SiolNET. Trendi Kultura
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Z nežnostjo in pretresljivostjo o socialnem robu

0

termometer

Na veliki oder ljubljanske Drame so postavili novo uprizoritev: Liliom, delo madžarskega dramatika Molnárja. Gre za ljubezensko zgodbo s socialnega roba, ovito v širšo družbeno brezizhodnost.

Molnárjeve drama Liliom je nastala malo pred prvo svetovno vojno, v času, ki ga je na določenih ravneh mogoče primerjati z današnjim. Z družbenim vzdušjem, prepojenim z nestrpnostjo, strahom, brezizhodnostjo, izgubljenostjo, diskriminacijo, razkrajanjem človečnosti, oblikovanjem različnih vrst odrinjenih posameznikov in družbenih skupin, kot so to revni, begunci, Romi, homoseksualci … V sočasju neoliberalnega kapitalizma, ko se v polnem zamahu uklanjamo trgu, se bohotita še bes in nasilje, ob čemer pa se trga tudi naša integriteta, če navedemo besede dramaturginje ljubljanske uprizoritve Liliom Eve Kraševec. To tudi krni prostore in možnosti svobode ter vedno znova utrjuje družbeni rob, nevidna in zavestno spregledana družbena vprašanja, posameznike in skupine. Vse to pa se zajeda in razjeda polje intimnega.

S takšnimi izhodišči, s poudarkom na "zaostrenih socialnih okoliščinah današnjega časa", kot je to v gledališkem listu zapisala Eva Kraševec, so se ustvarjalci in ustvarjalke predstave, ki bo premiero v ljubljanski Drami doživela v soboto, 27. februarja, lotili njene posodobitve, priredbe in interpretacije.

Nenavadna ljubezenska zgodba iz socialnega roba Drama, ki nosi "pečat tako realistične drame kot fantazijske igre", kot še zapiše dramaturginja, prinaša nenavadno ljubezensko zgodbo iz revnega predmestja. "Z nežnostjo in s pretresljivostjo govori o socialnem robu," še dodaja.

Delo izrisuje duh budimpeškega okolja in meščanskega sloga z začetka dvajsetega stoletja, pri čemer pa je bilo treba posodobiti prav ta kontekst. Kot pojasnjuje režiserka predstave bosanska režiserka Selma Spahić, je šla adaptacija dramskega besedila v smeri njegove redukcije, predvsem na ravni jezika.

"Gre za zelo čustveno besedilo, ki je ekscesno, a zapisano v kodu svojega časa. To je bilo meščansko okolje s konca Avstro-ogrske monarhije, kar pomeni, da so vsi ti ekscesi prikazani z okolišenjem in opisi, kar je bilo treba tudi dešifrirati. To je ena raven besedila, ki sodobnega občinstva, ki je navajena bolj neposrednega spopada s problemi, ne bi zadovoljila," o priredbi, v katero so vpeljali neposredni in sodobni govor, na jezikovni ravni pravi lektorica Tatjana Stanič.

Iz lunaparka v klub Vrtiljak V igri, razdeljeni na sedem slik, pa so priredili tudi dramsko situacijo in zanjo poiskati sodoben odgovor. Predmestno legendo so tako iz lunaparka prestavili v nočni klub sumljivega porekla. Lilioma, igra ga Aljaž Jovanović, so tako postavili v vlogo animatorja klubske zabave, Juli, igra jo Tina Vrbnjak, in Mari, igra jo Nina Ivanišin, sta natakarici, Madame Muskat, igra jo Petra Govc, pa je šefica kluba Vrtiljak. Hugo, igra ga Tines Špik, pa prek različnih služb postane lastnik kavarne. V predstavi igrajo še Veronika Drolc, Branko Jordan, Gašper Jarni, Miranda Trnjanin, Vojko Zidar in Iztok Drabik Jug.

Avtorice priredbe so Selma Spahić, Eva Kraševec in Tatjana Stanič. Preostali del ekipe predstavljajo koreograf Thomas Steyaert, scenografinja Mirna Ker, kostumografinja Darinka Mihajlović, skladatelj Draško Adžić, oblikovalec luči Pascal Merat, avtor videa Sandi Sok in asistentka dramaturginje Anja Pirnat.

Svet, ki ga ne želimo videti Največja dramaturška zanimivost sodobne uprizoritve je bila, kako socialni rob in brezkompromisnost odločitev Lilioma in Juli misliti danes, tudi v okviru sočasnega grobega kapitalizma. Kako razumeti in videti njuno borbo proti družbeni določenosti. Kako opredeliti današnji socialni rob, oblikovati njegove protagoniste in kakšno je njihovo življenje danes? Kakšen je njihov pogled na svet? In kako se z temi vprašanji spopasti iz naše v ugodje potopljene in privilegirane vsakodnevnosti.

Ta in še druga vprašanja (si) zastavljalo ustvarjalci in ustvarjalke predstave. Ali kot pravi igralec Aljaž Jovanović, je ob študiju za predstavo začutil tudi sram. Vezan na spoznanje, kako socialni rob, revščino na primer, slabo poznamo. Vemo, da obstaja in to zelo blizu. Menimo, da se ga zavedamo, a je kljub vsemu na robu naše tako kolektivne kot velikokrat tudi posameznikove zavesti. Na tak način pa ostaja (pogosto) neviden.

Osvoboditev generacije od tega, česar si nismo izbirali V predstavi se razgrinja tudi vprašanja o podrejenosti žensk in nasilja v družini. V uprizoritvi so se veliko ukvarjali tudi z patriarhalno matrico, zapisano v besedilu, in v to vnesli uravnilovko v smeri enakovrednosti med spoloma. Preseči so želeli tudi moralistično težnjo ob koncu izvirnega besedila in jo preglasiti s pomenom posameznikovega zavzemanja aktivnega stališča do sveta, ki ga želi zagovarjati. Prav to pa je, kot pravi dramaturginja, najmočnejša avtorska izjava režiserke Selma Spahić.

Ali kot na koncu predstave izpostavi režiserka: "Ženske imajo edino moč, kot pravi Judith Butler (filozofinja, op. a), da ustavijo nasilje, kar teoretičarka misli v kontekstih različnih vrst nasilja. Kar je zelo pomembno zaradi prihajajoče generacije. Zame je ta vrsta osvoboditve od nečesa, kar je tovor generacije, zelo pomembna, saj smo sami podedovali nekaj, česar sami nismo izbrali. Pa ne glede, na kateri ravni gledamo, na političnem, zgodovinskem in intimnem." In tako kot še podčrtuje, uprizoritev ni premisleka o družbenem brez preizpraševanja intimnih odnosov pa tudi obratno.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin