Umetniška praksa med arhitekturo in predlogi

Delo arhitektke in vizualne umetnice Apolonija Šušteršič se nanaša na kritične analize prostora, ujetega v razmerja med institucijami, kulturnimi politikami, urbanim načrtovanjem in arhitekturo. Skozi svoje transdisciplinarne raziskave se umetnica posveča projektom, ki so lokacijsko in časovno specifični, osredotočeni na problematiziranje fenomenologije prostora, prepletenega s kulturnimi, družbenimi in političnimi konteksti. Skozi svojo prakso je avtorica tako kritično prostorska, pri tem, kot poudarja sama, pa vedno ponuja tudi predloge, mogoče konstruktivne smeri za v prihodnje. Na trenutno stanje tako opozarja s pogledom v prihodnost, iskanjem novih ali drugačnih možnosti, pri čemer se povezuje s strokovnjaki z različnih področij. Na ta način ustvarja delo s skupnostjo in za skupnost.

Njeno 12-letno delovanje je zbrano in prikazano tudi v knjigi z naslovom Selected projects 1995–2012, pri nas jo je predstavila v okviru svojega projekta Nemogoča retrospektiva (aktiviranje prihodnosti), ki je bil postavljen ob odprtju Muzeja sodobne umetnosti Metelkova in je tudi del njegove stalne postavitve.

Knjiga o delu Apolonije Šušteršič, katere urednik je samostojni kritik in umetnostni teoretik Peio Aguirre iz San Sebastiana, je korektna in dobesedna predstavitev avtoričinih projektov, kot je njen namen opisala Šušteršičeva sama. Delo urednika pa z besedami, da je izkazal iskren pristop do njenega dela.

V knjigo Selected projects 1995–2012 je vključena večina projektov Apolonije Šušteršič iz tega obdobja, tisti, kjer je v ospredju doživetje prostora, njegova fenomenologija, sledijo pa institucionalna kritika in prakse, ki tematizirajo fleksibilnost, začasnost, mobilnost, interaktivnost, performativnost in povezovalnost.

V svojem besedilu o delu umetnice, ki v knjigi razpira njeno polje delovanja, Peio Aguirre prakso Apolonije Šušteršič opiše skozi transdisciplinarni pristop in iznajdbo lastnega polja aktivnosti, v katerem poskuša ustvarjati platforme, vezane na določeni prostor in čas, kjer v središče postavlja aktiviranje občinstva, participatornost torej. Njeno delo tako opisuje tudi skozi performativno vrednost.

V nadaljevanju umetničino delo analizira teoretičarka arhitekture Jane Rendell, ki zapiše, da gre za kritično, performativno, pedagoško, participativno in raziskovalno prakso, ki išče tudi mogoče rešitve v razmerju do prostora. Tega razume kot polje, v katerem so zaobjeti družbeni odnosi, ki so povezani s političnimi in ekonomskimi konteksti. Pedagoško noto pa Jane Rendell v delu Šušteršičeve vidi v produkciji znanja, aktivacijsko pa v tem, da generira nove oblike izmenjave, ki že v samem nastajanju poteka skozi srečevanja in sodelovanja z različnimi akterji ter na podlagi antropoloških raziskovalnih metod.

Dokumentacijska knjiga o delu umetnice se končuje s pogovorom med Apolonijo Šušteršič in ameriškim umetnikom Danom Grahamom.

Med arhitekturo in umetnostjo Apolonija Šušteršič je študij arhitekture končala v Sloveniji, vizualno umetnost je končala na Rijksakademie van Beeldende Kunsten v Amsterdamu. Pet let je bila predstojnica oddelka za javno umetnost na Kraljevem inštitutu za umetnost v Stockholmu. Lani je končala tudi doktorsko raziskovalno nalogo na univerzi v Lundu in umetnostni akademiji v Malmöju na Švedskem.