Bosna – "roštiljčkanje" ali hribolazenje?

Slovenski "skijaši" v bosanskih gorah "Za pravi obisk Slovenije šteje le vzpon na Triglav, za potrjeni obisk Bosne pa so dovolj že čevapčiči na Baščaršiji," hudomušno pripomni bosanska planinska duša, za katero se zdi, da ji je grizenje kolen bližje od obračanja svaljkov iz ovčetine in govedine na žaru. Bosanci kljub 120-letni planinski tradiciji – prijetno presenečenje, da je Planinska zveza Bosne in Hercegovine leto dni starejša od Planinske zveze Slovenije – ne čutijo neustavljive potrebe vsak prost trenutek pobegniti v višave, zato so za marsikoga slovenski "skijaši" res ena čudna sorta planincev s "smučarskimi" palicami v rokah. Nepreglednih množic – ali, bog ne daj, čakanja pri srečevanju na izpostavljenih predelih, kar se v prazničnih dneh rado primeri v kraljestvu zlatoroga – se zato res ni treba bati!

Tudi min ne, čeprav praviloma glasno odzvanjajo v vsaki slovenski glavi ob omembi hribolazenja v Bosni, pravo akrobatiko pa povzročajo v malih sivih celicah črnogledih zapečkarjev, ki ne bi za noben denar šli v bosanske hribe in bi takšne neumnosti najraje izbili iz glave trdno odločenih, da dajo Bosni planinsko priložnost. Kljub kruti zgodovini, ki danes še marsikje boleče opominja na vojno vihro, je treba razumeti, da domačini nimajo prav nobene želje še kadarkoli doživeti oglušujočega treska in se soočiti z utrganimi udi ali razcefranimi trupli. Zato se paintball Bosancem s svežim spominom na vojno zdi nedoumljiva želja premnogih turistov, a bihaški Klub ekstremnih sportova Limit brž potegne iz rokava mamljivo rešitev za vse adrenalina željne – pa naj bo to rafting na Uni, soteskanje, gorsko kolesarjenje, športno plezanje, pozimi krpljanje, v vseh letnih časih pa tudi gorništvo. In v družbi domačega vodnika, poznavalca terena, bo skrb o minah odveč.

Klekovača z razgledom od Troglava do Crne Gore Najvišja gora zahodnega dela Bosne, na pobočjih katere se srečata politični entiteti Federacija Bosne in Hercegovine in Republika srbska, je Klekovača, poimenovana po vsenaokrog bogato razraslem ruševju. A če politiko postavimo na stranski tir, razen dolgega snežnega jezika, ostanka letošnje radodarne zime, ni ovir za osvajanje Male (1761 m) in Velike Klekovače (1962 m). Sosedi, prva kot oaza miru in druga prepredena z ostanki vojaške infrastrukture, se s kančkom domišljije lahko zazdita planinski popek nekdanje Jugoslavije – z njune krone lahko hkrati občuduješ Troglav (1913 m), najvišji vrh Dinare (no, do Triglava je le predaleč), in Crno Goro (1659 m), vršac v bližini Mostarja.

Na sosednji Osječenici (1795 m) se ne moreš nehati čuditi, od kot je vsa ta travnato-gozdna prostranost bruhnila v višino skalno gmoto, ki kot kupček sveže skute čemi na zelenorjavem podstavku, na vrhu pa bi, zglajena kot s kamnoseškim dletom, lahko gostila nogometno igrišče … ali pa letališko stezo. A domovanje vojaškega letališča Željava, najmogočnejše letalske vojaške baze JLA na Balkanu, je bilo pod vznožjem bližnje Plješevice (1657 m) in v njenem kamnitem drobovju na meji med Bosno in Hrvaško.

Vrhunec pomladi v bosanskih gorah vonjalne čutnice prebudi s pravo rapsodijo eteričnih vonjav narave – pa naj bo to pridušeno ostri čemaž na gozdnih "plantažah" ali smolnato-iglasta esenca ruševja pod sončnim "roštiljem". Hja, v prijetni senci pred domom bihaškega planinskega društva Runolist na Šabini gredi (1225 m) se najde tudi pravi roštilj, ki ga že na daleč izdaja vonj po čevapčičih. Žal pa to ni prehrambna ponudba bosanskih planinskih postojank, ampak nedeljski piknik domačinov, ki si dobrote z ražnja privoščijo z razgledom na Bihać. Tam le nekaj ur pozneje ob bosanski kulinariki, postreženi v značilni ležerni maniri, zapredejo tudi slovenski želodčki.