Auschwitz, spomenik krutosti

Pa vendar ... romanje v Auschwitz. V času, ko je bil to še opustel spomenik. Kraj brez avtobusne povezave z najbližjim mestom. Od tam si do kraja seveda lahko prišel z vlakom. Potem pa ... "Kar tirom sledite!" je rekel sprevodnik. In je. Sledila je tirom, ki so iz brezobličnega kraja/vasi vodili na polje.

Bilo je jutro na začetku septembra, ravno po prvi jesenski nevihti, ki je iz zraka sprala poletno soparo. Nad krajem in poljem se je dvigala meglica, ki je puhtela iz tople zemlje. In obiskovalec mesta smrti je tja hodil tako, da je sledil tirom ... Natančno istim tirom, ki so tja vozili vagone obsojenih na smrt. Nekaj metrov pred vhodom, ki je bil viden že vsaj kilometer, se tir razcepi. Kretnice za lažje razvrščanje vagonov. Nikjer nikogar, popolna tišina. Domišljate si lahko, da slišite kričanje vojakov, zmedo potnikov, jokanje otrok.

Vhod v taborišče v ravnici vzbuja vtis trdnjave. Znameniti napis nad vrati. Ko stopite skozi vhodna vrata, ste soočeni z ostanki krute resničnosti.

V tistih časih v taborišču ni bilo muzeja. Ni bilo mednarodnih spomenikov. Ni bilo ničesar, razen nemih samim sebi prepuščenih ostankov, ki so dajali vtis, da so natančno taki kot v trenutku, ko so še zadnji ujetniki zapustili taborišče. V eni izmed barak so bili v kot nametani kovčki, večina je imela napisana imena lastnikov, kot da bi bili ostanki izgubljene prtljage. Lesene barake so bile večinoma zaklenjene, odprtih jih je bilo le nekaj. Golih, takih kot so bile. Krematoriji in plinske celice so bile ruševine, po katerih je izgubljeni obiskovalec lahko prosto hodil. A za obiskovalko so bile že barake preveč, do celic sploh ni prišla. Tesnoba kraja, turoben dan, popolna opustelost in vse videne podobe o taborišču, ki so kot flashbacki naključno padale v spomin ... Auschwitz v vsej svoji grozljivi podobi.

Na poti nazaj je na postaji, preden se je vkrcala na vlak nazaj v Katowice, z vaškim pijancem, ki je bil ves presrečen, da je dobil sponzorskega sopivca, v postajnem bifeju na hitro ruknila dve vodki. Dvakrat po deci. Dovolj, da so možgani otopeli. Verjetno bi to morala storiti pred potjo v taborišče.