Obdobje obdarovanja ima dve plati. Medtem ko ena plat riše nasmehe na obraz, druga razkriva obsedenost današnje potrošniške družbe. Število daril in priložnosti, ko jih dajemo, je na meji zdravega.
Angleži bodo v Evropi za božič zapravili največ
Angleški časnik The Guardian navaja nedavno raziskavo podjetja ING, ki razkriva, koliko bodo ljudje po Evropi v povprečju zapravili za darila. Najbolj potrošni bodo Angleži, ki bodo odšteli 440 evrov, sosednji Francozi pa bodo s 300 evri malce skromnejši. V te številke niso zajeti alternativni obdarovalni podvigi, na primer za otroka v službi vsakega od staršev in obdarovalna tekma starih staršev, ki jih zdrava pamet zapusti že ob misli na vnuka ali vnukinjo. A tovrstno prekomerno obdarovanje, čeprav s plemenitim namenom, nima pravega učinka – še več, učinek je pogosto lahko ravno nasproten.
Potrošniška družba in enačenje ljubezni z darili
Izvirna greha sta dva – konzumeracija družbe kot celote ter vzpostavitev obdarovanja kot najdostopnejšega mehanizma za kompenzacijo. Kot je pred časom lepo povzel spletni portal Yahoo – "starši pri maničnem obdarovanju pogosto kompenzirajo za svojo pogosto odsotnost, po drugi strani pa tekmujejo z drugimi starši, da ne bo njihov otrok dobil manj". Kot da to ni dovolj, vse skupaj sloni na napačno dojeti premosorazmernosti vrednosti daril in ljubezni. Več kot zapravimo, raje imamo, kajne ?
Jezik ljubezni ni enak ceni daril
Komercializacija obdarovalnih praznikov ter njihovo množenje – tudi mi smo že uspešno prevzeli valentinovo in noč čarovnic – pa odpira pomembno vzgojno vprašanje : kako naj se otroci naučijo ceniti dobrine, če so z njimi zasipani ? Ali kako naj se naučijo kaj prihraniti ? Še več – kako bodo kdajkoli osvojili potrpežljivost in znali na zadovoljitev želja in potreb počakati. Če bi kot starši in skrbniki radi govorili pravi jezik ljubezni, je potrebno zavedanje, da ta ni enak dajanju daril.
Inflacija normalnega
Eden opaznih trendov zadnjih let je tudi popolnoma zmešana vrednostna lestvica. Medtem ko so še generacijo nazaj desetletniki pokali od ekstaze nad (res da tudi takrat dragimi) Lego kockami, danes seznami želja samoumevno vključujejo visokotehnološke in visokocenovne izdelke, s predpono i. Kdaj je postalo normalno, da otrok dobi nekaj, kar stane povprečno plačo ?
Ko damo preveč, v bistvu odvzamemo nekaj pomembnega
Psihoterapevtka Mojca Brezavšček meni, da je naš izprijen odnos do obdarovanja le ena od manifestacij tega, kar sicer počnemo v življenju. Poplava in frekvenca materialnega obdarovanja nas je pripeljala do tega, da ima veliko otrok vsega preveč ter da niti sami ne vedo več, kaj naj si zaželijo – saj so jim z veliko verjetnostjo starši to kupili že prej. S tem smo otrokom ukradli hrepenenje, čakanje in radost ob težko izpolnjeni želji.
Brezavščkova dodaja, da sta podaljšek tega tudi otrokova sposobnost potrpežljivosti in tega, da se za nekaj potrudi – ključni osebnostni lastnosti tudi za pozneje v življenju. S pretiranim obdarovanjem ta "naravni refleks" otrok zatremo in jih spremenimo v posameznike, ki ne bodo znali uravnavati pritiskov, ko njihova želja ali pričakovanje ne bo instantno izpolnjena. Stiske ob teh "krivicah" pa so lahko izjemno hude, tudi usodne.
1
