Istanbul – "divji" megalopolis na dveh celinah

A težko bi zadeli prave odtenke za utrip poslovnega, kulturnega in športnega središča Turčije (lani tudi kulturne prestolnice Evrope ), če bi ga opisali le kot živahno, razgibano velemesto. Po svojem vrvežu, gneči in hrupu na vsakem koraku, po neomajnem "snubljenju" trgovcev, gostincev in drugih ponudnikov takšnih in drugačnih stvari na ulicah je vendarle nekaj več, zato smo besedo divji opremili z narekovaji. Hkrati pa bi to mesto presežkov težko imeli za divje v smislu neobvladljivosti ob takšni množici ljudi, avtomobilske pločevine, bark in trajektov, razpotegnjenosti življenjskega prostora in še kakšnem megakazalcu. Nasprotno, kljub navideznemu kaosu vse deluje bolj ali manj normalno.

Učinkovit sistem javnega prevoza

Takšen vtis še posebej daje urejenost sistema javnega prevoza. Istanbul premore dve progi metroja, ki ga intenzivno dograjujejo, in nekaj prog tramvajev, mestnih avtobusov, hitrih železnic in trajektnih povezav, ki komunikacijsko prepletajo celotno mesto, tako da je vsak del relativno hitro dostopen. Za žeton za eno vožnjo s katerimkoli prevoznim sredstvom je treba odšteti 1,75 turške lire (menjava za 1 evro je v povprečju 2,40 turške lire). Večina ljudi se poslužuje "Akbila", posebnega ključa, na katerega si je mogoče naložiti vrednostni bonus, ali še modernejše možnosti, tako imenovanega "Istanbulkarta", ki je nekaj podobnega kot ljubljanska Urbana. Z obema se je mogoče voziti na vseh prevoznih sredstvih in tako ne izgubljati časa v gneči pred "Jetonmatikom".

Seveda so na voljo tudi ne nepogrešljivi rumeni taksiji, ki pa niso več tako poceni in se jih velja posluževati le izjemoma (kot na primer za transfer z letališča), ter "dolmhusi" (taksiji za več oseb, ki vozijo po točno določenih smereh).

Oblegane znamenitosti …

Kajpak so ena glavnih tarč večine turistov in popotnikov v Istanbulu najbolj opevane zgodovinske, kulturne in arhitekturne znamenitosti, ki pričajo o bogati preteklosti nekdanje prestolnice Vzhodnega rimskega cesarstva in Otomanskega imperija. Te znamenitosti so strnjene v stari mestni četrti Sultanahmet, blizu druga drugi, zato je najudobneje, da se jih lotimo peš. Za najbolj želene ogleda veljata Hagia Sofia (cerkev svete Sofije), kot nosilka znamenitosti bizantinske preteklosti, ki je bila dolgo največja verska zgradba na svetu in Sultanahmet Camii (Modra mošeja) kot simbol otomanske vladavine, ki jo je v začetku 17. stoletja dal zgraditi Sultan Ahmed I., ne oziraje se na opozorila, da je po vojaških porazih državna blagajna prazna – kot simbol otomanske vladavine, ki še posebej prevzame zvečer, ko jo osvetlijo.

… in znamenitosti, varovane z brzostrelkami

Nič manj zanimive pa seveda niso še druge znamenitosti, kot so Topkapi Sarayi (palača Topkapi), nekdanja zasebna rezidenca sultanov in tudi upravno središče sultanov, s haremom na čelu in z mnogimi dragocenimi zbirkami. Ta palača je (prav tako kot na primer Hagia Sofia, pa palača Dolmabahče v četrti Bešiktaš, v kateri je umrl voditelj sodobne, sekularizirane Turčije, Kemal Atatürk, in še kakšna) še prav posebej varovana, poleg obveznega rentgena in številnih policistov opazimo tudi vojake z brzostrelkami.

