Ljudje, ki delujejo po motu: jaz, jaz in še enkrat jaz

Mejna osebnostna motnja (MOM) je ena najbolj pogostih osebnostnih motenj. "V neki splošni psihiatrični ordinaciji je lahko tudi okoli 30 odstotkov ljudi z MOM. Na splošno v populaciji pa naj bi jih bilo približno dva odstotka, vsaj tako kažejo epidemiološke študije v tujini, tovrstnih slovenskih raziskav pa nimamo," nam je povedala Mojca Zvezdana Dernovšek, specialistko psihiatrije, s Psihiatrične klinike v Ljubljani.

Z njo smo se med drugim pogovarjali tudi o tem, da je ljudem z MOM današnja potrošniška družba pisana na kožo in ker predstavljajo kar velik del našega vsakdanjika tudi, kakšni so kot partnerji, sodelavci, starši itd.

Koliko tipov osebnostnih motenj poznamo?

Odvisno od klasifikacij. Po najbolj uporabljeni jih delimo na dramatični, anksiozni in ekscentrični. Seveda se pri ljudeh omenjeni tipi prepletajo in nihče povsem ne izpolnjuje kriterijev le ene izmed njih.

Sicer je mejna osebnostna motnja nekoliko bolj preučena, tako kot je disocialna. Največji uporabniki te so namreč kaznjenci, ljudi z MOM pa se pogosto najde pri iskalcih pomoči tako v socialnem sektorju kot tudi v zdravstvu.

Kakšne so torej naše možnosti, da tako osebo vsaj enkrat srečamo v življenju, če je že nimamo v najožji družini, med prijatelji ali sodelavci v službi?

Praktično je nemogoče, da se ne srečamo. Če smo stari deset let in izhajamo iz urejene družine, potem verjetno obstaja možnost, da s takšno osebo še nismo prišli v stik, vendar nam zagotovo prekrižajo pot.

Raziskovanje osebnostnih motenj je začel pionir na tem področju, Otto F. Kernberg, ki je tudi prvič uporabil izraz MOM, in sicer za ljudi, pri katerih je ugotovil, da obstaja stanje, ki ni ne nervoza ne psihoza, temveč nekaj vmes. Kakšen je torej svet takšnih osebnosti?

Pomemben delež ljudi čustvuje, razmišlja in se odziva drugače, kot bi mi lahko predvidevali. Svet ljudi z MOM je zlasti kaotičen, in sicer na zelo različne načine, saj imajo ti ljudje težave zlasti z identiteto. Kernberg je dejal, da njihov ego ni dovolj močne strukture.

Kako se izražajo njihove težave z identiteto?

Takšni ljudje ne vedo, kaj bi počeli s svojim življenjem. Nimajo predstav, kaj bi počeli danes, jutri, pojutrišnjem ali čez pet let. Tako imate lahko na primer osebo staro 30 let, ki še vedno ne ve, za kateri poklic bi se odločila, kateri partner jim ustreza oziroma jim tako dolgoročno nobeden ne.

Njihovi možgani delujejo povsem drugače. Pogosto se ničesar ne naučijo, saj gredo lahko na led desetkrat, pa bodo enajstič prepričani, da tokrat ne bodo padli.

Značilno je tudi, da nimajo empatije. To so strašni egocentriki, njihov princip delovanja je po motu: jaz, jaz in še enkrat jaz. Vedno morajo biti na prvem mestu in vse gledajo skozi perspektivo svojega trenutnega počutja in cilja, ki ga želijo doseči takoj. Tudi njihovi otroci nikoli ne prevzamejo prvega mesta, temveč se jim morajo podrediti.

Prav tako ne znajo ločiti med želim in hočem, dobro jih izraža stavek, da kar želijo imeti, hočejo, in to takoj.

Njihovo mišljenje je paralogično, katatimno, magično itd. Delajo na primer sklepe, ki niso smiselni. Sama najlažje postavim diagnozo, kadar uspem osebo z MOM in njenega najbližjega izzvati s trivialnostmi.

Tako na primer moža oziroma ženo ali mater oziroma otroka med drugim vprašam, kako si razdelijo določena gospodinjska dela. Od članov funkcionalnih družin dobim dokaj predvidljiv in dolgočasen odgovor, pri paru, kjer ima eden MOM, pa se takoj vname resen spor, čeprav gre za trivialne stvari.

Bi lahko rekli, da so osebe z MOM tudi spretni manipulatorji?

V tem so zelo dobri, ker točno zaznavajo, kje ima nekdo šibko točko in ko se čutijo ogrožene, bodo po njej udarili. Spet s paralogičnim sklepanjem: če boli mene, bo tudi tebe. Ne zavedajo se, da s tem, ko nekomu povzročijo bolečino, ne bodo ničesar rešili.

Kakšne ljudi zbirajo okoli sebe? Kakšni so običajno njihovi partnerji?

Privlačijo jih ljudje, ki jih obvladujejo. Zbirajo si ljudi, ki so ali zelo naivni in neizkušeni ter želijo pomagati, ali negovalce, podpornike, kakor tudi ljudi, ki sami izhajajo iz podobnih okolij kot oni.

Kakšni so njihovi partnerski odnosi?

Praviloma slej kot prej postanejo problematični. V normalnem partnerskem odnosu namreč obstaja triada: jaz, ti, midva, v partnerskem odnosu z osebo z MOM pa obstaja le jaz in nič drugega. Dokler je tako, je vse v redu. A nihče takšne črne luknje ne more zapolniti, tudi če poseduje vso ljubeznijo tega sveta, takrat nastopijo težave. Začnejo se lahko že, če se morda z njimi ne bodo dovolj hitro strinjali, kaj šele, da bi jih odklonili.

Kakšni so kot sodelavci?

Odvisno, kako so funkcionalni. Nizko funkcionalni niti ne zaključijo šolanja, službe običajno obdržijo le kratek čas in so večino časa zelo neuspešni ter pogosti uporabniki socialnih in psihiatričnih služb.

Srednje funkcionalni bodo končali neko izobraževanje, vendar bodo zaradi svoje čustvene nezrelosti opravljali delo, ki je pod njihovimi intelektualnimi sposobnostmi. Takšen sodelavec - nadrejen ali podrejen ali na isti ravni - bo večno nezadovoljen. Čuti namreč, da je intelektualno sposoben več, vendar je osebnostno tako nedozorel, da ne pride do zahtevnejših delovnih mest.

To je lahko zelo tragično, saj gre včasih za zelo nadarjene ljudi, vendar žal to ni dovolj, saj moraš posedovati tudi socialno zrelost, kakor tudi čustveno, da lahko na primer preneseš tudi kakšne grdobije, ki se ti v življenju zgodijo. Običajno so zelo zagrenjeni ljudje, ki se velikokrat tudi zapijejo ali jemljejo tablete ali pa razvijejo kakšne anksiozne motnje in depresije. Doživljajo namreč frustracijo na frustracijo.

Visoko funkcionalne osebe z mejno osebnostno motnjo pa bodo, dokler so v podrejenem položaju, zelo sladke, ko bodo na isti valovni dolžini, bodo že letela polena, ko postanejo nadrejeni, pa bodo pasji. To so namreč ljudje, ki se dobesedno identificirajo s svojim poklicem, ker druge identitete nimajo. En delež deloholikov se generira iz te skupine.

Doma so takšne osebe pošasti. Nadvlado izkazujejo v vsakem trenutku. Izberejo si tudi partnerje, ki so jim povsem podredljivi.

Visoko funkcionalnim osebam z MOM je sodobna potrošniška družba najbrž pisana na kožo, saj nudi hitre potešitve želja oziroma hrepenenj po ugodju, kot so na primer lepa oblačila, avtomobili, hitra prehrana, zabave ter poudarja pomembnost statusnih simbolov, zunanjosti oziroma površje.

Tako je, saj jim pomaga zakriti pomanjkanje identitete. Običajno si tudi izberejo poklice, kjer se goji močna hierarhična struktura ter imajo seveda ugled v družbi.

Vendar jim ni na kožo pisana le potrošniška družba, zelo radi jih imajo tudi kakšni kulti in goreče verske skupine.

Takšne osebe, kot ste že omenili, ljubijo drame …

Oni so kaos na dveh nogah in če je kaos okoli njih, potem so kot ribe v vodi. Takrat je svet tak, kakršnega oni doživljajo. So namreč stalno v krizi.

Se morda velikokrat počutijo ogrožene?

Vedno, ker so šibki.

Se sami zavedajo pomanjkanja identitete. Poiščejo kdaj zaradi tega vašo pomoč?

Ne. Če pridejo sami, je to običajno zato, ker so popolnoma depresivni ali anksiozni ali pa na primer vidijo, da so se jim zalomile mnoge partnerske zveze. Vedo, da nekaj narobe delajo, vendar ne vedo, zakaj.

Njihov svet je kar naporen.

Da, reveži so in tisti, ki ga delijo z njimi, tudi, ker jih izčrpavajo.

S čim najbližji, sorodniki, sodelavci ali sosedje sprožajo njihove pretirane čustvene izbruhe?

Napade besa sproža zavrnitev, ki pa jo doživljajo tudi, kadar to ni. Če jim na primer ne odgovorimo na telefon takoj, ker smo pač zasedeni. Ključno je, da mi spremenimo odnos do teh napadov jeze, besa, nezadovoljstva in negodovanj. Ne smemo se pustiti vplesti v njihovo igro, temveč smo "vljudni" opazovalci. Če pa začnejo z nekim nedopustnim vedenjem, na primer verbalnim nasiljem, se umaknemo. Preprosto prekinemo komunikacijo.

To že zahteva kar močno osebnost, pravite pa, da večinoma izbirajo podredljive.

Zato večinoma delamo s svojci. Pri meni je bil nek par in mož je povedal, da je ženi, ki je imela MOM, postavil mejo, koliko denarja ji bo dal na teden. In ona je to doživela kot zelo hudo ponižanje. Težava je bila le v tem, da je moral spoznati, da mora pravzaprav mejo postaviti sebi, torej: ne dovolim si, da ji dam več. Oseba z MOM namreč meja ne razume.

Torej se morajo osebam z MOM prilagoditi drugi?

Tako je. Pogosto osebam, ki imajo partnerja z MOM, rečem, da imajo le dve izbiri, in sicer, da sprejmejo, da imajo poleg že obstoječih otrok še enega, ki bo tak tudi za večno ostal, medtem ko bodo drugi odrasli, ali pa odide.

Se kdaj sami čutijo krive za svoje neuspehe?

Vedno so krivi drugi ali usoda ali otroštvo, zdaj zelo dobro pride prav tudi gospodarska kriza. Na sto in en način so krivi drugi, nikoli sami. Prepričani so, da bi bili povsem v redu, če bi bili ljudje do njih drugačni, če bi bila okolica in svet drugačna.

V kakšnem okolju se razvijejo osebnosti z MOM?

Običajno gre za preplet genov in okolja, zlasti v družinah z zlorabami: spolnimi, čustvenimi ali verbalnimi. Ključno je, da je otrok deležen nasprotujočih se informacij. Enkrat je za neko stvar pohvaljen, drugič jo spregledajo ali ga celo kritizirajo. Otrok iz šole na primer prinese dobro oceno in ga zelo hvalijo, drugič nimajo časa poslušati, tretjič pa ga nahrulijo, kaj pravzaprav pričakuje za to dobro oceno, saj je vendar njegova naloga, da se uči.

V disfunkcionalnih družinah otrok običajno prevzame eno od štirih vlog, ali je rešitelj ali nevidni otrok, ali šaljivec ali upornik. Otroci iz družin z osebo z MOM mnogokrat postanejo uporniki ali nevidni otroci.

Christine Ann Lawson, socialna delavka, je napisala knjigo Razumeti matere z mejno osebnostno motnjo (Understanding borderline mother), v kateri je primerjala odraščanje otrok ob MOM materah. Izpostavila je štiri tipe njihovih osebnosti:

Čarovnice v družinah, delovnem okolju ali med prijatelji zahtevajo popolno podrejanje. Razjezi jih, če se čutijo prezrte, kritizirane, zapostavljene, izdane ali če so ljubosumne. Zelo rade se maščujejo in to gre prek vseh meja. Imajo nekaj sociopatskih potez.

Kraljice imajo v sebi že malce narcistične note, saj si vedno želijo pozornosti in morajo biti povsod glavne. Tudi otroci so na svetu zato, da izpolnjujejo njihove potrebe. Mati kraljica je prepričana, da je otroci nimajo radi, če ne upoštevajo njenih želja oziroma imajo svoje potrebe. So zelo spretne manipulatorke, da dobijo tisto, kar želijo.

Samotarke, v njih se prepleta tudi paranoidna osebnostna motnja, ki pravi, da je svet nevaren, zato je najbolje biti le doma. Otroke uči, da ga lahko zunanji svet "požre". Tako se lahko rodi dosmrtna simbioza.

Sirota, žrtev oziroma svetnica se žrtvuje in njen prototip je cankarjanska mati, ki otroke vzgaja z občutki krivde in dolžnosti.