Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Torek,
3. 2. 2015,
12.06

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Alenka Puhar

Torek, 3. 2. 2015, 12.06

8 let

Strastna individualistka, ki se ni znala vesti kolektivno

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2
Skupaj z nekdanjimi novinarskimi kolegi, sodelavci in prijatelji je pisateljica, novinarka in publicistka Alenka Puhar v Trubarjevi hiši literature obujala spomine na svoje življenje in delo.

Ob 70-letnici Alenke Puhar – jubilej praznuje jutri, 4. februarja – so se v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani zbrali znanci, prijatelji in kolegi prevajalke, novinarke in publicistke. Alenka Puhar je nase še kot mladenka opozorila s prevodom kultnega Orwellovega romana 1984, nato pa postala ena od najbolj prodornih in nadarjenih novinark svoje generacije v času, ko so novinarstvo obvladovali moški. Ali, kot je dejala povezovalka druženja Ženja Leiler, "novinarka z bravuroznim slogom, ki mu v Sloveniji ni mogoče najti ustreznice".

Pozornost vzbudila že z naslovom Z lasmi nad plešasto družbo Njena novinarska pot se je začela pri reviji Tovariš, kjer je prevajala in pripravljala kratke vesti. "To je bilo zelo neugledno in nepomembno delo, ampak tam sem se marsičesa naučila. Med drugim tega, da mora človek o vsaki stvari znati nekaj napisati, tudi če samo deset vrstic, ter da mora tudi teh deset vrstic imeti rep in glavo."

Sčasoma so ji zaupali tudi samostojne prispevke in že s prvimi avtorskimi članki je vzbudila pozornost. "Moj prvi prispevek je bila reportaža z muzikala Lasje, ki sem ga naslovila Z lasmi nad plešasto družbo. Vsi znanci so me debelo gledali, v bifeju pri Komuni pa so se dregali s komolci pod rebra, ko sem šla mimo," je dejala. S Tovariša je odšla pisat na Delo, od tam na Jano, pa spet na Delo, nato na Teleks in nazaj na Delo.

Strastna individualistka, ki se ni znala vesti kolektivno Z anekdotami so se Alenke v različnih obdobjih njenega življenja in dela spomnili tudi njeni kolegi, nekdanji sodelavci, uredniki, prijatelji. Nekdanja sodelavka Sonja Merljak se je dela Alenke Puhar spomnila kot revolucionarnega, še posebej pa poudarila njen portret hrvaške pisateljice Slavenke Drakulić z naslovom Ženska, ki je preživela komunizem in se celo smejala. Ta je, kot je dejala Merljakova, zaznamoval marsikatero novinarko mlajše generacije, ki jim je bila Puharjeva vzgled.

O slogu Puharjeve sta se razgovorili tudi urednica Neda Pagon in novinarka Nela Malečkar. Prva je dejala, da se je Alenka Puhar ("strastna individualistka, ki se ni znala vesti kolektivno ") lotevala tem na način, ki je v tedanji družbi vzbujal nelagodje, druga pa poudarila, da je bil slog Puharjeve radikalno drugačen od vsega, kar so v tistem obdobju brali.

O poročilu Udbe: "Zlepa nisem dobila tako krasnega novoletnega darila" Zaradi njenega dela in aktivistične drže jo je spremljala tudi Služba državne varnosti, na kar je opozoril tudi kolega iz tistih dni, publicist Igor Omerza, ki je poročilo Udbe Puharjevi podaril za darilo ob nekem novem letu.

"Zlepa nisem dobila tako krasnega novoletnega darila," je v smehu dejala Puharjeva. "Nenavadno, kako vztrajno se me še vedno držijo oznake, ki mi jih je dala Udba. Da sem desničarka, na kar sama pred tem nisem niti pomislila, saj sem se imela za bolj levo. Šele po dolgoletnih izkušnjah z demokratično Slovenijo sem spoznala, da levičarka pravzaprav ne bi več hotela biti."

Da jo nadzirajo, se je pravzaprav zavedala, na to, da jo ovajajo celo kolegi, pa jo je opozoril tudi tedanji urednik na Delu Mitja Gorjup. "V osemdesetih letih je postalo ovajanje vse bolj obsežno, v tistem času sem si dopisovala z ameriškim kolegom Lloydom deMausom, avtorjem knjige The History of Childhood, ki me je opozoril, da vsa moja pisma v Ameriko prihajajo odprta."

Čeprav si je želela "malce oddahniti od novinarstva", se ne ustavi Čustva so se razvnela ob spominih Maje Weiss, režiserke odmevnega dokumentarnega filma Skriti spomini Angele Vode, ki je nastal po scenariju Alenke Puhar. Ta je leta 2004 uredila in napisala uvodno besedo spominov feministične aktivistke in nato zapornice v komunističnem zaporu Angele Vode.

Usode ljudi so tisto, kar je Puharjeva kot novinarka izjemno rada raziskovala, zato je veliko časa posvetila raziskovanju, brskanju po arhivih in knjižnicah. In čeprav si je po upokojitvi želela "malce oddahniti od novinarstva", kot smo lahko slišali sinoči, je Alenka Puhar pri 70 letih še vedno aktivna. Med drugim piše kolumne, ureja knjige ter pripravlja esejistične portrete slovenskih umetnikov, v pripravi sta zgodbi o Venu Pilonu in Izidorju Cankarju.

Ne spreglejte