SiolNET. Trendi Kultura
1,73

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Tovarna sredi Ljubljane, ki ji ni bila kos nobena druga v monarhiji

1,73

termometer

Cukrarna
Foto: Kamra.si

Ljubljanska Cukrarna, v kateri namerava ljubljanska občina do leta 2020 urediti likovno galerijo, je bila nekoč tovarna sladkorja, tobačna in tekstilna tovarna, zbirališče vojakov, ki so šli osvajat Mehiko, zatočišče za brezdomce, v njej so živeli in umirali pesniki slovenske moderne. 

Cukrarno so začeli graditi leta 1828, potem ko sta poleti tistega leta tržaška borzna veletrgovca Josip Pelikan in Friedrich Rossman zaprosila za dovoljenje za sladkorno rafinerijo. Zidovi nove tovarne so začeli rasti na zemljišču ob Ljubljanici v bližini vojašnice na Poljanskem nasipu. Jeseni so iz Anglije prispeli stroji za predelavo sladkorja in decembra istega leta so v tovarni že izvedli poskusno varjenje, piše Vesna Krmelj v reviji Ljubljana med nostalgijo in sanjami (2014, Mestna knjižnica Ljubljana).

Sladkorna rafinerija je gradbeno dovoljenje dočakala šele štiri leta pozneje, a je v omenjenem času ves čas obratovala in se krepila.

Cukrarna Foto: Kamra.si

Prvi parni stroj na Slovenskem

Prvi parni stroj so v Cukrarni zagnali leta 1835 in je bil sploh prvi takšen stroj na slovenskem ozemlju. Cukrarna je imela tudi prvo podporno blagajno za zdravstveno zavarovanje zaposlenih. Takšen tip zavarovanja je leta pozneje za obolele tovarniške delavce uvedel obrtni red.

Cukrarna je ena redkih še ohranjenih tovarn sladkorne rafinerije na območju nekdanje avstro-ogrske monarhije. Kot stavbni tip je ljubljanska sladkorna rafinerija sorodna reški rafineriji iz sredine 18. stoletja, ki je končala čiščenje sladkorja ravno v času, ko so zgradili Cukrarno.

Cukrarna Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Stavbo sta zasnovala arhitekt Matej Pertsch in William Moline. Zadnji jo je opremil z najsodobnejšimi stroji tistega časa, prvega hvalijo zaradi spretnega projektiranja poslopja. Za vzor naj bi mu služile neoklasicistične palače ob beneškem Velikem kanalu. Po drugi strani Cukrarne ni obremenil s tako bogatim okrasjem, kot je značilno za tržaški slog, saj je bil njen namen drugačen. 

Glavni poudarek stavbe je tridelno pročelje s poudarjeno osrednjo osjo. Javni značaj je Cukrarni dal stolpič z uro, ki ga danes ni več. Kdaj točno so ga odstranili, ni znano.

Tovarna, stanovanja, remiza, vrtovi in park

Vesna Krmelj Cukrarno opisuje kot razpotegnjeno masivno stavbno gmoto ob reki, zidano iz opeke in kamenja, ki je pozneje dobila opečnat prizidek. Tramovi in ostrešje stavbe so bili leseni. Železno tramovje so v gradbeništvu namreč začeli uporabljati šele nekaj let pozneje. Tloris Cukrarne je bil v obliki črke U. V stranskih krakih poslopja so bili večji stroji ter peč za taljenje in dimnik.

Cukrarna Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Stavba je bila iz dveh delov: tovarniškega in stanovanjskega, ki sta stala pravokotno eden na drugega. Stanovanjski del se je nadaljeval v remizo za voze in hlev. Poleg je bilo tudi skladišče za les, a je bil, domnevajo, da zaradi požarne varnosti, ločen od glavnega kompleksa.

"Arhitekturno je bila stavba zidana monumentalno, a preprosto. Bogatejše prvo nadstropje, piano nobile, je bilo nekoliko nižje od pritličja, tretja etaža in podstrešje pa še nižja. V prvem in drugem nadstropju sta bili po dve večji stanovanji za vodilne uslužbence," piše Krmeljeva v publikaciji Ljubljana med nostalgijo in sanjami.

Cukrarna Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije

 

Cukrarna Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije Del kompeksa so bili tudi vrtovi in park.

Tovarna je bila prvotno visoka štiri nadstropja, obsegala je enajst okenskih osi. Notranjost Cukrarne je bila brez arhitekturnih detajlov, nadstropja pa med seboj povezana s preprostimi lesenimi stopnicami. Stropi so bili visoki 2,5 metra. Okna so bila majhna. Poslopje so pozneje širili in dozidavali.

