Sreda, 6. 8. 2008, 11.38
8 let, 6 mesecev
Castrova zemlja
Uradnik v popolnoma sprani in pošteno znošeni olivno zeleni srajci pregleduje moje dokumente. Njegov zdolgočasen pogled me natančno premeri in še preden mu uspe zapreti potni list, vanj zdrsne kapljica potu s konice nosu. »Welcome to Cuba.« Hvala gospod Alvarez.
Sledi izkracnje in srečanje s prepotenim gospodom Alvarezom. No ja, če povem po pravici, smo bili prepoteni vsi. Še pes, ki se na letališču ves čas nemoteno sprehaja med goro pisanih kovčkov in išče sledi prepovedanih substanc.
Ni slabo, še posebej če upoštevamo dejstvo, da povprečna kubanska plača znaša med dvanajstimi in petnajstimi evri. Voznik na dan opravi kar nekaj takih »fur«, dobiček pa si verjetno razdeli z vodičko in morda še s kom. Na enak način dobrodošle »evrčke« pobirajo tudi vsi zaposleni v hotelskih kompleksih. Kdor je dobil službo tam, je »car«. Drugače pa je tistih osnovnih dvanajst do petnajst evrov mesečno na prebivalca hudo očitnih, ko se z avtobusom peljemo mimo prvih naselij v bližini letališča. Človek lahko (medtem, ko sedi v udobnem naslanjaču avtobusa in mu v glavo »buta« klima) že od daleč vidi, kakšna je realna situacija v deželi ruma in »kubank«, takšnih in drugačnih. Barviti bloki in hiše v povprečju že na daleč kažejo, da so najboljši časi že za njimi. Utrujene opeke, »zguncane« strehe in »zmatran« asfalt verjetno komaj čakajo obnovo.
Igra
Največ pozornosti pa je pritegnilo dejstvo, da so bila dvorišča, igrišča in ceste polne otrok in odraslih. Nekateri so samo stali in se pogovarjali, drugi so si krajšali čas z igranjem nogometa, tretji so (vzorno postavljeni) igrali baseball. In to ob treh popoldne. Praznika ni bilo, vikenda tudi ne. Potem, pa mi je »kapnilo«. Mulci nimajo računalnikov, nimajo interneta, kaj šele mobilnih telefonov ali I-podov. Imajo žogo in sami sebe. Približno tako je pri nas izgledalo pred dvajsetimi leti …
Na pol turist, na pol lenuh
Približno tako bi opisal svojo malenkost med dvanajstdnevnim obiskom Kube. Nekaj več, kot polovico časa sem na pol na svojo pest na pol pa v sklopu organizirane ture raziskoval Havano in ostale kraje, ki se nahajajo med polotokom Varadero in omenjenim glavnim mestom. Drugo polovico časa pa sem skrbel za to, da se dodobra spoznam s peščenimi plažami, idiličnimi valovi in »osvežilno« pijačo, ki na Kubi teče v potokih – mojitom.
Avtomobili
Vedel sem, da bom na Kubi gledal stare ameriške lepotce, a da jih bo toliko! Prav neverjetno je, kako je tem »ladjam« uspelo (z vestno pomočjo lastnikov) kljubovati zobu časa. Velike osemvaljnike so zamenjali skromni Ladini motorji, ki veliko gmoto komaj premikajo. Ko smo že pri Ladah. Te (skupaj z nenavadno visokim številom »bolhc«) predstavljajo glavno prevozno sredstvo. Povezava z Rusijo je očitna, zmes čudovito raznolikega voznega parka pa da človeku občutek, da se je čas ustavil.
Bolj kot posedanje v baru, kjer se je »nacejal« Hemingway me je zanimalo, kako in od česa ljudje živijo. Za to je bil seveda potreben neugoden korak stran od glavnih ulic. Te se hitro zožijo, svetlobe je manj, mulcev, ki so mi težili za kapico na glavi pa vse več. Splošna praksa pravi, da med tavanjem po manj uglednih predelih kateregakoli večjega mesta prej ali slej pride do nedolžnega nadlegovanja lokalnih »dilerčkov« s trav'co, do sila neprijetnih pogledov na »bogate« turiste. Tega v Havani ni bilo. Kljub nenavadnim prizorom, kot je opeka, ki počiva na »speštani« podgani kar sredi ulice, bliskoviti aretaciji in skorajšnjemu pretepu med zagrizenimi »lokalci« med igranjem domin, se v nobenem trenutku nisem počutil neprijetno.
Ljudje vedo, da (kljub silni bedi v kateri živi zaskrbljujoč odstotek prebivalstva) turizem predstavlja pot v boljši jutri. Tega se zaveda tudi »familija« Castro. Poleg razvoja turizma je glavna prioriteta prestolnice prav njena obnova. Vse več zgradb, ki so desetletja čakale na temeljito obnovo, bodo to tudi dobila. To se vidi in stvari se (po polžje) premikajo na bolje. Havana, z njo pa res počasi tudi celotna Kuba, se po zaslugi turizma in Raula Castra počasi vleče iz težke situacije, obenem pa se glave ljudi bistrijo. Verjetno ne bo trajalo dolgo, ko bodo mulci žogo zamenjali za ždenje pred monitorjem in pošiljanje sms-ov.