni ribiških hišic je gostilna Ante, ki je bolj kot po svoji hrani znana po svojem ustanovitelju, posebnežu z vizijo. Na hribčku, ki se vzpenja nad Vruljami, ima Ante tudi svojo spominsko ploščo, razgled pa je več kot vreden 15-minutnega vzpona. Ker se nam ni mudilo, smo z največjo ležernostjo naslednjega dne odjadrali proti spodnjemu robu Kornatov, točneje v zaliv na otoku Lavsa, kjer smo med ribo v morju in ribo v trebuhu dočakali pozno popoldne, čas za nov plezalski podvig. Vzpetina, ki se na severozahodnem delu dvigne nad zaliv, ponuja fantastičen pogled na Kornate, predvsem pa na sosednji otok Piškero, kjer je doma najlepša marina na svetu.

Samo ena je Piškera

Piškera je res samo ena, saj je edina marina v Narodnem parku Kornati. Piškera je otok, ki zapira marino z notranje strani, nasproti pa mu stoji otoček z imenom Vela Panitula, na katerem marina v resnici stoji. Marina je izjemno plitka, voda ponekod komaj doseže dva metra, zato marsikatera barka ne more vanjo, tiste pa, ki lahko, uživajo v naravni ljubkosti in slikovitosti marine. Poleg tega, da je majhna in nizka, ima turkizno peščeno dno, zato vas nenehno obhaja občutek, da ste na Maldivih (ali pa še malo na boljšem), obdaja jo bujno in cvetoče rastje, v ozadju pa se sliši rahlo bučanje odprtega morja, ki ob bolj divjem vetru narašča v hrumenje. Edina nevšečnost so komarji, ki vas v eni noči v Piškeri lahko pošteno popikajo, navaditi se je treba tudi na varčevanje z vodo in električno energijo, ki jo priklopijo le zjutraj in zvečer, a ob vsej lepoti je to malenkost. Čudovito je vedeti, da si sredi turkizne lužice, kjer se spokojno namakaš, medtem ko se v pečine, ki te varujejo, zaganja spoštljivo (skoraj 100 metrov) globoko morje. Slovo od Piškere je vsako leto težje, malo ga omili pričakovanje peščenega zaliva Levrnaka, ki je prava rajska plaža. Seveda le, kadar tam ne pristanejo ladjice s tropom turistov, ki neusmiljeno zasedejo vsak kotiček mivke in morja, kar lahko med sezono doživiš le v zgodnjih jutranjih in poznih popoldanskih urah. Ali ni ravno takrat tudi sonce najbolj zdravo? No, jeseni se vam s tem ne bo treba ukvarjati, tudi turistov z velikih ladij je vedno manj, pravzaprav tisti redki, ki prihajajo septembra in oktobra, bolj spominjajo na galebe, ki se kar ne morejo posloviti od poletja, morja in sonca. Ter seveda enih in edinih, neponovljivih Kornatov. Se vidimo spomladi!