Četrtek, 17. 11. 2016, 19.01
6 let, 6 mesecev
Kdaj bo banka človeškega mleka tudi v Sloveniji?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,13
V Evropi danes deluje 206 mlečnih bank za otroke, 16 jih je v ustanavljanju, navajajo na spletni strani Evropske zveze mlečnih bank. Med temi na zemljevidu ni Slovenije, saj ta še vedno išče svoje mesto zanjo, pravijo na ljubljanski ginekološki kliniki UKC Ljubljana.
V sosednji Avstriji, natančneje na Dunaju, v sklopu bolnišnice Rudolfstiftung na ginekološki kliniki Semmelweis, že deluje zbirni center za materino mleko. Je edini v državi in zato od tam mleko dostavljajo tudi v druge bolnišnice, finančno pa ga podpira mestna občina.
Gre za ustanovo, ki zbira, preverja, predeluje in razdeljuje mleko doječih mater, ki podarjajo svoje mleko. Mikrobiološko ga proučijo, nadzirajo in pasterizirajo. S tem pa tako zadovoljujejo posebne potrebe obolelih, nedonošenih in novorojenih otrok, katerih matere nimajo mleka, zdravniki pa jim ga predpišejo. Po njihovi odredbi ga lahko kupijo za 7,28 evra na liter.
- Neplodnost je v Sloveniji še vedno velik tabu
- "Spolnost ženskam včasih ni nič pomenila. Zanje je bila le eno breme več."
Prva mlečna banka na Dunaju v začetku prejšnjega stoletja
Mlečne banke v Evropi delujejo v 20 državah, v Franciji jih je največ (36), sledi Švedska (27), po podatkih Evropske zveze mlečnih bank (EMBA) pa so tri tudi v Srbiji. Niso novost, prva je bila leta 1909 ustanovljena prav na Dunaju. Okoli leta 1939 so jih začeli nato ustanavljati tudi v drugih državah.
Za delovanje mlečne banke nista dovolj le finančni načrt in ustrezen zdravstveni sistem, temveč tudi ozaveščenost družbe (fotografija je simbolična).
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so ob pojavu virusa HIV številne med njimi zaradi možnosti okužbe zaprli. Prav zaradi teh razlogov tudi dojilje danes niso več medicinsko sprejemljiva metoda.
Vendar pa je po tem, ko so leta 2007 v Milanu ustanovili EMBA, znova začelo nastajati vse več tovrstnih bank.
Pri nas laktarij, mlečne banke še nimamo
Kot pojasnjujeta vodja laktarija na oddelku za perinatolologijo, diplomirana medicinska sestra Marta Borštnar, in specialistka pediatrije Andreja Doman Arnšek z Ginekološke klinike UKC Ljubljana, pri nas prave mlečne banke še nimamo. Ta je še vedno v nastajanju, čeprav so jo v ljubljanski porodnišnici napovedali že leta 2012.
V ta namen so že prenovili prostore, z donacijami pridobili nekaj opreme, manjkajočo pa še čakajo, saj sta "dva javna razpisa v UKC propadla, kar vsakič pomeni šest mesecev ali več", birokratske ovire za njen nastanek pojasnjujeta sogovornici.
Poudarjata tudi, da je za delovanje popolne humane mlečne banke potrebno veliko več kot le zavedanje o prednostih hranjenja s humanim mlekom. To so ekonomski načrt, zagotavljanje sredstev, ustrezno usposobljeni zdravstveni delavci in splošna ozaveščenost družbe. Zato pa pri nas prva humana mlečna banka še vedno išče svoje mesto.
Laktarij sicer deluje že od leta 1989, vendar tam matere hranijo le mleko za svojega otroka. Zaposleni tam pomagajo skrbeti za prehrano nedonošenčkov, bolnih in zdravih novorojenčkov. Ne gre pa za donirano mleko tistih, ki ga imajo več, kot ga potrebuje njihov dojenček, in ga lahko zato ponudijo tudi drugim.
Neformalna izmenjava pri nas
Zato je pri nas težava neformalna izmenjava mleka prek spleta, pravita Marta Boštnar in Andreja Domjan Arnšek. "To je lahko nevarno, ker matere niso testirane na različne viruse in se otrok prejemnik lahko okuži. O tem, kako razširjeno je, nimamo podatkov. Verjetno se lahko trži tudi nelegalno."
V tem duhu je tudi oglas, ki ga so ga pred kratkim objavili na spletni strani hrvaškega medija Slobodna Dalmacija, v katerem splitski par ponuja človeško mleko. Ob tem je zapisano, da je krvna slika doječe matere zelo dobra in da se prehranjuje zdravo. Vendar, kot že omenjeno, takšno prejemanje mleka ni varno, opozarja medicina.
Na Hrvaškem, kot nam je potrdila transfuziologinja, vodja zagrebškega zavoda za transfuzijo Branka Golubić-Čepulić, mlečna banka prav tako še ne obstaja.
Prva je bila leta 1909 ustanovljena prav na Dunaju. Okoli leta 1939 so jih začeli nato ustanavljati tudi v drugih državah. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja ob pojavu virusa HIV so številne med njimi zaradi možnosti okužbe zaprli. Prav zaradi teh razlogov tudi dojilje danes niso več medicinsko sprejemljiva metoda.
Človeško mleko, materino ali darovano, je najboljša izbira
Materino mleko je, čeprav to ni edina izbira prehrane za otroke, najbolj naravni in najboljši način hranjenja otroka. Darovano je lahko sveže ali globoko zamrznjeno. S toplotno in mikrobiološko obdelavo pa je povsem varno za uporabo, kar zagotavljajo prav mlečne banke. In "kadar ni na voljo mleka biološke matere, je darovano mleko iz humane mlečne banke prva izbira".
Prodaja mleka
Obstajata dve vrsti mečnih bank. Tiste, ki delujejo v okviru javnih bolnišnic ali porodnišnic in so praviloma neprofitne. Mleko zbirajo tako, kot se zbira kri na transfuzijskih enotah, torej prostovoljno in brez plačila. V ZDA pa obstajajo tudi zasebne profitne mlečne banke. Na temo prodaje in izmenjave človeškega mleka obstaja tudi nekaj tujih spletnih strani, ki uporabnike usmerjajo, med njimi so na primer The Only Breast in Eatsonfeets.com.
Sorodstvo po mleku
Govori se o novodobnih "dojiljah", ki sicer ob darovanju svojega mleka v mlečno banko in ob medicinski obravnavi z drugimi otroki nimajo neposrednega stika, ob tem pa je treba pogledati tudi sistem tako imenovanega fiktivnega sorodstva. Določena kulturna okolja namreč poznajo sorodstvo po mleku, ki izvira iz dojenja pri isti materi, čeprav ta ni biološka.
Kot pojasnjuje docentka antropologije z oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo z ljubljanske filozofske fakultete Alenka Bartulović, je dojenje otrok drugih mater precej razširjena praksa, a vendar ni univerzalni fenomen. Kot navajajo raziskovalci, so v preteklosti pri nekaterih etničnih skupinah vzhodne Afrike (na primer Baganda) tako otroci umirali, ker je bilo prepovedano, da bi jih dojile druge ženske.
V številnih deželah pa srečamo zgoraj omenjeno sorodstvo po mleku. Po tem sistemu tudi otroci, ki se dojijo pri isti materi, čeprav ne gre za biološko povezavo, veljajo za brate in sestre. Ženska, ki jih je dojila, pa zanje postane mati po mleku. Med otrokoma, ki sta pila mleko iste matere, velja stroga prepoved poročanja, kulturno pravilo predstavlja antropologinja. Prepoved se včasih prenese tudi v naslednje generacije, v nekaterih družbah pa je ta mlečna vez celo pomembnejša od krvne.
Fotografija je simbolična.
Razlogi za to, da otroka ob rojstvu ali tudi pozneje doji druga ženska, so različni, na primer če mati po porodu za dojenje nima moči, pomanjkanje mleka ali materine (krajše) odsotnosti. "Antropologi opažajo, da so lahko imela v preteklosti tovrstna dejanja tudi strateški pomen. Dojenje pri isti materi naj bi omogočalo ustvarjanje posebnih zavezništev, saj je tako povezalo člane družin, občasno tudi različne večje skupnosti," pravi Alenka Bartulović.
Dojenje kot oblika zavezništva in medsebojne pomoči
Sorodstvo po mleku so dokumentirali tako v islamskem in krščanskem svetu ter med različnimi etničnimi skupinami. Najdemo ga ne le v vzhodnem Mediteranu, arabskih državah, osrednji Aziji, Afriki, ampak nam najbližje tudi na Balkanu. Milenko Filipović, ki je o tem pisal za območje Balkana, pravi, da je bilo prisotno v predelih Hrvaške, na vsem ozemlju BiH, v Črni gori, delu Srbije, v vsej Makedoniji in verjetno v Bolgariji in Albaniji. Za povezanost otrok, ki so se dojili pri isti ženski, pa so veljale vzajemnost, bližina, izmenjava darov in prepoved sklepanja porok. Do sredine prejšnjega stoletja je tako bilo v katoliških, muslimanskih in pravoslavnih vaseh severozahodne Bosne v navadi, do so druge ženske dojile otroka. Predvsem prvič, v obdobju, ko si je mati morala opomoči od poroda. Še konec sedemdesetih let 20. stoletja so zabeleženi primeri, tudi v urbanih središčih Bosne in Hercegovine, da so ženske ob pomanjkanju mleka v porodnišnicah "prosile svoje sostanovalke, da podojijo otroka", primere prakse posreduje Alenka Bartulović.
Dojenje sosedovih otrok
Sorodstva po mleku kot sistema fiktivnega sorodstva na območju Slovenije etnologinja Irena Rožman, raziskovalka kulture rojstva pri nas, ni zasledila. Je pa to še sredi prejšnjega stoletja v manjših skupnostih dokumentirala kot obliko medsebojne pomoči med materami. Če je mati morala na primer po opravkih in je bila odsotna nekaj ur, je dojenčka tako na primer podojila doječa soseda, navaja Irena Rožman.
A kot pravi Alenka Bartulović, so te prakse zaradi družbenih sprememb in dosegljivosti različnih nadomestkov za mleko v zatonu. Vendar pa nekatere raziskave kažejo, da so te še vedno žive na primer v zahodni Turčiji, osrednji Aziji ter v severni in saharski Afriki, zlasti v obrobnih podeželskih skupnostih. "Zaradi nadzora nacionalne države je tudi na Balkanu ta praksa začela upadati, vendar so jo včasih obnovili zaradi pragmatičnih potreb, nemalokrat tudi zaradi preseganja političnih, etničnih in religioznih razlik," še pravi docentka antropologije.