Vodilna rafinerija v avstrijski monarhiji

V 50. letih 19. stoletja je Cukrarna delovala s pomočjo treh parnih strojev in novih peči za kostno oglje. Odkupovali so okoliške hiše in posesti. V tistem času je Cukrarna postala vodilna rafinerija v avstrijski monarhiji. Ko so na primer leta 1855 v njej proizvedli 6.300 ton sladkorja, je to predstavljalo šestino celotne proizvodnje sladkorja v monarhiji.

Tovarna je prinašala velikanske dobičke, stavbo so širili in povišali prostore, načrtovali so povečanje obsega proizvodnje. Za primerjavo: leta 1828 je v tovarni delalo 22 delavcev, v obdobju med letom 1853 in 1856 jih je bilo vsaj dvesto.

Leta 1858 je v Cukrarni izbruhnil požar. Ogenj je uničil tovarno in stroje, močno poškodoval skladišče z zalogami sladkorja in jih večino uničil. Za požar naj bi bil kriv nepazljivi delavec, ogenj pa se je hitro širil zaradi lesenih tramov.  Cukrarna Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Novi lastniki in rekruti, ki želijo osvajati Mehiko

Cukrarna je dobila novega lastnika, a proizvodnje sladkorja niso več zagnali. Razlog je bila tudi konkurenca v panogi, saj je bilo v vzponu pridobivanje sladkorja iz domače sladkorne pese. Tako se je naglo bližal konec najdonosnejšega posla zgodnjega 19. stoletja, navaja Krmeljeva.

Cukrarna je prišla v last avstrijske nacionalne banke, nato zagrebškega veletrgovca Gvida Pongratza, ki je z nakupom prehitel ljubljanskega župana Mihaela Ambra. Pongratz je stavbo nekaj let oddajal vojski. V njej so se zbirali rekruti, ki so želeli v boj za cesarjevega mlajšega brata Ferdinanda Maksimilijana v Mehiki.

Maksimilijan Mehiški Foto: Wikipedia

Za odhod prek Atlantika se je v štirih mesecih leta 1864 v Cukrarni nabralo pet tisoč prostovoljcev iz Avstrije in drugih delov Evrope. Maksimilijan je bil mehiški cesar tri leta, po izgubi oblasti pa so ga pred vojaškim sodiščem v Mehiki ustrelili junija 1867. Od avstrijskih prostovoljcev se jih je po Maksimilijanovi usmrtitvi domov vrnila četrtina.

Tobačna tovarna, vojašnica in tovarna pletenin

Leta 1870 je v Cukrarni začela delovati tobačna tovarna pod imenom K. und K. Haupt Tabak Fabrik Laibach, ki jo je ustanovila centralna direktiva Tobačnih tovarn Dunaj. Proizvajali so cigare. Leta 1872 je stavbo uničil požar in proizvodnjo so preselili v prostore ob Tržaški cesti. Pozneje so v Cukrarni uredili vojašnico in tako je ostalo do konca prve svetovne vojne. Ko je Ljubljano leta 1895 prizadel uničujoči potres, so se družine z bližnje Poljanske ceste zatekle na dvorišče Cukrarne.

Cukrarna je znana tudi po tem, da so se v njej dobivali literati slovenske moderne: Ivan Cankar, Josip Murn, Dragotin Kette in Oton Župančič. Od tam so hodili na sprehode proti Štepanji vasi in drugim vasem zunaj mesta. Murn je v Cukrarni živel od rane mladosti in v njej tudi umrl, zadnje ure življenja je v stavbi preživljal tudi Kette.

V 20. in 30. letih prejšnjega stoletja so bila v stavbi socialna stanovanja, tam je delovala tudi dunajska tovarna pletenin in tkanin Kunc & Co. Pred drugo svetovno vojno je bil lastnik tovarne Franc Urbanc, v stavbi pa je bil tudi mestni zbirni center za revne in osirotele otroke.

 

Cukrarna Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Arhitektura Cukrarne po vojni načrtno spregledana

Povojna komunistična oblast je tovarno in opremo zaplenila. V prostorih so bila tudi skladišča za umetniške predmete, slike, kipe, preproge in pohištvo, ki so jih po vojni pobrali ljudem in podjetjem. Tovarno in opremo je nato prevzela tekstilna tovarna Volnenka, pozneje Velana.

Stavba je dobila status umetnostnega kulturnega spomenika leta 1990, Vesna Krmelj pa za obdobje po vojni ugotavlja, da sta bili kakovostna prostorska umestitev in arhitektura Cukrarne spregledani in tudi načrtno brisani.

Leta 2010 so del poslopja Cukrarne podrli zaradi gradnje Fabianijevega mosta. Ta danes povezuje Poljansko in Zaloško cesto.

 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 83
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin