"Vsaka soseda je lahko obtožena čarovništva"

Ob prazniku noč čarovnic oz. Halloween, ki je k nam prišel iz Amerike, sicer pa izhaja iz anglosaksonske tradicije in je prekril keltski praznik Samhain, ki zaznamuje ločnico med poletjem in zimo, vzniknejo vprašanja, povezana s pojavom čarovništva. Včasih so leto delili le na dva letna časa, zimo, ki se je po keltskem koledarju končala v noči na 1. maj, in poletje, ki se je končalo 31. oktobra. Gre za temeljni ločnici v letu, ko so meje med tem in onim svetom zabrisane, zato je to čas, ko na ta svet pridejo umrli, demoni, čarovnice in druga onstranska bitja, pojasnjuje folkloristka dr. Mirjam Mencej z oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo z ljubljanske filozofske fakultete. Verovanje v čarovnice, kot kaže raziskava, ki jo je folkloristka s skupino študentov izvajala pred več kot desetimi leti, nadaljuje pa jo tudi letos, je v vzhodni Sloveniji še vedno močno prisotno, pri čemer pa ima predvsem socialno ozadje. V pojavu čarovništva v vzhodni Sloveniji Mirjam Mencej razločuje med različnimi tipi čarovnic. Sosedska čarovnica je zla soseda, ki največkrat škoduje pridelku ali živalim, lahko tudi ljudem. Vaška čarovnica je tista, v katero projicirajo razširjene medosebne spore določene skupnosti. Nenavadne nočne doživljaje pa pripisujejo čarovnicam, ki se kažejo kot nadnaravne sile. Z raziskovalko smo se pogovarjali o fenomenu čarovništva v širšem smislu, čarovnicah pri nas in razlagah pojava.

Ob prazniku noč čarovnic se zdi, da se zanimanje za pojav čarovništva okrepi. A kot lahko spremljamo na različnih ravneh, tudi popularne kulture, je lik čarovnice kar razširjen in prisoten tudi sicer? Čarovnice so skozi pripovedi ljudi, v katerih so izražali svoja verovanja in odnose med ljudmi, vstopile v folkloro. Obstaja pa razlika med čarovnicami, ki nastopajo v pripovedkah, in tistimi iz pravljic. V pripovedkah je zajeto verovanje ljudi, ki je prisotno na določenem območju, medtem ko je čarovnica iz pravljic, kot na primer v Janku in Metki, neka fiktivna oseba, ki ni povezana z verovanji ljudi.

Ljudska verovanja so postala tudi del popularne kulture, kar lahko spremljamo v pojavu različnih nadaljevank, filmih in literaturi. Popularna kultura veliko snovi, včasih tudi zavestno, zajema ravno v folklori. Nekateri folkloristi tudi trdijo, da se tako prenaša tradicija. Vsako sodobno literarno ali filmsko delo s takšno tematiko je tako ena od različic verovanj in zamišljanj, ki pa se na tak način tudi prenašajo dalje.

S tem, da vsak v to vnaša tudi svoje interpretacije, zamišljanja, prepričanja … Folklora po definiciji obstaja v različicah. Vsakdo namreč v pripoved vnaša svoje težave, prepričanja, interese, strahove …

V pojavu čarovništva se na primer kažejo predvsem napetosti v medosebnih odnosih? Čarovništvo razumemo kot ideologijo, ki razlaga nesrečo in je bilo oziroma je ponekod še vedno zelo vpeto v vsakdanje življenje in medosebne odnose, zlasti v zaprtih vaških skupnostih. Gre za univerzalni kulturni in družbeni fenomen. Ne najdemo ga le med nomadskimi družbami, kjer so ljudje konflikte reševali s tem, da so se odselili ali se povezali v nove skupine.

Prisoten pa ni še v industrijskih družbah, kjer lahko medosebne ali sosedske konflikte, vsaj v teoriji, rešujemo na podoben način. Torej se imamo možnost preseliti ali si poiskati novo družbo. Medsosedski odnosi, ki porajajo obtožbe čarovništva, v teh primerih niso tako tesni. Medtem ko se v zaprti vaški skupnosti lahko vzroke za nesrečo razlaga prav s čarovništvom.

Na kakšen način to poteka? Za nesrečo mora biti nekdo kriv. Drugi korak je, da se krivca identificira. Krivca so običajno iskali med sosedi, največkrat ženskami. In tista ženska, za katero so verjeli, da je kriva, je bila označena za čarovnico. Na vzhodu Slovenije so največkrat uporabljali besedo coprnica.

Poudarjate, da sta čarovništvo in nesreča tesno povezana? Absolutno. Tudi v lovu na čarovnice, ki je potekalo med 15. in nekje do začetka 18. stoletja, ko so raziskovali obtožbe, se je izkazalo, da so vse bolj ali manj izhajale iz maleficiuma, povzročitve nesreče. Temu so cerkveni demonologi v skladu z doktrinami tistega časa dodajali konspirativno noto, pakt s hudičem in njihova nočna srečevanja, sabate.

Kaj pa povezovanje čarovnice z nadnaravnimi silami in dušami umrlih? Verovanja v različna bajna bitja, v vilince ali vile, sploh na nekdanjem keltskem področju, današnji Irski in Škotski, so se na primer spojila z verovanji v čarovnice. Nesreča je bila včasih neposredno povezana z delovanjem nadnaravnih bitij. Nenadno bolečino so tako na primer pripisovali strelu vilinskega bitja, pozneje pa čarovnici. Na Irskem, kjer sta začetek maja in novembra ključna preloma med letnima časoma, sta ti obdobji povezani z vilinci, ki naj bi se takrat selili, hkrati pa je to tudi dan čarovnic.

Ta verovanja so se sčasoma spojila, sploh na območjih, kjer Rimskokatoliška cerkev nima takšne moči. Na Balkanu smo tako lahko priča takšnim verovanjem, kjer imajo vile in druga nadnaravna bitja ambivalentno vlogo, povzročajo lahko tudi bolezen in nesrečo, medtem ko so v Sloveniji in na Hrvaškem vile ohranile pozitiven vidik. To, kar je negativno in kar človeku lahko povzroča slabe stvari, pa se je integriralo v čarovništvo.

Kakšne so sodobne raziskave čarovništva? V zadnjih letih se pojavljajo nevrološke znanstvene razlage, ki tolmačijo človeška stanja in dognanja, ki so jih pripisovali uroku čarovnice. To, kar poznamo kot nočno moro, so na primer v ljudskih verovanjih povezovali z nočno čarovnico, z njeno sposobnostjo pošiljanja duše iz telesa. Ljudje to opisujejo, da se ti nekaj usede na prsi, te duši, včasih je lahko videti tudi kot nekakšen seksualni napad, obenem pa so povsem paralizirani in se ne morejo premakniti.

Nove raziskave so pokazale, da gre pri tem za nevrološke fenomene. V tem primeru morda za spalno paralizo, ki se zgodi v hipnagogičnem ali hipnapompnem stanju, to je tik pred spanjem ali pa takoj po njem. Ko REM-faza vdre v budno stanje, imamo lahko takšne izkušnje. V glavnem so v ljudskih verovanjih za to doživetje obtoževali čarovnice.

Bolj racionalne razlage dogodkov, ki so jih sicer na vzhodu Slovenije pripisovali čarovnicam, pa ste zasledili tudi med nekaterimi sogovorniki? Sogovorniki ob pripovedih o čarovnicah, vezanih na nočna doživetja, velikokrat omenijo migetajoče luči, ki so jih v taki podobi pogosto tako zmedle, da niso našli več poti ali pa so zašli v grmovje, se vrteli v krogu in podobno.

Takšne luči poznajo tudi v folklori na drugih koncih Slovenije in povsod po Evropi, celo v Ameriki, le da jih najpogosteje interpretirajo kot duše umrlih oziroma kot različna bajna bitja, ki so se razvila iz duš umrlih. V tej plasti lahko prepoznavamo tudi elemente šamanizma, saj so čarovnicam, tako kot šamanom, pogosto pripisovali tudi sposobnost, da lahko svoje duše pošiljajo iz telesa.

Za razliko od sogovornikov, ki omenjene pojave pripisujejo čarovnicam, pa številni za to poiščejo tudi racionalne razlage. Te se ne razlikujejo prav veliko od tistih, ki jih za take fenomene ponuja znanstvena literatura. Ta pojave svetlobe razlaga tudi s spontanim izgorevanjem plina, ki ga spodbudi razpadanje rastlin ali živali, gre za plin metan ali druge vrste plinov, ki nastajajo v močvirju, za žveplov vodik ali celo za kresnice.

