Torek, 7. 2. 2017, 17.50
6 let, 7 mesecev
Slovenski umetniki in umetnice, ki so zaznamovali naš in tudi širši kulturni prostor
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,40
2
Slabe tri tedne so že znani letošnji Prešernovi nagrajenci, danes so jim nagrade tudi izročili, jutrišnji državni praznik kulture pa je še ena od priložnosti za njihovo (ponovno) predstavitev.
Foto: sprejem za Prešernove nagrajence
"Kultura s slovenskimi politiki nima sreče"
Državna proslava ob kulturnem prazniku je ob umetniškem programu minila v znamenju nagovora predsednika UO Prešernovega sklada Vinka Möderndorferja, ki ni olepševal razmer v kulturi in umetnosti.
Po njegovih besedah slovenska umetnost umira. Kultura s slovenskimi politiki nima sreče, nikogar zares ne zanima, ker ni dovolj tržno uspešna. Möderndorfer je poudaril, da kultura in umetnost v Sloveniji živita zgolj zaradi notranje nuje ustvarjalcev, ki so idealistični. A s tem se ne da plačati položnic, je povedal novi predsednik upravnega odbora.
Möderndorfer je prepričan, da so bile v zadnjih 25 letih vse slovenske vlade iste. Še najbolj iskrena je bila, tako Möderndorfer, tista vlada, ki je ministrstvo za kulturo preprosto ukinila. Podobno, se zdi, mislijo vse vlade, le da tega ne povedo jasno in glasno.
Möderndorfer je povedal, da bi morali biti politiki kulturni. Ker če je človek kulturen, je tudi etičen. Umetnost ne postavlja zidov, ampak jih ruši. In ni vse v poslušnosti velikih, pomembna sta pokončna in etična drža, je politikom na srce položil Möderndorfer. (STA)
Prešernovi nagradi za življenjsko delo
Metka Krašovec, slikarka in grafičarka
Metka Krašovec je ena od najplodovitejših slovenskih slikark, ki je svoje življenje posvetila likovnemu izrazu. Ustvarja od leta 1964, ko je iz slikarstva diplomirala na ljubljanski likovni akademiji pri Gabrielu Stupici, pri katerem je opravila tudi specialko.
Leta 1970 je končala tudi specialko za grafiko pri Riku Debenjaku. Izpopolnjevala se je v ZDA in Veliki Britaniji. Samostojno je začela razstavljati leta 1968, za svoje delo pa prejela številne nagrade doma in na tujem, med njimi zdaj za svoj prepoznavni slikarski opus tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
Od leta 2015 je Metka Krašovec tudi članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), leta 1977 je postala docentka na UL ALOU, v obdobju od leta 1991 do 2008, ko se je upokojila, pa je bila redna profesorica za slikarstvo in risanje.
Avtorica veličastnega in prepoznavnega opusa
"Od leta 1964 nepretrgoma ustvarja in je avtorica veličastnega in prepoznavnega slikarskega opusa, ki je hkrati z njenim grafičnim in risarskim opusom nepogrešljiva sestavina mozaika slovenske likovne umetnosti. Je neusahljivo ustvarjalna umetnica, najpomembnejša slovenska sodobna umetnica, ki ji je slovenska likovna kritika namenila zgodovinsko mesto takoj za Ivano Kobilico. Je tudi ena od redkih slovenskih likovnih umetnikov, ki je z besedilom, ki ima naslov Ogledalo, čas, našemu prostoru dala eno od redkih, čudovitih besedil umetniške samorefleksije," je v obrazložitvi nagrade med drugim zapisala Breda Škrjanec.
Slikarka, samohodka
Ko so leta 2011 ob njeni 70-letnici v Moderni galeriji pripravili retrospektivno razstavo, je umetnica, ki ceni tišino, takrat zase rekla, da je po svoje samohodka in da je vedno bila motnja, da drugačna niti ne more biti. Pet let pozneje, ob svoji 75-letnici, pa je umetnica, zaznamovana z večnim avtsajderstvom, izjavila, da je "še vedno niso ukrotili".
Sedem let rdeče, nato so prišle nove podobe
V njenem slikarskem opusu so različna slogovna in vsebinska obdobja, rdeče slike so nastajale v začetku njenega ustvarjanja, med letoma 1970 in 1979, risbe in slike na papirju v obdobju nove podobe v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, neoklasicistične podobe obrazov od konca osemdesetih let, čemur je sledil še razvoj neoklasicistične manire v slikarstvu in risbi na štuku, ki so se odvile v "svojevrstvno ikonografijo angelskih figur v pokrajinah, labirinte cipres in mediteranskih gajev", kot je njeno ustvarjanje v poglavjih povzela kustosinja takratne pregledne razstave Martina Vovk.
