Slovenka, ki jo je na silvestrovo zadela kap: Človek se navadi živeti z bolečino

Jasmina Završnik je bila pred desetimi leti navadno dekle, ki se ji je neprenehoma mudilo, da bi ne zamudila življenja, da bi videla čim več sveta in da bi imela čim več spominov. Lovila je sama sebe. 

Čas pred novim letom 2012 je bil tudi čas, ko je prebolevala devetletno razmerje s fantom, zato novoletno praznovanje ni bilo ravno višek veselja, a v mislih je imela, da je bolje tako, kot da sedi doma.

"Kap je bila opozorilo, da sem na svoji poti začela izgubljati sebe. Zaživeti sem morala drugače. Zase. Vedno se mi je mudilo. Tudi zdaj se mi. Čeprav se mi po kapi mudi nekoliko počasneje. Vsak korak je načrtovan. Mora biti, ker hoja zame ni več stvar avtomatizma." Foto: Ana Kovač

Praznovanje s prijatelji je bilo na Pohorju, kot se za silvestrovo spodobi. Zabavala se je, a nikakor ni pretiravala. Jasmina se spomni praznovanja, nato pa je prišla tema. Okoli pol štirih zjutraj na novoletno noč se je namreč zgrudila na tla.

Reševalci mislili, da je pijana

Njeni prijatelji so poklicali reševalce, ki so glede na njeno starost in izkušnje s silvestrovanji predvidevali, da gre zgolj za opitost. Prijatelji so jo najprej odpeljali do bližnjega oddelka za pljučne bolezni na Pohorju, od koder so še enkrat poklicali reševalce. Ob šesti uri zjutraj je bila vendarle v bolnišnici.

"Ničesar se ne spomnim, dogajanje v bolnišnici je še vedno v megli. V bolnišnici se spomnim trenutka, ko je k meni prišla delovna terapevtka in želela, da odprem levo roko, pa je nisem mogla. Takoj sem planila v jok. Takrat sem pomislila, ali je mogoče, da sem postala negibna, invalidna oseba. Pravzaprav prve tri mesece nisem bila čisto prava jaz. Nisem imela popolnega nadzora nad seboj, nad svojimi mislimi, dejanji. Huda poškodba možganov je naredila svoje."

"Čeprav imam ves čas nasmeh na obrazu, padem kdaj v temo. A vedno vidim luč na koncu predora, imam voljo do življenja." Foto: Ana Kovač

Ko so po več urah zmedene obravnave le ugotovili, kaj se z njo zares dogaja, so jo premestili na intenzivno nego nevrološkega oddelka. "Moji možgani so bili brez kisika, zato sem bila zmedena glede tega, kaj točno se z mano dogaja. Podobno kot zdravstveno osebje sem tudi sama mislila, da je zmedenost posledica alkohola. Sram me je bilo, in ko je mama prišla v bolnišnico, naj bi se ji opravičevala za to, da sem v bolnišnici."

Po opazovanjih so jih postavili končno diagnozo: disekcija desne notranje karotidne arterije s posledično ishemično možgansko kapjo v desni hemisferi. En mesec je ostala v bolnišnici, saj so zdravniki spremljali njeno žilo in preverjali, ali se je karkoli spremenilo.

Neznan nov način življenja

Nato je šla na Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča v Ljubljani, kjer se je morala znova naučiti hoditi, oblačiti, umivati. Ko je prišla iz rehabilitacijskega centra, je bila vržena v način življenja, ki ji je bil popolnoma neznan.

Pogledi ljudi včasih bolijo. "Najprej me pogledajo v noge, roke in nato v obraz. Počasi se navajam na to, a bolje mi je, če me kdo vpraša, kaj mi je, kot da me čudno gledajo. Več bi morali ozaveščati o invalidih, veliko nas je in zakaj bi bili na robu družbe? Saj smo funkcionalni." Foto: Ana Kovač "Spopadanje z boleznijo je bilo na začetku izredno težko. V trenutku se mi je vse sesulo in se obrnilo na glavo. Psihično sem bila strta, povsem na dnu. Najprej nisem verjela, da se vse to dogaja meni. Kar naenkrat sem iz samostojne osebe postala odvisna od pomoči staršev. Veliko sem prejokala."

Možgani so najbolj zapleten in najbolj zmogljiv sistem, kar jih človeštvo pozna. V njih je skupek čustev, spominov in motoričnih sposobnosti. Prizadetost možganov ima svoje posledice. Najpogosteje je prizadeto gibanje, mogoče pa so tudi motnje čustvovanja, težave na področju govora, spomina, mišljenja, razpoloženja. Jasmina ima še vedno težave z gibanjem.

 "Na začetku mi je veliko pomenilo, da sem lahko dala stran voziček, nato bergle in šla sama na stranišče, da sem jedla sama in se umila."

Vsako jutro že v postelji naredi raztezne vaje, nato tudi na blazini. Ponoči se njeno telo namreč zakrči. S pomočjo stimulatorja dnevno spodbuja mišice, da bi stopile nazaj v akcijo.

Foto: Ana Kovač

Razloži, da je njena roka težka kot kakšna kovina. Kot da to ni del njenega telesa. "Mrzlo in vroče pomenita zame bolečino, zato z desno roko vedno preverim temperaturo. Odstopanje od normalnosti zame predstavlja bolečino."

Ne ve, kakšen je dan brez bolečine

Morala se je naučiti živeti z bolečino. Močni krči namreč prekleto bolijo. "Ne vem, kakšen je dan brez bolečine. Včasih me še bolj boli, če samo ležim. A s časom sem se na bolečino navadila do te mere, da me ne ovira več v vsakdanjem življenju."

Ponovno zaljubljena

Diplomirana novinarka je zdaj brezposelna in prijavljena na zavodu za zaposlovanje. Kadar vidi zanimive zgodbe ali diktafon pred sabo, pomisli na delo novinarke, a dejstvo je, da je težko dobiti delo. Ko je po dveh letih od nesreče dobila delo na bistriškem gradu prek javnih del, je spoznala fanta Luko. "Veliko sem razmišljala o tem, kako me bo nekdo sprejel, če se še sama kdaj težko. Kdo me bo gledal s pohabljeno levo roko in nogo? A Luka me gleda popolnoma drugače. Ne pozna prejšnje Jasmine, pozna me takšno, kot sem zdaj."

Foto: Ana Kovač V novem obdobju Jasmine je prišel nov fant, nekatera nova prijateljstva, a najlepše je, da so tri stare in dobre prijateljice ostale. Tudi takrat, ko je najbolj bolelo.

Večina njenih prijateljic ima otroke, zase ve, da trenutno težko skrbi zase in da bi še težje za otroka. "Nevrolog mi je rekel, da lahko imam otroke, da je zdaj vse v takšnem stanju, da bi jih lahko imela. A moram biti bolj samostojna, da bom lahko mama."

"Hvaležna sem, da lahko vsako jutro vstanem s postelje. Slabo spim, a to je še stara težava. Še nikoli nisem spala osem ur v kosu. Ponoči se zbujam. Včasih tudi zaradi bolečine. Ležanje ni več udobno."

Dve leti po kapi je začela pisati blog in tudi knjigo, ki čaka na primerno založbo za izdajo. Z njo želi pomagati ljudem, ki hodijo po podobnih poteh okrevanja.

Foto: Ana Kovač

"Želim predvsem ozavestiti mlade, da lahko tudi njih prizadene huda bolezen. Nihče ni imun, nepremagljiv. Dandanes ni več bolezni, ki bi bila namenjena izključno starejšim. Nihče ne pričakuje, da bo mladega in zdravega človeka prizadela možganska kap. A kljub vsemu, čeprav te življenje postavi na dno nečesa, se lahko pobereš z vztrajnostjo in pogumom."