So v sodobnosti še kakšne razlage za te pojave? Ti fenomeni so morda lahko razložljivi tudi s pomočjo nevropsihologije, s čimer se ukvarjam predvsem v zadnjem času. Kot so pokazale te raziskave, človek, ki pada v trans, v tretji fazi to občuti kot vrtenje, padanje skozi vrtinec, vrtinčasti tunel in podobno, ta občutek tako opisuje kot vrtinčasto gibanje, to, kar znanstveno imenujemo mentalni vrtinec.

Skozi to stanje lahko razložimo to prisilno kroženje, ki ga ljudje pripisujejo delovanju čarovnice. V številnih stanjih spremenjene zavesti, kot na primer zunaj telesnih doživetij in ob izkušnjah bližine smrti, vsi opisujejo neko luč, proti kateri gredo. Prav tako lahko v določenih stanjih zavesti izgubimo tudi orientacijo v prostoru, smo paralizirani in podobno.

Lahko takšne razlage na neki način verovanja zatrejo? Ne vem, če jih ravno zatrejo, vendar pa je mogoče na njihovi podlagi včasih najti popolnoma fiziološke odgovore. Tovrstno raziskovanje čarovništva skuša obtožbe čarovniških dejanj včasih razložiti tudi s povsem profanimi razlogi, jih spraviti na popolnoma zemeljska tla. Ena od pogostih obtožb delovanja čarovnice je na primer ta, da je zaradi njenega uroka iz mleka nemogoče narediti maslo, ker se ne speni.

A to se zgodi, če v mleko vržemo kos mila – določene indice za to, da so to ljudje zares počeli, imamo tudi v folklori. Ena od pogostih obtožb delovanja čarovnice je, da krave ne dajejo več mleka. Na terenu so mi nekateri sogovorniki pripovedovali, na kakšen način je mogoče povzročiti vnetje vimen, zaradi česar krava nikoli več ni dala mleka.

Nadaljnje razlage potekajo še v tej smeri, kako lahko tudi bližina osebe, ki pri nekom vzbuja strah ali kakšno drugo obliko stresa, povzroči telesne posledice, kot so paraliza ali omrtvičen del telesa. Prav to, kar so sicer pogoste obtožbe za delovanje čarovnice. Seveda je to le ena od mogočih razlag. Pomembno je predvsem to, da so v fenomenu čarovništva prepletena ljudska verovanja, verovanja v nadnaravna bitja, napetosti v medsosedskih odnosih, razlaga nesreče, pa tudi elementi, ki jih lahko razumemo kot šamanske.

So na vzhodu Slovenije verovanja v čarovnice tudi danes še vedno močno prisotna? Seveda je odvisno, na katerem delu raziskuješ, pa vendar so dokaj prisotna. Letos poleti, ko sem bila na terenu, sem spet naletela na sočasne obtožbe čarovništva. Tudi v smislu, "pred nekaj dnevi ali tedni se je zgodilo …"

Torej je način razumevanja nesreče v povezavi s čarovništvom še vedno zelo prisoten. V veliki meri gre pri tem za medsosedske težave. Vendar pa ni nujno, da gre vedno le za medosebne spore. Lahko se zgodi, da nesrečo, ki se je pripetila, pripišejo osebi, s katero prej niso bili sprti.

Kaj so značajske značilnosti, ki jih pripisujejo čarovnicam? Prepirljivost, radovednost, da se rada tožari, zavistnost, privoščljivost in zloba. Ključen je lahko tudi videz. Obtožbe se bodo prej vezale na osebo, ki je stara, ženskega spola, k čemur pa bo pripomogla še kakšna telesna deformacija, kot na primer grba, šepanje ali kljukast nos. To so dejavniki, ki pripomorejo, da se obtožbe lažje navežejo prav na določene osebe.

Lahko so to tudi osebe, ki so se ukvarjale z zdravilstvom. Ni nujno, da gre prav za zdravilke, lahko poznajo le kakšen zdravilni čaj ali mazilo, ki ga drugi ne. Torej imajo določeno znanje, ki ga drugi nimajo. In vsako takšno znanje drugi doživljajo z ambivalentnimi občutki. Če lahko pomaga, lahko tudi škodi.

Torej niti zdravilstvo ni pozitivni vidik čarovništva. Obstaja sploh kakšen pozitivni vidik čarovnice? V očeh ljudi ne. Majhna je razlika med osebami, ki so imele v vsej vasi sloves čarovnice, in tistimi, ki se deklarirajo kot nasprotniki čarovnice, to so vedeževalci. Na te se ljudje obračajo za pomoč pred nesrečo, ki jih je zaradi delovanja čarovnice doletela. Ta oseba je vedno imela poseben status in je bila zunaj skupnosti. V skupnosti, v kateri je živela, pa je imela sloves čarovnice.

