Janin Klemenčič: V Bangkoku se ti od utripa kar zvrti v glavi

Katera država, ki ste jo obiskali v svoji več kot 20-letni popotniški karieri, je bila najslajše presenečenje in katera grenko razočaranje?

Kaj pa kislo in slano? Doživljanje držav je zelo individualno, odvisno od tega, s kakšno družbo si bil tam, kaj si počel, kaj se ti je dogajalo in kakšne ljudi si srečal. Zelo rad grem v Etiopijo, čeprav bi težko rekel, da je ne vem kako prijetna ali lepa država. Je pa izjemno eksotična in ljudje so mi zelo zabavni, čeprav zanje ne morem reči, da so zelo prijazni, saj bolj ali manj od tebe hočejo le denar. Ko pa se s kom malce zbližaš in pogovoriš, nehajo čakati zgolj na denar in se hitro pojavijo zanimivejši odnosi.

Če bi moral izbrati najbolj eksotično državo, bi bila to Indija; tudi sam se strinjam s splošnim stereotipom, da imaš Indijo zelo rad ali je sploh ne maraš. Najprijetneje se počutim v Jugovzhodni Aziji, Tajska, Kambodža in Laos so zelo simpatične države, v Indoneziji prednjači Bali, kar verjetno že ptički čivkajo. Kar zadeva kulturo, bi izbral Kubo in lahko bi naštel še kup drugih prestolnic. Severna Amerika je res takšna, kot jo vidiš v filmih ali nadaljevankah. Tam je res veliko hillbillyjev in redneckov (rovtarjev), ki so za naše pojme neverjetno zabiti, a nikjer ni toliko zanimivih subkultur ter inteligentnih in zanimivih ljudi.

Živalsko kraljestvo katere države vas je najbolj osupnilo? Zakaj?

Afrika me je kar šokirala s svojo podobnostjo temu, kar vidiš na televiziji. Levi so tako leni, kot jih vidiš v filmih, vročine niti ni posebne, temperature so takšne kot pri nas spomladi ali poleti, oni pa tam zehajo in sopihajo, kot da jim je neznansko vroče in kot da zelo trpijo, zraven pa žvečijo kakšno zebro ali žirafo – kar so pač ujeli. Samec navadno od trupla odganja levinje, on pa je že preveč sit, da bi jedel, pa vseeno zganja teror. Preostali – pa še kakšen šakal – pa ne nehajo poskušati priti zraven, kar je zabavno opazovati. Na walking safarijih ni živali, ki bi te lahko napadle, je pa kup gazel, antilop in žiraf. Všeč mi je otočje Ballestas v Peruju, kjer vidiš neverjetno število pelikanov, strmoglavcev, kormoranov in drugih ptic, pa ogromno pingvinov, morskih levov in različnih izpeljank iz njih. V Južni Ameriki in Aziji so navadno najzabavnejše opice.

Utrip ulic katerega mesta vam je najljubši?

Praktično kateregakoli mesta v Aziji. V Bangkoku se ti od utripa kar zvrti v glavi, nekaj posebnega je Hongkong, pa Istanbul, Kalkuta, ki je edino mesto na svetu, kjer še vedno uporabljajo ročne rikše. Ne smem pozabiti na kitajska mesta in kar ni konca prijetnih azijskih mest. Afriška mi niso toliko pri srcu oziroma niso nič kaj posebnega, razen da je na primer Nairobi izjemno nevaren; tam je tudi meni že nekdo trgal uro z roke, pa jih je dobil po nosu. Tudi evropske prestolnice so super. Še vedno sem navdušen nad Rimom, prav tako Parizom, Londonom, Krakovom, Prago, Leningradom – še vedno ga raje imenujem po starem –, Barcelono … Južnoameriška mesta: Rio de Janeiro je nekaj posebnega, Lima malo manj, La Paz mi je kar všeč, kolumbijska mesta so presenetljivo prijetna in nimaš toliko občutka nevarnosti, kot vsi trobijo. Caracas je dejansko precej nevaren, saj so nas mimoidoči večkrat opozarjali, naj pospravimo fotoaparate in bomo še posebej previdni.

Kdaj ste se na potovanju počutili resnično ogrožene in kje tako sprejete, da bi lahko kar ostali?