Vsekakor v Sultanahmetu ne gre spregledati tudi Sinken Cistern (Bazilike Cisterna) iz leta 532, ki je v času rimskega cesarja Justinijana služila kot zbiralnik za preskrbo mesta z vodo, danes pa lahko v poletnih dneh služi kot odlično zavetje pred pripeko. Prav tako ne le streljaj oddaljenega hipodroma, nekdanjega dirkališča za vozove, zdaj pa dolge in široke avenije za pešce z ogromnim egipčanskim obeliskom, ki je bilo tudi eno od središč ramadanskega dogajanja v mestu.

Sicer pa je celoten starodavni Sultanahmet ena sama znamenitost, saj so praktično vse stavbe v tej četrti spremenjene v hotel, restavracijo, bar, turško kopel, trgovino …, zaradi obleganja turistov pa so v tem delu Istanbula tudi cene med najbolj zasoljenimi.

Romantika na Bosporju

Če se ozremo na geografsko znamenitost mesta, ta brez dvoma pripada Bosporski ožini, ki je ločnica med evropskim in azijskim delom mesta, hkrati pa vodna in prometno-poslovna žila med njima ter Marmarskim in Črnim morjem. Za prvo spoznavanje in občutenje te posebnosti se velja odpraviti na krožno vožnjo po Bosporju, ki se začne v enem od terminalov v pristaniški četrti Eminonu. Z velikim trajektom mestne ladijske družbe (vožnje ponujajo tudi zasebniki) je mogoče, z vmesnimi postajami, pluti do konca Bosporske ožine (daljša pot z vmesnim postankom za slabe tri ure na azijski strani v kraju Anodolu Kavagi traja približno 6 ur, zanjo pa je treba odšteti 25 turških lir) in se najprej nagledati čudovitih pejsažev Istanbula in znamenitosti iz drugačne perspektive, na poti pa številnih palač in zasebnih vil z lastnimi plažami, majhnih ribiških vasic pa tudi večjih mest, prečkati mogočna mostova (bolj znamenit je prvi, tako imenovani Bosporski most), opaziti pa je mogoče tudi kakšno obljudeno plažo, pa tudi pomorsko vojaško postojanko.

Ribiški raj na Galatskem mostu

Če romantika v Istanbulu pripada Bosporju, pa tisti pravi šarm mestu daje Galatski most čez rokav Zlati rog, ki trajektno luko v Eminonu povezuje s četrtjo Beyoglu, katere središče je najbolj obljudena nakupovalna ulica za pešce v mestu, Istiklal Cadesi, kjer sme voziti le tako imenovani nostalgični tramvaj. Doživeti vrvež nepregledne množice na tej neskončni ulici, ki se izteče na osrednji trg Taksim, kjer je spomenik turški neodvisnosti, je posebno doživetje. A še večje je opazovati množico ribičev, ki s svojimi palicami okupirajo zgornji del Galatskega mostu (v spodnjem delu so vedno polne kavarne in restavracije). Ribiči si brez zadržkov vzamejo svoje trenutke spokojnosti v čakanju na ulov, ki se zdi nemogoč ob vijuganju trajektov med njihovimi trnki.

Galatski most na Zlatem rogu je tista točka, kjer se vrvež domačinov, ki hitijo v službo ali iz nje, po nakupih in drugih opravkih, pomeša z vrvežem radovednih turistov z vseh koncev sveta. To je vozlišče vseh transportnih poti velemesta: ko opazuješ množico, ki drvi iz pristanišč, tramvajskih postaj, podhodov in ulic, dobiš občutek, da bodo drug drugega pohodili. Galatski most pa je tudi raj za fotografe, ki lahko tu ujamejo najlepše motive mesta, kot so silhuete mošej ob sončnem vzhodu in zahodu.

Praznično ramadansko vzdušje

Pravi dar za turista je v Istanbulu tudi doživetje praznika ramadana. V mestu so pripravili prizorišča s šotori, stojnicami in klopmi, kjer številni verniki in ljudje iz drugih krajev Turčije in tujine ob nastopu mraka pričakajo poziv iz mošej, da je dnevnega posta konec in je čas za iftar, tradicionalno praznično večerjo, ki jo ljudje prinesejo tudi s seboj.