V vzhodni Sloveniji je bila zelo znana družina, ki se je ukvarjala z vedeževanjem in zdravljenjem ter z identifikacijo coprnic. Zadnja potomka te družine, ki se je s tem ukvarjala, ima v svoji vasi, čeprav je zdaj že umrla, še vedno status čarovnice. Medtem so od drugod, kot k vedeževalki, množično k njej hodili po nasvete.

Ste na terenu kdaj govorili z osebo, ki so jo v vasi označili za čarovnico? Naleteli smo vsaj na tri osebe, za katere so mi sosedi rekli, da so čarovnice. Vedno se je pokazalo, da za to, da jo imajo za coprnico, niti niso vedele. Le iz pogovora z eno je bilo mogoče razbrati, da naj bi za to očitno vedela. Sloves čarovnice si je pridobila na podlagi čarovniške knjige, ki ji jo je dal oče. Eno od verovanj o čarovnicah je namreč bilo tudi to, da se znanje lahko prenaša znotraj družine. Eno od pravil, kar ugotavljajo tudi drugi etnologi, je to, da sam sebe nihče ne prepoznava za čarovnico, vedno gre za obtožbe drugih.

Niso glede na odzivanje ljudi nikoli posumili, da bi lahko imeli takšen status? Na podlagi odzivov drugih so seveda lahko sklepali. Tipično je bilo to, da ko si si prišel kaj k sosedu izposodit, in če te je imel za coprnico ali coprnika, s tabo ni smel spregovoriti besede, ni te smel pogledati v oči in ti ni smel dati tega, za kar si ga prosil. Le na tak način je bila lahko prekinjena komunikacija s čarovniškimi silami. Gotovo je bilo to vedenje, ki je ljudem dalo vedeti, česa so obtoženi.

Kako se je mogoče obvarovati pred napadi čarovnice? Pri tem je odvisno, za katero obliko delovanja gre. Preventive veliko ni, nekaj jih je sicer v okviru krščanstva, kot je na primer vsakoletni obhod s posvečenimi butarami. V bistvu gre predvsem za kurativo. Pogosta obtožba je zli pogled, ki naj bi škodoval predvsem otrokom in mladim živalim. V tem primeru so izvajali obred utapljanja urokov, kar pomeni metanje razžarjenega oglja v vodo.

S to so se nato umivali, jo popili ali metali čez rame. To je magijska praksa, ki je znana po vsej Evropi. Za utelešenje coprnice velja tudi krastača, ki naj bi sesala mleko. Zato so jo vrgli v ogenj ali jo napičili na vile. Pravili so, kako je kdaj iz nje teklo ukradeno mleko. Jajce, ki naj bi ga nastavila coprnica z zlim namenom, so prav tako sežgali, da bi izničili zlo delovanje.

Za obrambo pred nočnimi čarovnicami, torej lučmi, prav tako obstajajo določena dejanja. Risanje križa po zraku ali glasno preklinjanje. S tem si prekinil tišino, ki je znak onostranstva. Včasih so si obleke obračali narobe in se tako zaščitili. Ena od možnosti je bila, da so urinirali v dlan in ta urin vrgli čez rame. Urin je znano obrambno sredstvo proti čarovnicam, demonom in nadnaravnim bitjem.

Mejnost je nekaj, kar povezuje različne oblike čarovništva? Vidik meje je na vseh ravneh čarovništva zelo pomemben dejavnik. Ena od pogostih obtožb čarovnic izvira prav iz prehajanja meja. Med tem, kar je moje, in tem, kar je tuje. Če se nekdo zadržuje na tvojem območju in ne veš zakaj, je to lahko nevarno. Coprnice vstopajo tudi prek telesnih meja. Čarovnica vdira skozi točke, kjer je meja med lastnim telesom in zunanjim svetom bolj krhka.

Tudi nočna doživetja se v vzhodni Sloveniji dogajajo praviloma v gozdu. Tam, kjer je že po tradicionalnih predstavah preddverje onega sveta. Ta mejnost se kaže tudi v tem, da gre za stare ženske, ki so že v menopavzi in tako že z eno nogo v onem svetu.

Na udaru pa so prav tako osebe v liminalnih fazah. Po tradicijskih verovanjih se dojenčka do prvega leta šele sprejema v skupnost, tako kot je leto po smrti človek še v odhajanju. Poroka je ravno tako lahko nevaren čas, še posebej v nevarnosti je nevesta, zato so včasih te nosile pajčolan, s katerim so bile zaščitene pred zlim pogledom.

Med raziskavo smo naleteli na pripoved o tem, da naj bi nevesto med poroko začarala neuslišana nevesta. Sredi svatbe je bila paralizirala in omedlela, to pa razložila z dejanjem čarovnije.

Kakšna pa je povezava feminizma s čarovništvom? En del vidika čarovništva se je navezal tudi na feminizem, kjer gre za poudarjanje samostojnosti, neodvisnosti, modrosti, moči in vednosti ženske. Obtožbe čarovništva so povezovali z napadom moških na ženske, ki so imele takšne sposobnosti in vednost. To so v veliki meri povezovali tudi z babicami, ki so znale nadzorovati rojstva, splave in poznale oblike kontracepcije.

Vendar raziskave o lovu na čarovnice kažejo, da ni šlo za neposreden napad moških na ženske, temveč bolj za negativen odnos do žensk te dobe. Za čas, ko so ženske veljale za bolj šibke in neumne, zaradi česar naj bi jih hudič, v nasprotju z moškimi, lažje zapeljal. Ni pa šlo za namerno odstranjevanje žensk s posebnim znanjem.

Razlag, zakaj je čarovnica v večini primerov prav ženska, je več? To so poskušali razlagati na več načinov. Baroja to razlaga skozi mitične predstave, v katerih se žensko zaradi menstruacije povezuje z luno, nočjo, magijo. Ta nasprotja so poznali že Pitagorejci. Noč in mesec je tako vedno na strani ženske, dan in sonce pa na strani moškega. Ženska je povezana z nočjo, temo in magijo, gre za zelo razširjene tradicijske predstave.

Ženske so bile tudi tiste, ki so izvajale rituale v skupnosti, s katerimi so komunicirale z onim svetom. Druge razlage pravijo, da gre pri tem za projekcije otrok, ki so slabe izkušnje z materami usmerili na starejše ženske, torej ženske v starosti njihovih mater, ki so na simbolni ravni predstavljale njihovo mater. Razlage poudarjajo tudi družbeno vlogo žensk, ki so med seboj več komunicirale, bile več v medsebojnih stikih v skupnosti med sabo in si izmenjevale hrano. Tako je bilo tudi več možnosti za nastanek sporov, ki so lahko vodili v obtožbe čarovništva.

Vsaka ženska je v verovanjih tako potencialno lahko čarovnica? Vsaka soseda je lahko obtožena čarovništva. Lahko gre za naključno osebo. Vedeževalci, na katere se ljudje obračajo po pomoč glede identifikacije čarovnice, namreč nikoli ne povedo, kdo konkretno je ta oseba. Pogosto rečejo, da je coprnica tista, ki bo prva po obisku pri njem prišla na vrata. Sogovornik nam je pripovedoval, kako sta bili skupaj pri vedeževalcu dve sosedi.

Opozoril ju je, da je prva oseba, ki si bo po obisku pri njem prišla nekaj sposodit, coprnica. Ko sta se vrnili domov, je ena od njiju ugotovila, da je mast, ki jo jima je dal vedeževalec, izgubila. Stekla je k prijateljici na dom, da bi ji dala malo te masti. In ker je bila prva, ki si je pri njej od obiska pri vedeževalcu prišla nekaj sposodit, je bila obtožena čarovništva.

Čarovništvo v vzhodni Sloveniji še naprej raziskujete, kaj so poudarki? Posvečam se predvsem pomenu konflikta, vprašanju, katere medsosedske napetosti potencialno vodijo v obtožbo čarovništva. Družinski spori so se pogosto prenesli na medsosedska razmerja. Razlogi za obtožbe čarovništva med sosedi pa so lahko bili velikokrat povezani tudi z vprašanjem darov, sposojenih stvari, neizpolnjenih obljub o poroki in sporu zaradi meje.

Zanimivo je, kako se lahko v kontekst čarovništva usmeri tudi določene občutke krivde in tesnobe. Obtožba čarovnic je lahko tudi dobro opravičilo za prepozen prihod domov, za pijanost. Na območju naše raziskave je to lahko popolnoma sprejemljiv razlog.