SiolNET. Trendi Odnosi
5,55

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Rožnati oktober – Polona Strnad

Hči Mojce Senčar: Manjka mi njen vsakodnevni dopoldanski klic #video

5,55

termometer

"Letos je vse drugače," priznava Polona Strnad, hči Mojce Senčar, najbolj prepoznavne glasnice boja proti raku na dojki, ozaveščevalke o pomenu zdravega načina življenja in pomenu zgodnjega odkrivanja raka ter borke za pravice bolnikov, ki je za posledicami razsejanega raka umrla 26. maja letos.


Rožnati oktober je prvič po mnogo letih minil brez Mojce Senčar, dolgoletne predsednice združenja Europa Donna, ki je svoje življenje posvetila ozaveščanju o bolezni raka na dojki in preventivi. Najbolj se je njena izguba dotaknila njenih najbližjih, seveda tudi hčerke Polone Strnad, s katero smo se pogovarjali o pečatu, ki ga je njena mama, gospa z ognjeno rdečimi lasmi, ki je postala sinonim za boj proti raku na dojki, pustila na svoji družini in širši skupnosti.


Polona Strnad, hči Mojce Senčar, je mama treh otrok, Tine, Urške in Brina, strastna športnica, nekdaj radijska novinarka, danes pa predstavnica za stike z mediji na Institutu Jožef Stefan. Ko je mama prvič zbolela, je imela 13 let. Polona Strnad, hči Mojce Senčar, je mama treh otrok, Tine, Urške in Brina, strastna športnica, nekdaj radijska novinarka, danes pa predstavnica za stike z mediji na Institutu Jožef Stefan. Ko je mama prvič zbolela, je imela 13 let. Foto: Jan Lukanović Polona, kako ste doživljali letošnji oktober? Vrsto let ste ga tudi po zaslugi mame, Mojce Senčar, bržkone okušali zelo od blizu, zelo intenzivno.

Letos je vse drugače. To sem občutila že septembra.

Zakaj? Mami je bila vrsto let že najpozneje v začetku septembra polna načrtov v zvezi z aktivnostmi Europa Donne, tudi po tem, ko ni bila več predsednica združenja.

September je bil za nas mesec pričakovanj in delovnega navdiha, povezanega z njeno skrbjo za ženske, v oktobru pa se je to samo še stopnjevalo.

Ravno zadnjič sem razmišljala, da letos ni toliko aktivnosti združenja, pa sem se zmotila, seveda so, to se vidi v njihovih nastopih, raznih promocijah in objavah na družbenih omrežjih, a zame je tega letos precej manj.

Mojca Senčar s hčerko Polono na enem od dogodkov Tek in hoja za upanje, ki je bil pred leti v Tivoliju, zdaj pa se tovrstni dogodki dogajajo po vsej Sloveniji. Mojca Senčar s hčerko Polono na enem od dogodkov Tek in hoja za upanje, ki je bil pred leti v Tivoliju, zdaj pa se tovrstni dogodki dogajajo po vsej Sloveniji. Foto: osebni arhiv

Kaj sta običajno počeli v oktobru?

Največ sva se pogovarjali o tematiki, ki ji je posvetila svoje življenje, iskali sva morebitne sogovornike o tej temi, se pogovarjali o tem, kaj je mami na raznih dogodkih povedala in kaj še bo, kaj bo tema okroglih miz in podobno, nisem pa preveč aktivno vstopala v njeno dejavnost. Zdi se mi, da je bil to najin tihi dogovor. Zelo veliko ji je pomenil pogovor o tej temi, sama pa sem se skozi debato o tem tudi počutila kot del rožnatega oktobra.

Spomnim se, da smo se v tem času v Tivoliju vrsto let udeleževali hoje in teka za upanje … Tam sem se vedno zelo dobro počutila, tudi zato, ker se je mamin slogan zdravega načina življenja lepo povezal s prisotnostjo združenja Europa Donne.

Vsa leta sem bila tudi vezni člen s svojimi vrstnicami  … Vse, kar jih je zanimalo, ali v zvezi s tekom ali združenjem, sem jim posredovala. Tako sem tudi jaz povezovala vsebino Europe Donne.

Združenje Europa Donna je letos v središče oktobrskih dejavnosti postavilo skrb za zdravje. Številne raziskave namreč kažejo povezavo med zdravim načinom življenja (redno gibanje, zdrava in uravnotežena prehrana in ohranjanje primerne telesne teže) in manjšim tveganjem za razvoj raka dojk.