Mestne oblast v Istanbulu so letos za uradno točko ramadanskega praznovanja razglasile prizorišče pred Bajazitovo mošejo, v bojazni, da bi bil naval na tradicionalno zbirališče med Hagio Sofio in Modro mošejo in na hipodromu preveč moteč za turiste. A ta odločitev množice vernikov v pohodu na priljubljeno zbirno mesto ni ustavila, za turiste pa niso niti najmanj moteči. Nasprotno, to zanje predstavlja enkratno izkušnjo.

Kulinarično središče

Ko govorimo o Istanbulu, sploh pa v ramadanskem času, seveda ne moremo mimo kulinarike. Ne le za ljubitelje mesnih jedi, marveč tudi za vegetarijance je dobro poskrbljeno, saj je sveže zelenjave in drugih jedi v izobilju.

Izbrani večerni obroki za iftar v času ramadana v restavracijah so prave poslastice, tudi zelo oglaševane na vsakem koraku. Seveda ob primerni ceni (za praznični meni v elitni restavraciji blizu Hagie Sofie je bilo treba odšteti 55 turških lir). Na splošno se je z raznovrstno prehrano mogoče sorazmerno poceni prebiti čez dan v okviru petih, šestih turških lir za obrok in ne ostati lačen. A predvsem v butičnih lokalih in bifejih ali pa stoje, ob ponudbi raznovrstnih kebabov, burekov, slaščic, pečene in kuhane koruze, palačink in celo pečenega kostanja.

Za lagodnejše prehranjevanje v restavracijah pa je treba odšteti kar nekaj več, od 10 do 12 turških lir naprej za posamezno jed, če pa si privoščimo še kozarec znanega piva efes (za 3 decilitre 6, za 0,5 litra pa 10 turških lir) pa je strošek že lahko kar konkreten, sploh če nam to postane dnevna navada.

Ni poceni, a z barantanjem do prihrankov

Pregled enotedenskega proračuna pred odhodom domov pokaže, da bo za kakšno željo še treba skočiti do bankomata. Istanbul, podobno kot druge zveneče prestolnice, ni prav poceni. Še najugodnejše so cene javnega prevoza, voda, ki jo v poletni vročini ponujajo na vsakem koraku, pa časopisi in, kot rečeno, prigrizki na ulicah. Nakup značilnih spominkov, kakovostnejše obleke in obutve, pa kulinaričnih specialitet, kot je na primer "turkish delight", pa je že druga zgodba in odvisna predvsem od tega, kje kupujemo. Z barantanjem se da precej oklestiti cene, te svoje sposobnosti pa lahko preizkusimo na znamenitem velikem pokritem (Kapali Carsi) in dišavnem bazarju (Misir Carsisi).

Aktualne tegobe istanbulskega vsakdana

Istanbul kot večina svetovnih megalopolisov ponuja pravo živopisno socialno fresko: od največjega blišča do popolnega socialnega dna. Za mnoge iz obrobnih delov države je to mesto upanja in priložnosti, a pot do uspeha je težka. Kot pove profesor z marmarske univerze, ki nek večer prisede ob pitju čaja pred Modro mošeje, je v Istanbulu težko dobili spodobno delo (brezposelnost je med 15 in 20 odstotki), plače tradicionalnih poklicev v javni upravi pa niso ravno visoke (učitelji na primer zaslužijo okrog 800 evrov). Najslabše plačana dela v gospodarstvu se gibljejo okrog 400 evrov, po zaslužkih pa, kot tudi pri nas, izstopajo zdravniki in menedžerji.

Sicer pa so v prvih avgustovskih dneh mesto zaznamovale demonstracije gostincev četrti Beyoglu, ker so inšpektorji mnogim nenapovedano odstranili ulične mize, pa napoved mestnih oblasti, da bodo zaradi ekoloških in varnostnih razlogov dovolili ognjemete na Bosporju le ob posebnih priložnostih, piše Hurriyet Daily News.

Še morda najbolj pa Istanbulčane boli glava zaradi nogometnih afer ob nameščanju izidov tekem v turškem prvenstvu, v katere naj bi bili vpleteni tudi njihovi klubi, zaradi česar je moralo nekaj ljudi v pripor, med njimi tudi predsednik državnega prvaka Fenerbahče in glavni trener Bešiktaša.