Leta 2010 se je Metka Krašovec spet posvetila risbi, ki jo vse bolj zanima, čeprav v zadnjem času spet tudi slika. Leta 2013 je izdala umetniško knjigo Nox portentis gravida, v kateri so njene risbe in akvareli, tem je dodala verze, ki so umetnici blizu. Najprej so bile podobe, nato so prišle besede. Njeni akvareli, ki so nastajali od leta 2000, pa so pet let pozneje izšli tudi v pesniški zbirki Ljubezen – čudež duše in telesa Cirila Zlobca.
Z risbo je Metka Krašovec reševala tudi ustvarjalne krize, navdih pa iskala v življenju. Ta spleta vse niti njenega dela in ji daje impulze za ustvarjanje.
Aleš Berger, prevajalec
Aleš Berger je kot urednik in prevajalec slovenskemu jezikovnemu prostoru predstavil marsikatere francoske in španske avtorje, s tem pa tako prispeval k širjenju poznavanja literarnega polja. Za svoje delo je dobil številne nagrade, med njimi Sovretovo nagrado leta 1983 za prevod Queneaujevih Vaj v slogu, nagrado Prešernovega sklada leta 1987 za prevod Maldororjevih spevov, Župančičevo nagrado, Rožančevo nagrado za esej Krokiji in beležke leta 1998, Schwentnerjevo nagrado leta 2008, letos pa za prevajalski opus še Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
Prevajalski opus, ki je impozantno avtorsko delo
"Aleš Berger je s svojo raznovrstno jezikovno dejavnostjo in s celostnim pogledom na jezik neprecenljivo obogatil slovenski umetnostni in kulturni prostor. Njegov prevajalski opus je impozantno avtorsko delo. Prevajalsko umetnost, ki se še zdaj včasih otepa bremena anonimnosti, je povzdignil na raven ustvarjalne geste, posebej z nekaterimi najzahtevnejšimi prevodi, ki jih zmore le avtentični jezikovni umetnik. Slovenskim bralcem je ponudil premišljene, briljantno izbrušene in duhovite prevode cele vrste ključnih avtorjev univerzalne književnosti," je zapisal Primož Vitez v utemeljitvi nagrade. In na koncu še: "Aleš Berger je med tistimi, ki v slovensko kulturo znajo vnašati razmislek, drugačnost, smisel za igro in uživanje v jeziku."
Od radia do založbe
Berger je leta 1970 v Ljubljani na filozofski fakulteti diplomiral iz primerjalne književnosti in francoščine. Bil je novinar v kulturni redakciji ljubljanskega radia, od leta 1978 pa dolgoletni urednik za prevodno književnost pri Mladinski knjigi, kjer je bedel nad knjižno zbirko Kondor in ustanovil zbirko Klasiki Kondorja. Po triletni prekinitvi je obudil zbirko svetovne poezije Lirike, ustanovil pa tudi zbirko Nova lirika. Kot literarni kritik je je spremljal sodobne tokove, predvsem avantgardno poezijo. Napisal pa je tudi vrsto gledaliških kritik.
"Bilo je vsega nekaj, zdaj ko sem (…) v pokoju in sem se malo ozrl nazaj, se mi je zdelo, da sem dobro in pošteno opravljal ta posel in da je z mojo pomočjo zaživelo na Slovenskem veliko literarnih del romanopiscev in pesnikov, ki niso bili poznani. Pod mojim pokroviteljstvom je zraslo kar lepo število danes uglednih prevajalcev, posrečilo pa se mi je izdati kar nekaj knjig, ki so bile, so in še bodo nekaj nepozabnega v slovenskem založništvu," je ob svojem lanskem jubileju, 70-letnici, na svoje preteklo delo pogledal Berger.
V njegovem prevodnem opusu so na primer dela Bretona, Becketta, Borgesa, Queneauja, Lorce, Moliera in Preverta. Imel je srečo, kot je pred kratkim povedal za STA, da je skoraj vsa knjižna dela, z izjemo enega, sam predlagal v prevod. Tako pa se ob svojem delu srečeval z avtorji, ki jim je že bil naklonjen.
Vselej so ga zanimale in vznemirjale tudi skrajne lege jezika, še posebej v mladosti, ko se je ukvarjal z nadrealizmom, tega je ob dadaizmu obravnaval kot literarni zgodovinar.
Pisatelj, ki je ostal prevajalec
Pravijo, da je v vsakem prevajalcu neuresničen pisatelj, se je ob izdaji svojih avtorskih del spomnil Berger. Leta 1998 je izdal esej Krokiji in beležke, leta 2004 pa svoj leposlovni prvenec Zagatne zgodbe, čemur je dve leti pozneje sledila drama Zmenki, leta 2010 pa je izdal zbirko pesmi Nono z Bleda. Leta 2011 je izšla knjiga spominov oziroma esejev o kulturi Omara v kleti. Za otroke pa je napisal dramo Noji nad Triglavom. Leta 2016 je izšla knjiga z naslovom Povzetki, v kateri ne manjka odlično zašiljenih stavkov, za vsakega od njih pa je, kot avtor pravi sam, pripravljen dati dan svojega življenja.
