Castrova zemlja

Uradnik v popolnoma sprani in pošteno znošeni olivno zeleni srajci pregleduje moje dokumente. Njegov zdolgočasen pogled me natančno premeri in še preden mu uspe zapreti potni list, vanj zdrsne kapljica potu s konice nosu. »Welcome to Cuba.« Hvala gospod Alvarez. Od Ljubljane do Havane Okej, pojdimo od začetka in lepo po vrsti. Let iz Ljubljane do Frankfurta (razen sila nervozne stevardese - gotovo je bil njen prvi dan) mine hitro in brez težav. Na nemškem letališču sledi obvezen postanek v Starbucksu, kjer vedno naročim nekaj, kar mislim, da bo dobro. Jasno, spet sem »zaj …«. Nekaj sto metrov hoda, dva vlakca in en nesmiseln nakup knjige (ki je še vedno nisem odprl) ter čakanje na vkrcanje. Let pride, traja, traja, in mine. Večji obrok je bil zlahka prebavljiv in okusen (kakor je to na čezoceanskih letih mogoče), film je bil ok.

Sledi izkracnje in srečanje s prepotenim gospodom Alvarezom. No ja, če povem po pravici, smo bili prepoteni vsi. Še pes, ki se na letališču ves čas nemoteno sprehaja med goro pisanih kovčkov in išče sledi prepovedanih substanc.

Zmaga za tiste, ki delajo v turizmu Prvi stik s Kubo doživim, ko stopim iz letališke zgradbe. »Milijon« avtobusov čaka, da »komunistične« avanture željne turiste razvozi naokoli. Za zanimivo uverturo v dvanajstdnevno spoznavanje Castrove zemlje poskrbi nekaj nasvetov nemško-govoreče vodičke, ki jo zaključi z obveznim »Do not forget to tip the nice driver. Thank you.«. Če bi slučajno pozabili, nas je med vožnjo na to ves čas spominjal lični papir formata A4, ki je visel s stropa avtobusa. Takole na hitro izračunam, da bo voznik ob koncu enourne vožnje bogatejši za okroglih petnajst (avtobus je bil na pol prazen) evrov.

Ni slabo, še posebej če upoštevamo dejstvo, da povprečna kubanska plača znaša med dvanajstimi in petnajstimi evri. Voznik na dan opravi kar nekaj takih »fur«, dobiček pa si verjetno razdeli z vodičko in morda še s kom. Na enak način dobrodošle »evrčke« pobirajo tudi vsi zaposleni v hotelskih kompleksih. Kdor je dobil službo tam, je »car«. Drugače pa je tistih osnovnih dvanajst do petnajst evrov mesečno na prebivalca hudo očitnih, ko se z avtobusom peljemo mimo prvih naselij v bližini letališča. Človek lahko (medtem, ko sedi v udobnem naslanjaču avtobusa in mu v glavo »buta« klima) že od daleč vidi, kakšna je realna situacija v deželi ruma in »kubank«, takšnih in drugačnih. Barviti bloki in hiše v povprečju že na daleč kažejo, da so najboljši časi že za njimi. Utrujene opeke, »zguncane« strehe in »zmatran« asfalt verjetno komaj čakajo obnovo.

Igra

Največ pozornosti pa je pritegnilo dejstvo, da so bila dvorišča, igrišča in ceste polne otrok in odraslih. Nekateri so samo stali in se pogovarjali, drugi so si krajšali čas z igranjem nogometa, tretji so (vzorno postavljeni) igrali baseball. In to ob treh popoldne. Praznika ni bilo, vikenda tudi ne. Potem, pa mi je »kapnilo«. Mulci nimajo računalnikov, nimajo interneta, kaj šele mobilnih telefonov ali I-podov. Imajo žogo in sami sebe. Približno tako je pri nas izgledalo pred dvajsetimi leti …

Velika vloga turizma Jasno je, da se Kubanci zavedajo velike vloge turizma. Po besedah domačinov se stvari počasi a nezadržno spreminjajo na bolje. Turizem prinaša denar in ne samo v obliki napitnin. Takole na hitro (in sodeč po besedah zaposlenih v turizmu) Fidelov brat Raul prav zares vlada z nekoliko mehkejšo roko. V začetku leta je uporaba mobilnih telefonov (čeprav so jih domačini uporabljali že prej) postala legalna, domačinom pa je dovoljen (čeprav si tega ne morejo privoščiti) vstop v hotele. A napredek prihaja počasi. Vsa podjetja so v državni lasti, vlada pa budno išče in ponavadi tudi najde tiste, ki si z malimi podjetniškimi podvigi višajo skromni dohodek.

Na pol turist, na pol lenuh

Približno tako bi opisal svojo malenkost med dvanajstdnevnim obiskom Kube. Nekaj več, kot polovico časa sem na pol na svojo pest na pol pa v sklopu organizirane ture raziskoval Havano in ostale kraje, ki se nahajajo med polotokom Varadero in omenjenim glavnim mestom. Drugo polovico časa pa sem skrbel za to, da se dodobra spoznam s peščenimi plažami, idiličnimi valovi in »osvežilno« pijačo, ki na Kubi teče v potokih – mojitom.

Pot v prestolnico Enourna pot do Havane je minila hitro iz dveh razlogov. Prvi razlog je bila vodička, ki je na vsakih 12 sekund servirala dejstva povezana ali z glavnim mestom ali pa s krajem, skozi katerega se peljemo, drugi razlog pa je tičal v dejstvu, da sem pol poti neudobno predremal. Dokler nisem šel na kratek izlet »v mižule« sem uspel ujeti, da se peljemo čez najvišji most na Kubi, da se na naši levi nahaja dolina tisočerih palm, pa da ima cela Kuba samo eno mesto oziroma kraj, ki ima tudi plažo (turistična naselja ne štejejo). Sem ter tja je moje oko ujelo velike zidove, ki so jih krasili živo obarvani napisi, ki so navdušeno zagovarjali socializem, Castra in ostale narodne heroje, da Kubanci slučajno ne bi pozabili zakaj zaslužijo tistih dvanajst evrov na mesec … Izvedel sem iz katere tovarne prihaja znameniti Havana rum, vodička pa je ob intenzivnem prikimavanju šoferja približno sedemkrat omenila, kako in na kakšen način ZDA skrbijo, da je situacija na Kubi takšna kot je.

Avtomobili

Vedel sem, da bom na Kubi gledal stare ameriške lepotce, a da jih bo toliko! Prav neverjetno je, kako je tem »ladjam« uspelo (z vestno pomočjo lastnikov) kljubovati zobu časa. Velike osemvaljnike so zamenjali skromni Ladini motorji, ki veliko gmoto komaj premikajo. Ko smo že pri Ladah. Te (skupaj z nenavadno visokim številom »bolhc«) predstavljajo glavno prevozno sredstvo. Povezava z Rusijo je očitna, zmes čudovito raznolikega voznega parka pa da človeku občutek, da se je čas ustavil.

Havana Že takoj lahko povem, da bi se pot na Kubo splačala že zaradi Havane same. Razlogov je več, glavni pa je utrip mesta. Svoj pečat mu dajejo ljudje, stari avtomobili in bogata zgodovina. Nič se ne more primerjati s trenutkom, ko pristaneš, da boš z domačinom na vogalu barantal za tri škatle cigar, nakar te on s še nekaj sumljivimi kolegi vljudno pelje skozi dve dvorišči, sedem sob in štiri hodnike, da ti na koncu pokaže neskončno veliko količino cigar. Ob tem nervozno cepeta in razlaga, da se morava hitro pogoditi in paziti na policijo. Čez sedem minut sem se s štirimi škatlami (eno sem dobil gratis) spet sprehajal po ulici, zadovoljen nad dobro predstavo, ki so mi jo priredili podjetni domačini. »Jebiga«, turisti padamo na adrenalinske fore.

Bolj kot posedanje v baru, kjer se je »nacejal« Hemingway me je zanimalo, kako in od česa ljudje živijo. Za to je bil seveda potreben neugoden korak stran od glavnih ulic. Te se hitro zožijo, svetlobe je manj, mulcev, ki so mi težili za kapico na glavi pa vse več. Splošna praksa pravi, da med tavanjem po manj uglednih predelih kateregakoli večjega mesta prej ali slej pride do nedolžnega nadlegovanja lokalnih »dilerčkov« s trav'co, do sila neprijetnih pogledov na »bogate« turiste. Tega v Havani ni bilo. Kljub nenavadnim prizorom, kot je opeka, ki počiva na »speštani« podgani kar sredi ulice, bliskoviti aretaciji in skorajšnjemu pretepu med zagrizenimi »lokalci« med igranjem domin, se v nobenem trenutku nisem počutil neprijetno.

Ljudje vedo, da (kljub silni bedi v kateri živi zaskrbljujoč odstotek prebivalstva) turizem predstavlja pot v boljši jutri. Tega se zaveda tudi »familija« Castro. Poleg razvoja turizma je glavna prioriteta prestolnice prav njena obnova. Vse več zgradb, ki so desetletja čakale na temeljito obnovo, bodo to tudi dobila. To se vidi in stvari se (po polžje) premikajo na bolje. Havana, z njo pa res počasi tudi celotna Kuba, se po zaslugi turizma in Raula Castra počasi vleče iz težke situacije, obenem pa se glave ljudi bistrijo. Verjetno ne bo trajalo dolgo, ko bodo mulci žogo zamenjali za ždenje pred monitorjem in pošiljanje sms-ov.