Četrtek, 25. 5. 2017, 16.25
7 let, 2 meseca
V Evropi vedno več ljudi zapušča mesta in se seli na podeželje
Slovenija ni velemestno območje, urbanost, kot jo poznamo drugje, pri nas ne obstaja, v 63 odstotkih je njena površina pokrita z gozdovi in 40 odstotkov je naseljenega podeželja, kar so bili odlični pogoji za preverjanje izhodiščne paradigme letošnjega 25. Bienala oblikovanja (BIO). Torej za tematiziranje družbenih okoliščin, v katerih se vse več evropske populacije seli iz urbanih okolij.
Daleč, tako blizu je naslovljen letošnji 25. bienale oblikovanja (BIO) kustosinj Angele Rui in Maje Vardjan, ki v produkciji Muzeja za oblikovanje (MAO) pomeni transdisciplinarni laboratorij in oblikuje diskurzivno okolje v smeri zastavljenih perspektiv.
Izhajajoč iz raziskav, da v Evropi zaradi družbeno-ekonomskih razlogov vedno več ljudi zapušča mesta in se seli na podeželje ter v druga neurbana okolja (na primer predmestija) ter da smo v zadnjih letih soočeni s širšim vprašanjem migracij, je tako mednarodni oblikovalski dogodek postal platforma za oblikovanje vprašanj, povezanih s sodobnimi družbenimi procesi.
Kustosinji letošnjega oblikovalskega bienala Angela Rui in Maja Vardjan (z leve proti desni)
Izobraženi, emancipirani in mladi zapuščajo urbana okolja
Najnovejši podatki "nakazujejo pomemben premik, ki ga lahko opredelimo kot nov fenomen: izobraženi in emancipirani mladi ljudje, ki so odraščali v urbaniziranem modelu, prenašajo svoje vrednote v druge, anonimne okvirje, neurbane prostore", sta zapisali Angela Rui in Maja Vardjan. Letošnji BIO pa ne zaseda samo kulturne institucije, temveč tudi različna naravna in kulturna okolja. Ob razstavi v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje se ta odvija še na drugih prizoriščih po Sloveniji, ob čemer pa dogodek deluje tudi decentrirajoče. Prizorišča so tako še: Genterovci pri Lendavi, Županova jama pri Grosupljem, Trbovlje, Rožni studenec pri Kočevju, slovensko primorje in Kobarid.
Slovenija pa je ob tem s svojimi geografskimi, političnimi in gospodarskimi značilnostmi, pokažeta kustosinji, odlično izhodišče za premislek o tem. Prav tako pa tudi kot prostor za "preizkušanja pojma 'daleč' kot še neopredeljenega območja za ponovno raziskovanje". Pa tudi za sledenje razumevanjem in oblikam alter urbanega, pojma, ki zaobsega alternativnost kot odmik od prevladujočega v obliki drugačnega bivanjskega odgovora, a hkrati zaobsega tudi soobstoj.
Novi prostori, nove družbene tvorbe
Ob iskanju novih ali ponovno obujenih teritorijev bivanja, tako fizičnih kot simbolnih, se dogajajo raznovrstni družbeno-kulturni prepleti, je še mogoče povzeti konceptualni okvir letošnjega bienala. Ob ohranjanju ali oživljanju starih vednostih, običajev, praks in ponovnih naseljevanjih krajev v sočasju se tako odvijajo številne izmenjave in oblikujejo različne prostorske, družbene ter kulturne tvorbe.
Vsebine oblikovalskega bienala Daleč, tako blizu oblikuje sedem multidisciplinarnih skupin, ki jih vodijo mednarodni gostujoču oblikovalci v dialogu s sedmimi strokovnjaki z različnih podorčij, od filozofije, sodobnega plesa do raziskovalca kulture prehranjevanja, je raziskalo specifične lokacije, od ruševin, podeželja, jame, gozda, zapuščeneha industrijskega območja, Alpe in Sredozemljsko morje.
Od jame do gozda
Skladno s temi izhodišči pa je nastala tudi strukturna zasnova 25. oblikovalskega bienala, ki pomeni produkcijsko platformo transdisciplinarne in mednarodne izmenjave. Mednarodne gostujoče oblikovalce in oblikovale so pozvali, naj opredelijo lokacije v slovenskem kontekstu, ki lahko vprašanje alter urbanosti odpira na način zanimiv tudi za širši kontekst.
Tako je bilo izbranih sedem lokacij, ki so postale prizorišče in tema za raziskovanje vprašanj sodobnega časa, s katerimi so se ukvarjale posamezne multidisciplinarne skupine, ki so jih ob oblikovalcih vodili tudi slovenski strokovnjaki in strokovnjakinje z različnih umetniških in humanističnih področij. Izbrana okolja so tako postali kraji za premišljevanje in prevpraševanje o sodobnih družbenih vprašanjih, povezanih z različnimi oblikami, modeli in perspektivami bivanja v kontekstih oblikovanja.
Tako pa so smo na bienalu lahko priča sedmim epizodam: Sprostitev podzemlja s Studiem Formafantasma in Andrejem Detelo je postavljena v podzemni svet Županove jame pri Grosuplju, Zavzetje gozdov z Matali Crasset in Matejem Fegušem v Rožnem studencu pri Kočevju je na robu divjega pragozda, Po utopiji s studiem Point Supreme in Iztokom Kovačem se odziva na kmalu zaprto rudniško infrastrukturo v Trbovljah, Čisto novo sobivanje z Didierjem Fiuzo Faustinom in Mojco Kumerdej raziskuje propad modernizma v urbanem kontekstu Ljubljane, Nov zagon podeželja s Studiem Mischer’Traxler in Klemnom Koširjem se razgleduje po podeželskem igrišcu Genterovcev v lendavski pokrajini; vse skupaj pa zaokrožujeta skupini Prožnost preteklosti s Studiem Folder in Renato Salecl na alpskem območju, nekoč divjem bojišču, ter Novi heroji z Odom Fioravantijem in Marinom Medakom, ki raziskuje migrantstvo z uporabo bližine morja na slovenski obali.
1