Gvido Pevec: Pustil sem dobro službo in se odpravil po svetu

Vas je raziskovalski duh vašega mladostnega idola Marca Pola že kot mladostnika odpeljal v svet?

Potovati sem začel dokaj zgodaj. Kot mladostnik sem ogromno bral, večinoma zgodovinske, avanturistične in potopisne knjige. Tako sem kot mulec pozno v noč požiral napete zgodbe, držal pesti za svoje junake in v mislih potoval z njimi. Takoj, ko se je pojavila prva priložnost, me je za njimi odneslo v svet. Hodil sem na srednjo kemijsko šolo in šola me ni preveč zanimala, a v šolski kleti je delovala galvana. Tri leta svoje srednje šole sem nato preživel v tisti kleti, delal vsako dopoldne kot fizični delavec, popoldneve pa prespal zadaj v šolskih klopeh. Tako prisluženi denar sem porabil za potovanja. Za začetek klasika z vlakom po Evropi, kjer sem nabiral prve potovalne vtise in izkušnje. Evropa, čeprav lepa in zanimiva, mi je kmalu postala premajhna. Tako sem se že naslednje leto po prvem potovanju med poletnimi počitnicami za dva meseca odpravil skozi nekdanjo Jugoslavijo do Grčije in od tam naprej v Egipt, Izrael in na Bližnji vzhod. S tem potovanjem sem se dokončno zastrupil in od takrat me popotniški virus še ni zapustil.

Pred leti ste slovenske menedžerske vode zamenjali za popotništvo in turistično vodništvo. Ste tako med klatenjem po svetu znova našli pot do sebe?

Moja popotniška in življenjska zgodba je za slovenske razmere malo nenavadna. Po končanem študiju sem se zaposlil in si ustvaril srečno družino. Z ženo imava tri že skoraj odrasle otroke in po 20 letih se imamo še kar radi. Tudi v službi mi ni bilo hudega, kot menedžer sem s kravato veliko potoval po svetu. In tudi kot družina smo veliko potovali in vse je bilo videti idealno. Imel sem vse, srečno družinsko življenje, dovolj denarja, a hkrati sem imel čedalje manj sebe. Po dolgem premisleku sem sprejel za številne noro odločitev, pustil dobro službo in se odpravil po svetu, nazaj k sebi. Danes so potovanja, odkrivanje drugih svetov in kultur moj način življenja in način, kako si služim kruh, saj za agencijo Oskar z velikim veseljem po svetu vodim različne skupine popotnikov. Vsaka dežela, vsaka kultura, vsaka duša, ki jo na svojih poteh srečam, mi nastavlja ogledalo in me za korak približa samemu sebi. Saj ravno to je smisel potovanj, da pridobljene izkušnje in spoznanja prenesemo v svoje vsakdanje življenje in počasi uvajamo spremembe. Kot pravi znana misel, nam nobena tuja dežela ne more resnično dati nič novega, ampak spoznavamo le tisto, kar že dolgo nosimo v sebi.

V katero državo se vedno znova radi vračate in kam si ne želite več? Zakaj?

Več je držav, v katere se rad in vedno znova vračam, in težko je omeniti le eno samo. Če že moram, naj na prvem mestu omenim Iran, ki je čudovita dežela, kamor se vedno znova vračam. Pa še Indijo, Laos, Kambodžo, Sumatro … Po drugi strani se ne morem spomniti niti ene države, v katero se ne želim več vrniti, čeprav sem imel kje kakšno slabo izkušnjo, če navedem samo Filipine, kjer sem pred leti dobil nož na vrat. A se na Filipine z veseljem vračam.

Sirijo ste doživeli kot krasno deželo z bogato zgodovino, kar je pravo nasprotje današnjega "neurja" v državi …

Sirijo sem obiskal še zelo mlad v svojem začetnem potovalnem obdobju. Dežela me je po zaslugi izredno prijaznih, naravnih in neizumetničenih ljudi prevzela in se globoko zasidrala v mojem srcu. Dežela, kjer so najstarejša svetovna mesta in kjer se dobesedno sprehajaš po zgodovini, si ne zasluži takšne usode. Znova se kaže vsa dvoličnost zahodne politike in nekoč bomo vsi skupaj za to plačali svojo ceno. Žalosten sem, ko gledam televizijske posnetke in vidim, v kaj se spreminja ta čudovita dežela.

Kakšne obraze vam je pokazal Iran iz prve roke, torej ne skozi sito zahodnih medijev?

Iran je ogromna dežela z mnogo obrazi. Zaradi podob, ki nam jih slikajo množični, predvsem zahodni mediji, deželo obišče izredno malo tujcev. Posledično lahko srečuješ izredno odprte in tople prebivalce, ki ti na stežaj odpro vrata svojih src in domov. V Iranu je popotnik, tujec še vedno gost in dolžnost vsakega je, da ga sprejme z odprtimi rokami. Povsod po svetu so odprti in prijazni ljudje, a toliko toplih obrazov, kot jih srečujem v Iranu, nisem našel še nikjer.

Poleg klasične Indije tisočerih podob, okusov in vonjav ste jo kot ljubitelj karateja spoznali tudi kot domovino borilnih veščin. Kako je bilo brskati po koreninah umetnosti bojevanja?

Ljudje so res presenečeni, ko izvedo, da najstarejše borilne veščine izvirajo iz Indije. Borilna veščina, imenovana kalaripayattu, je stara več kot tri tisoč let in so jo po vsej Aziji razširili budistični menihi, medtem ko so širili budizem. Med svojimi potovanji po Indiji sem se kar dobro seznanil s to borilno veščino in vidim, da današnje borilne veščine vsebujejo veliko elementov te stare tehnike, ki je v Indiji še zelo živa.

Katera država se je izkazala za najbolj fotogenično?

Nedvomno Indija, brez konkurence. Povsod te spremljajo noro močne in žive barve, kontrasti, motivi na vsakem koraku in ljudje, ki se kar naprej hočejo fotografirati ali pa se zate sploh ne zmenijo in jih lahko fotografiraš v miru. Kdaj ste se na potovanju počutili resnično ogrožene in kje tako sprejete, da bi lahko kar ostali?

Nikjer se nisem počutil resnično ogroženega in v življenjski nevarnosti. Mogoče je še najbolj noro na indijskih cestah, kjer se prometnega kaosa ne da opisati. Veliko je krajev, kjer bi ostal, a zame je smisel potovanj v vračanju k ljudem, ki me imajo radi. Tako se po vsakem potovanju z velikim veseljem vračam k svoji družini.

Najnenavadnejše prevozno sredstvo, s katerim ste se peljali?

To je bilo jezdenje na hrbtu vodnega bivola v Kambodži ali pa prečkanje divje reke visoko nad vodo v preprosti košari na skrajnem severu Indije v Ladaku.