Najbolj ogrožen sem bil v Nemčiji, ko sem spal v gozdičku blizu Münchna in sta me napadla dva frajerja, a se mi je uspelo rešiti le z nekaj praskami. Nevarno? Haiti bo na prvem mestu, Port-au-Prince, kjer imaš občutek, kot da si prišel v vzporedni svet in vsak se ti zdi potencialni zločinec. Po potresu so vsi jokali, kako so revni in kako trpijo, da morajo krasti in napadati, pa je nekdo rekel, da je to stalnica v Port-au-Princeu – vedno kradejo, vedno napadajo. Ko sem podnevi obiskal pokopališče, sem samo čakal, kdaj bo kdo skočil izza kakšnega nagrobnika. V večino grobnic je bilo vdrto in iz njih pokradeno vse, kar so svojci ob pogrebu položili k pokojniku, saj verjamejo, da mu stvari, ki jih dajo v grob, pomagajo. Ko sem bil prvič tam, me je ogovoril nek možakar, češ, kaj je z mano, da ponoči z nahrbtnikom hodim po takšnem delu mesta, kot si še on ne upa. Za take primere imam s seboj malce večji žepni nož, ki ga vrtim po rokah, kar morda spremeni namere tistih, ki bi me napadli.

Pravo nasprotje so indijska in bangladeška mesta, kjer so kar preveč prijazni. Tudi Bali je eden od najbolj simpatičnih krajev, kjer so vsi, ki te zagledajo, takoj tvoji prijatelji. Sicer pa imajo bolj kot ne povsod radi tujce, sploh če znaš kakšno njihovo besedo.

Kje so vam največ živcev spili razni "ponudniki" turističnih storitev in pomagači, ki se prisesajo na popotnika?

Povsod. Najtežji so v Indiji. Ko smo bili tam še kot mulci, ko smo po prvem letniku faksa šli v Indijo s kombijem, smo prvič izkusili, kako spretni so, dokler jih ne pogruntaš. Ko sem bil tam naslednjič, sem imel občutek, da so se oni tako spremenili, pa sem se v bistvu jaz. Oni te prav zavohajo; takoj ko te vidijo, že vedo, ali te bodo lahko olupili. Če v pogovoru pokažeš malce neodločnosti, ti lahko nekdo visi za vratom vse popoldne, če je treba, da ti proda nekaj za dve rupiji.

Kako vas je mišljenjsko obrusilo redno pogledovanje onkraj meja Slovenije?

Po moje je to pri potovanju nekaj največ vrednega. Ko bereš ali kaj gledaš o kakšni državi, si ustvarjaš neko predstavo, ko prideš tja, pa vidiš, da je popolnoma drugače. To še posebej velja na prvih potovanjih. Ko na televiziji spremljaš novice iz kakšne države, imaš plastične predstave, kaj se tam dogaja, državo izkusiti v živo pa je nekaj drugega. Za Filipince na primer pravijo, da imajo radi pomp. Pri njih so sicer pogoste demonstracije, a jim pomenijo tudi zabavo in sproščanje energije. Da se skupina ljudi dere in dviga transparente, je njihov način komunikacije, prek medijev pa dobiš občutek, da se dogaja nekaj groznega, nevarnega. Potem kar naenkrat nihče več ne gre tja, kar je neumno, saj turista nihče ne bo povohal, kaj šele oropal, oni le protestirajo proti svoji vladi.

Podobno je z Grčijo, za katero ves čas poslušamo, kako je vsa država na nogah, letos pa sem bil nekaj tednov vodnik na grškem otoku, kjer živa duša niti pomislila ni na kakršnokoli krizo. Dogaja se na Sintagmi, glavnem trgu v Atenah, kjer so vsi shodi in protesti. Snemalci jih posnamejo in imaš občutek, da je vsa Grčija v luftu. Po moje se več kot 90 odstotkov Grkov niti resno ne zaveda, da je kriza. Lepo mirno živijo, vsak na svojem otoku, poskušajo olupiti turiste, trudijo se ne veliko bolj kot prej, tarnajo pa itak vsi, kot povsod, tudi pri nas.

Katera celina vam kljub večkratnemu obisku ostaja prijetna uganka?

Vse dežele so mi zanimive, čeprav so med njimi velike razlike. Kamorkoli se z veseljem vračam, in to precej pogosto, saj večkrat vodim skupine popotnikov v eksotične kraje. Večkrat grem v Afriko, zadnje čase predvsem v Etiopijo. Kenija je že toliko civilizirana, da je – razen živali in Masajev – postala manj zanimiva, v Namibijo pa gremo pozimi, če bo vse po sreči. V Aziji se spet zabavam, kamorkoli se vrnem, v Severno, Srednjo in Južno Ameriko grem prav tako vsakič znova z veseljem.

Katera država je na vrhu seznama vaših še neizpolnjenih želja? Zakaj?

Nisem še bil v Avstraliji, a ni na vrhu seznama. Sicer ima veliko lepega, pa tudi ljudje so menda prijetnejši kot kje drugje, še bolj pa na Novi Zelandiji, a imam raje eksotiko, Avstralija pa ni tako eksotična. Mongolija je brez dvoma blizu vrha, pa tudi Namibija, kjer prav tako še nisem bil.

Se strasten popotnik sploh lahko kdaj upokoji ali je popotniška žilica neusahljiva?

Tega pa še ne vem, morda me bo kdaj minilo, a za zdaj me še ni.