3. dan: Finska Pokljuka in severni sij

Od pekla do raja Taivalkoski se je že zjutraj kopal v soncu, kar pa na Finskem ne pomeni prijaznejših temperatur, saj se je živo srebro spet gibalo okrog minus dvajsetih stopinj, v dolinskem delu še krepko nižje. Jutranji kič je zbledel takoj po štartu, ko mi je postalo jasno, da moje mazanje smuči ni obrodilo sadov, saj je smuka še najbolj spominjala na praskanje po smirkovem papirju in je bila svetlobna leta daleč od želenega drsenja po sveže potegnjeni smučini. Trnova pot Matkove Tine se je končala na sedmem kilometru, ko je mimo kot blisk pridrvel naš ata Smrk Iztok in mi odstopil svoje smuči, ki so stekle, da je bilo veselje.

Idiličen dan

Tretja etapa je velikodušno stregla s podarjenimi (beri: spusti) in še širokogrudneje s prigaranimi (beri: vzponi) kilometri, vmes je ponudila nekaj terena za piljenje tehnike, števec pa se je ob koncu dneva v Iso Syöte ustavil pri 60 kilometrih. Veličastno razgibana proga, v bogate snežne kreacije odete smreke in osupljivi pogledi so nam na severu Finske pričarali Pokljuko, slovensko srce teka na smučeh. Idiličen dan po najlepšem delu 440-kilometrskega prečenja Finske – tako vedo povedati staroste teka! – se je prevesil v razkošen sončni zahod, piko na i pa je pristavil še smaragdno zelen severni sij.

Tekači vseh dežel, združite se

Na Finskem ni osupljiva samo narava, ampak v teh dneh tudi narodnostna pestrost. V tretji skupini nas je 80 tekačev zbranih z enajstih državnih vetrov. Skoraj polovica je Fincev, ki jim je tek na smučeh praktično položen že v zibelko, ponekod finski šolarji celo tečejo do šole. Domačinom z ducatom udeležencev teka Od meje do meje sledimo Slovenci, na tretje mesto po številčnosti pa se uvrščajo Nemci in Rusi, ki sicer veljajo za največje dirkače na sicer netekmovalni preizkušnji. Med preostalimi najdemo še Američane, Švede, po dva Britanca in Avstralca ter po enega Danca, Španca in Novozelandca, sicer prvega »Kivija« na Rajalti do zdaj.