Pri Cankarjevi založbi je pravkar izšla knjiga njegovih zapisov Arles, večkrat, pri Mladinski knjigi pa njegov prevod romana Nobelovca Patricka Modianoja z naslovom Da se ne izgubiš tu okrog. Lani je izšel Bergerjev prevod Nočni nezgodi, romana, ki je delo istega pisca.
Nagrade Prešernovega sklada
Nina Šenk, skladateljica
Nina Šenk spada med najvidnejše in najpomembnejše skladatelje in skladateljice mlajše generacije. Njene skladbe so kljub njeni mladosti zaživele v številnih izvedbah najprestižnejših domačih in tujih izvajalcev, med njimi Newyorške filharmonije, Orkestra Slovenske filharmonije, Pihalnega kvinteta Slowind, Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije, Ensemble moderne in drugih. Kar nekaj njenih skladb pa so izvedli na domačih in tujih festivalih.
V obdobju zadnjih dveh let še posebej izstopajo skladbe Capriccio za violončelo in godalni orkester (2016), Ljubljanski koncert št. 1 – Flux za trobento, rog, harmoniko in godalni orkester (2016) ter Quadrum – koncert za štiri tolkalce in simfonični orkester (2016), ki je rezultat sodelovanja skladateljice in štirih tolkalcev, članov orkestra Slovenske filharmonije.
"Njeno ustvarjanje odlikuje prepoznaven in prepričljiv slog komponiranja, ki je rezultat trdega dela in neutrudnega iskanja lastnega glasbenega izraza. Je umetnica, katere izjemen ustvarjalni dar je našel najmočnejši izraz v skladanju sodobne glasbe. Pri komponiranju sledi na videz preprostemu načelu Biti vztrajen v samem procesu dela in iskren do samega sebe. (…)Obsežen in tehten skladateljski opus Nine Šenk s pomembnimi skladbami (Capriccio, Flux in Quadrum) je izjemen dosežek mlade skladateljice, ki je v slovenskem kulturnem prostoru sprožil preskok v dojemanju sodobne glasbene umetnosti, njeno izvirnost in izpovednost pa je prepoznalo tudi mednarodno okolje," je utemeljitev nagrade zapisal Janez Podlesek.
Mojca Kumerdej, pisateljica
Pisateljica Mojca Kumerdej je nagrado prejela za roman Kronosova žetev, ki se dogaja v izteku 16. in v prvih letih 17. stoletja, "ko so bila upanja in zle slutnje, podprte s turškimi vpadi, kugo, vraževerjem in za v osnovi pogansko in vulgarno krščanski srednjeveški um nepojmljivimi katastrofami, množici vsakdanja hrana. Ob tem gre za čas, ko so v habsburških deželah in širše potekali boji za interpretacijo verske svobode", je med drugim v obrazložitvi nagrade zapisal Matej Bogataj. Avtorica je v svojem jezikovno barvitem in stilsko razgibanem romanu "polemični nastrojena proti uniformnemu krojenju sveta in totalitarnemu uravnavanju smeri razvoja s strani oblastnikov".
Kot tudi: "Kumerdejeva piše o preteklosti, da bi detektirala današnje stanje in poiskala prav vzroke zanj, namreč za naš hlapčevski odnosi in upogljivost."
Boštjan Gombač, skladatelj in klarinetist
Nagrado Prešernovega sklada je glasbenik Boštjan Gombač prejel za skladateljsko in koncertno dejavnost v zadnjih dveh letih, s katero je s svežino zaznamoval slovensko glasbeno ustvarjalnost.
Kot skladatelj in multi instrumentalist je nastopil na koncertih z Big bandom RTV Slovenija, v okviru Društva slovenskih skladateljev je v Mestnem muzeju ob sodelovanju hramonikarja Juharta izvedel dela slovenskih skladateljev, kot avtor glasbe in izvajalec pa je sodeloval v naslednjih slovenskih gledališčih: SNG Drama Ljubljana, Mestno gledališče ljubljansko, Lutkovno gledališče Ljubljana, SNG Nova Gorica, SNG Drama Maribor.
Glasbenik, ki je tudi dober improvizator, njegovi odliki sta med drugim tudi humor in sproščen stik z občinstvom, je deloval na področju oživljanja slovenske narodne pesmi, v priredbe katerih (v sodelovanju s harmonikarjem Janezom Dovčem) je uvedel elemente džeza, bluesa, sodobnih plesnih ritmov.
Iz utemeljitve k nagradi, ki jo je napisal Žarko Prinčič: "Raznolikost njegovega ustvarjanja je najmanj v dveh segmentih: izredno bogata paleta različnih glasbenih stilov in virtuozno obvladovanje številnih instrumentov, kot so klarinet, saksofon, različne flavte in piščali, različna tolkala, zvončki, teremin, okarine in školjke."
Mitja Vrhovnik Smrekar, skladatelj
Skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar in minister za kulturo Anton Peršak.
"Skladateljski opus Mitje Vrhovnika Smrekarja je razvejan, bogat in unikaten. Njegovo izčiščeno in načelno razumevanje glasbe v umetnosti (tako v gledališču kot na filmu) mu omogoča samosvojo izraznost, nenehno izpraševanje in odprt, komunikativen pristop do različnih umetniških žanrov," je v utemeljitvi k nagradi med drugim zapisala Zala Dobovšek.
V zadnjih dveh letih je Mitja Vrhovnik Smrekar ustvaril kar 24 glasbenoscenskih del. Sodeloval pa je z režiserji, kot so Mateja Koležnik, Ivica Buljan, Janez Pipan, Silvan Omerzu in z drugimi. V tujini je ustvarjal v gledališčih Residenz Theater München, Hrvatsko narodno kazalište Zagreb, Teatro Municipal Joaquim Benite Lisboa, na Bitefu v Beogradu in v celovškem gledališču Stadttheater Klagenfurt. S svojim delom se približuje tako odraslemu kot otroškemu občinstvu, žanrsko pa ustvarjalec posega v polja različnih glasbenih žanrov.
V njegovem opusu v zadnjih dveh letih poleg številnih sodelovanj pri gledaliških uprizoritvah komisija posebej poudarja pomen njegove kompleksne uglasbitve sonetov Williama Shakespeara z naslovom Shakesoneti v produkciji Cankarjevega doma.
Tomaž Lavrič, stripar in karikaturist
Stripar in karikaturist Tomaž Lavrič je nagrado prejel za objave zadnjih dveh let, še posebej za stripa Lomm in Tolpa mladega Ješue. Prvi je zgodba o odraščanju, boju za obstanek in iskanju Boga ter hvalnica telesu, ki jo avtor izrisuje na podlagi dobrega poznavanja človeške anatomije. Tolpa mladega Ješue pa je zgodba o odraščanju Boga samega, ki po vsebinski kot likovni plati spada v sam vrh slovenskega stripa, je o njegovih delih v utemeljitvi nagrade zapisal Iztok Sitar.
In še: "Lavrič namreč ni samo polnokrvni risar, je tudi režiser, ki nam skozi zaporedje sličic nazorno prikaže figure v gibanju v različnih položajih in filmskih planih. Razkošna scenografija z množičnimi prizori, ki nam jih avtor predstavi iz različnih pogledov in zornih kotov, nam skupaj z avtentično kostumografijo še poveča užitek vizualnega ugodja."
Lavrič je svojo umetniško pot začel leta 1987 s karikaturami v Mladini, leto pozneje pa še s satiričnim stripom Diareja, ki mu je prinesel tudi široko prepoznavnost.
Lena Krušec, Tomaž Krušec in Vid Kurinčič, arhitekti
Arhitekti Vid Kurinčič, Lena Krušec in Tomaž Krušec z ministrom za kulturo Antonom Peršakom (drugi z desne).
Delo arhitektov Lene Krušec, Tomaža Krušca in Vida Kurinčiča, združenih v studiu Arhitektura Krušec, "zaznamuje izjemno občutljiv odnos do preteklosti in naše domače tradicije, obenem pa tudi do naravnega in grajenega okolja. Njihovo delo je rezultat natančnega branja in analize prostora, njegovih geografskih, socialnih, ekonomskih, zgodovinskih in drugih posebnosti. Njihove stavbe so materialno skromen, a vedno asociativno bogat arhitekturni zapis", je v utemeljitvi zapisal Aleš Vodopivec.
Za svoje delo so arhitekti prejeli že več nagrad, z letošnjo nagrado Prešernovega sklada pa je komisija prepoznala njihova dela iz zadnjih dveh let, med njimi so družinska hiša na Golem, zasnova upravne stavbe in paviljona Nogometne zveze Slovenije in prenova Linhartove dvorane Cankarjevega doma. Vsa pa po mnenju komisije pomenijo izjemno pomemben prispevek za sodobno slovensko arhitekturo. "Odlikuje jih umirjena, tiha in nevpadljiva arhitektura, ki združuje zgodovino in modernost, monumentalnost in domačnost, ljudsko izročilo in sodobno ustvarjalno invencijo," je o njihovem delu še zapisal Aleš Vodopivec.
2