Torek, 3. 2. 2015, 18.59
8 let
Slovo od Tomaža in Davida Šalamuna z deveturnim branjem poezije (video)
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2
Branje Šalamunove poezije se je začelo danes ob 15. uri in bo trajalo vsaj do polnoči, z njim pa se bo okoli sto prijavljenih, več kot polovica jih je iz tujine, v različnih jezikih poslovilo od najbolj branega slovenskega pesnika na svetu.
Dileme o lokaciji ni bilo, saj so v Mini Teatru na Križevniški ulici v Ljubljani, kjer je danes branje, že avgusta 2011, ob Šalamunovi 70-letnici, priredili rojstnodnevno zabavo s performansi, naslovljeno Jaz, po katerem se lahko imenuje Ljubljana-Poker-Veliko gradbišče Tomaža Šalamuna.
Današnja prireditev, s katero so se poleg Tomaža poslovili tudi od njegovega sina Davida Šalamuna, ta je umrl le mesec dni za svojim očetom, je globalne narave, saj Šalamunove pesmi berejo tako tisti, ki so prišli v Mini Teater, kot tisti, ki so se branja udeležili prek Skypa.
"Tomaž Šalamun je globalna pesniška prisotnost, je ustvarjalec, ki je navdihoval in bo navdihoval sodobne ustvarjalce po vsem svetu," je o Šalamunu povedal Aleš Šteger, pesnik in pisatelj, ki je povezoval današnje maratonsko branje.
Med nastopajočimi bralci in bralkami se vsak "na svoj intimen način poskuša spomniti Tomaža, pod geslom 'Jaz sem voda' in nadaljevanjem tega v neki drugi pesmi, ker 'voda najbolj ljubi'. Ne samo, da se priklanjamo, ampak neki glas tudi nosimo naprej", je še dodal Šteger.
Šalamunu se je poklonila tudi njegova prijateljica Manca Košir, ki je na današnjem branju povedala: "Slišali smo, da je bil Tomaž čarovnik, da je bil jasnoviden in vizionar. Dolga leta najinega znanstva to potrjujejo".
"Včasih sva imela prav neverjetne povezave. Ko sem izvedela, da je umrl, sem rekla: da vidimo, ali deluje, čeprav si na drugi strani. Slišala sem pesem in jo napisala za Tomaža, potem pa sem še rekla, naj se nekje odpre kakšna pesem, ki bo znamenje." Manca Košir je takrat odprla zbirko Druidi in pesem Če zgorim, v kateri so tudi verzi:
So vedno bolj gosta znamenja, da bo bela svetloba raztrgala tri ljudi. Vznikajo v krogu, stopnjujejo se, vsako uro so bolj kristalno jasna. Sirote! Drvenje! Moji otroci ste božji otroci! Srečen sem, da se bo vse to zgodilo na naši zemlji. Da bomo na svojo zemljo snežili kot sončni prah.