Se spomnite, kako daleč sega vaš najbolj zgodnji spomin na mamino bolezen? Prvič je zbolela, ko ste imeli komaj 13 let. Mojca Senčar je večkrat dejala, da je želela preživeti vsaj še pet let, da bi vi opravili maturo, dozoreli …

Začetkov mamine bolezni se ne spomnim. Mami se je takrat odzvala na svoj način. Mojemu pet let starejšemu bratu je za bolezen povedala, meni pa ne. Mislim, da so mi hoteli to prihraniti, a se žal ni najbolje obneslo. Novico o mamini bolezni sem namreč izvedela od sošolke …

Mama je prav zaradi tega potem večkrat javno poudarila, da je pomembno, da otrokom povemo resnico o bolezni. Če ne drugega, jo je treba vsaj poimenovati z besedo rak.

Kar zadeva vpliv bolezni na njeno življenje, pa lahko rečem, da mama ni nikoli dopustila, da bi jo bolezen spremenila, niti ni spremenila svojih dejavnosti in svojega načina življenja.

"Mama ni nikoli dopustila, da bi jo bolezen spremenila, niti ni spremenila svojih dejavnosti in svojega načina življenja." "Mama ni nikoli dopustila, da bi jo bolezen spremenila, niti ni spremenila svojih dejavnosti in svojega načina življenja." Foto: Jan Lukanović

Gospa Mojca je bila tudi glasnik samopregledovanja dojk. Se vas je ta mantra prijela?

Seveda. Mami nam je zelo zgodaj dopovedala, da rak sicer je bolezen, a da je preventiva tista, ki lahko pripelje do rešitve in je torej nujno potrebna.

Mislim, da sem tudi zaradi vseh njenih besed in nastopov bolezen rak dojemala drugače. Seveda, gre za bolezen, a jo je s preventivo mogoče tudi premagati oziroma se ji že na začetku zoperstaviti.

Zelo hitro sem se tudi sama znašla v sistemu pregledovanj. Eno je samopregledovanje, drugo pa, da sem bila kot hči matere, ki je zbolela za rakom, vsakih 18 mesecev povabljena na preglede, z leti pa so bili ti pregledi še pogostejši.

Rak dojke Trendi Tri minute v mesecu, ki vam lahko spremenijo življenje

Mojca Senčar se je za vedno poslovila 26. maja letos. Kako se spominjate njenega odhoda? Menda je imela povsem razčiščene pojme o tem, kako želi oditi. V enem od intervjujev mi je razlagala, da se smrti bojimo zato, ker se bojimo trpljenja, in da želi živeti samo tako dolgo, dokler bo to življenje kakovostno. Je bilo?

Mislim, da se je v zadnjih letih, ko je veliko govorila o pomembnosti paliativne oskrbe, tudi sama pripravljala na smrt in mi z njo.

Natanko se spomnim 19. marca letos, ko je zaradi poslabšanja počutja odšla v bolnišnico in nas spet prevzela. Prvega aprila me je odpeljala na banko, ker je želela urediti vse mogoče formalnosti, podarila mi je vse prstane … Bilo je res neposredno slovo.

Težko je govoriti o tem, a nam je to pomagalo. Imeli smo mesec in pol časa, da se poslovimo od mame. V tem obdobju smo ogromno časa preživeli skupaj.

Mojca Senčar oktobra 2018 med intervjujem za Siol.net. Takrat je na vprašanje, kaj je v življenju najbolj pomembno, odgovorila, da to, da znaš iz vsakega trenutka potegniti največ. "Da se znaš veseliti, da se zaveš, da se trenutek, ki ga nisi preživel lepo, ne bo vrnil. Edino pomembno je dobro živeti, skrbeti za svoje zdravje in pomagati drugim, kjer le lahko." Mojca Senčar oktobra 2018 med intervjujem za Siol.net. Takrat je na vprašanje, kaj je v življenju najbolj pomembno, odgovorila, da to, da znaš iz vsakega trenutka potegniti največ. "Da se znaš veseliti, da se zaveš, da se trenutek, ki ga nisi preživel lepo, ne bo vrnil. Edino pomembno je dobro živeti, skrbeti za svoje zdravje in pomagati drugim, kjer le lahko." Foto: Ana Kovač

Spomnim se, da so me preganjala vprašanja, ali je to čas za velike besede, so velike besede sploh potrebne … Na koncu se zanje nisem odločila.

Mislim, da mamine besede o tem, da je ni strah smrti, niso bile čisto prave, legitimno je, če nas je smrti strah, le redko kdo si je želi … Nas je pa s svojimi dejanji postopoma pripravljala na svoj odhod. Za vse je želela poskrbeti sama. Sama je na primer odšla registrirat avto, da bo to urejeno. 

Dimenzij dokončnosti takrat nisem razumela, to pride na vrsto pozneje … A potem je bilo lažje. Predvsem zato, ker se je smrt zgodila postopoma.

Mojca Senčar Trendi "Bog me je z razlogom pustil živeti" #intervju

Najbolj pomembno se mi je zdelo to, in mislim, da je to zelo lepo speljala tudi v odnosu z javnostjo, da smo vedeli, da so ji dnevi šteti, in da smo se na njeno slovo lahko pripravili. Ker potem veš, da se je treba bolj intenzivno vesti. Navsezadnje sem si želela biti tudi sama pomirjena.

Mami si je želela umreti v krogu najbližjih, dala nam je ogromno znamenj o tem, kaj si želi. Če teh znamenj ne daš, ljudje pač ne morejo vedeti, česa si želiš. Mi smo vedeli in smo bili z njo do konca. Ravno to nam je olajšalo občutke po njeni smrti.

"Manjka mi mamin vsakodnevni dopoldanski klic. V teh pogovorih sva preleteli vsaka svoj dan. Mami je res znala poslušati in umestiti moje občutke, misli in tudi dileme. Zame je bil ta pogovor iztočnica in popotnica za mirnejši in na nek način bolj samozavesten dan." "Manjka mi mamin vsakodnevni dopoldanski klic. V teh pogovorih sva preleteli vsaka svoj dan. Mami je res znala poslušati in umestiti moje občutke, misli in tudi dileme. Zame je bil ta pogovor iztočnica in popotnica za mirnejši in na nek način bolj samozavesten dan." Foto: Jan Lukanović

Kaj vam danes najbolj manjka, kaj najbolj pogrešate?

Manjka mi njen vsakodnevni dopoldanski klic. Vsak dan, potem ko se je vrnila s fitnesa, je poklicala brata in mene. To je bilo okrog 10. ure. Zelo težko sem se navadila, ko telefon ob tej uri ni več zvonil.

V teh pogovorih sva preleteli vsaka svoj dan. Mami je res znala poslušati in umestiti moje občutke, misli in tudi dileme. Zame je bil ta pogovor iztočnica in popotnica za mirnejši in na nek način bolj samozavesten dan.

Seveda mi manjkajo tudi vsi naši skupni trenutki. Zelo radi smo se sprehodili čez Rožnik, na Šmarno goro, ob koncu tedna smo se radi dobivali na družinskih kosilih.

Naša srečanja so bila vedno polna pogovorov. Saj smo jo vsi poznali, kajne? Zelo rada je govorila. Ker smo bili zelo tesno povezani, smo si seveda upali vse povedati v obraz. Tudi besedni dvoboji so se dogajali. To so reči, ki jih danes težje doživljam v vsakodnevnem življenju. To je bil velik privilegij, ki nam ga je dajala njena družba.

Polona Strnad Foto: Jan Lukanović

Kaj pa širše, zunaj družinskega mikrokozmosa? Kaj je bil največji pečat Mojce Senčar?

Izjemno ponosna sem na vse, kar je mama naredila za ženske in ljudi na splošno. V Sloveniji in še kje.

Se mi pa zdi na podlagi vtisov in pogovorov z drugimi ljudmi, da je bilo najbolj vredno njeno upanje. Že ko se je pojavila kjerkoli, v živo, na televiziji, je ljudem vlivala upanje.

Izžarevala je voljo in prepričanost o tem, da se bo vse dobro izšlo, da je življenje še pred vsemi nami, sploh pa pred bolnimi. Še posebej bolne je znala navdahniti za življenje, in to v trenutkih, ki so bili zanje najtežji.

"Mami je ljudem vlivala upanje. Že samo s svojo pojavo," poudarja Polona Strnad. Na fotografiji: Mojca Senčar s sinom Boštjanom januarja letos. "Mami je ljudem vlivala upanje. Že samo s svojo pojavo," poudarja Polona Strnad. Na fotografiji: Mojca Senčar s sinom Boštjanom januarja letos. Foto: Europa Donna

Lajšala je njihove tegobe in strahove ter odpirala teme, o katerih se ne govori. Opozarjala je na to, da so bolniki ljudje s čustvi, opozarjala je na strahove in stiske, v kakršnih se znajdejo rakavi bolniki, in dajala legitimnost najtemnejšim časom, s katerimi se bolniki srečujejo.

Preberite še:

Petra Miklič Trendi "Dolgo časa sem mislila, da so se zdravniki zmotili" #video sprehod hoja Trendi Vas po službi mika poležavanje na kavču? Pojdite raje hodit! Bronja Žakelj Trendi Kot najstnica je zaradi raka izgubila mamo, nato je za njim dvakrat zbolela sama #intervju

 

 

 

Komentarji

2

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • kala123 / 31.10.2019. ob 16:08 +4 0

    Tako kot je gospa živela ko je šlo proti koncu, bi morali v odrasli dobi razmišljati vsi ljudje. Nekaterim to uspeva in to je tisto pravo.......

    +4 0
  • Kitty / 01.11.2019. ob 13:40 0 0

    Zlata gospa. Ampak nihče pa ne pove, kako potekajo zadnji dnevi, ure. A boli? A je jok? Kaj vse je, zato se bojimo smrti. So ji lajšali bolečine? Je sploh bolelo? Se dušiš? Ali samo 'ugasneš'? Kar nehaš dihat in te ni.....

    0 0
delitve: 74
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin