Metka Krašovec: Barve in slike imajo zvok

Slikarka in grafičarka Metka Krašovec je poznana po bogatem likovnem opusu in svojstvenem izrazu. Njeno neprekinjeno štiridesetletno umetniško delovanje so ob slikarkini 70-letnici v Moderni galeriji obeležili z retrospektivno razstavo, na kateri so s slikami in risbami predstavili vsa njena glavna slogovna in vsebinska poglavja.

Umetnica, zaznamovana z večnim avtsajderstvom ali kot pravi sama, da se je vedno počutila kot "motnja" v družbi, poudarja, da še vedno ustvarja. Od tod tudi nuja, da je ob pregledni razstavi v Moderni galeriji v istem času v galeriji Equrna predstavila še svoja najnovejša dela. Risbe, pospremljene z izbranimi verzi različnih pesnikov. Med njimi ni citata slikarkinega moža pesnika Tomaža Šalamuna. Metka pravi, da je pregledala vse njegove knjige, a v svoja dela ni mogla vplesti nobenega njegovega verza, saj je Tomaž kot pesnik tako drugačen od njenega umetniškega izrekanja.

Zvok vijoličaste je zadušen

Umetnica je za retrospektivo, kot je povedala, sama naredila izbor del, pregled je začela s serijo "rdečih slik" iz 70. let, likovna dela, nastala pred tem obdobjem, niso pomembna. "Pred tem sem se iskala, pot se mi je odprla z rdečo fazo."

Za vsa obdobja Metka Krašovec pravi, da so bila zelo intenzivna, vsako od njih ("rdeče slike", risbe in slike na papirju "nove podobe" iz 80. let, "neoklasicistične podobe" obrazov s konca 80. let in zadnje obdobje angelskih figur v pokrajinah, labirintov cipres in mediteranskih gajev) pa se je zaključilo s krizo. "Kriza se pojavi, ko ne moreš naprej, ko se ustaviš. Človek bi mislil, da ni tako strašno, a je. Grozno je, ko se nekaj izčrpa, ne glede na to, kaj si pred tem naredil. Ko se je nekaj izpelo, tega nisem več mogla ponavljati." Umetnik, ki ponavlja svoje dosežke, ni sprejel krize, je jasna slikarka.

Iz ustvarjalnih kriz se je Metka Krašovec reševala z risbo, navdih pa iskala v življenju. Ta spleta vse niti njenega dela in ji daje impulze za ustvarjanje.

Nastajanje slike je dolgotrajen proces, trajajoč od dva do tri mesece. Ta se odvija v osami in tišini, pri čemer je končna slikarkina ambicija, da bi njene slike zvenele. Tudi določena dela drugih slikarjev umetnica sliši, ob nekaterih se razjoče, racionalnega razloga za to nima.

V procesu nastajanja mora imeti tišino, da lahko sliši sebe

"Glasba mi veliko pomeni. V procesu ustvarjanja pa moram imeti tišino, da lahko slišim sebe. (…) Želim si, da bi moje slike imele zvenečo tišino." Umetnica naprej pripoveduje, da zanje barve nimajo simbolike, ampak zvok. Različni odtenki rdeče imajo mnogo zvenov, od tisti pridušenih, globokih do agresivnih. Rumena ima visoke tone, pri modri pa gre za drugačno tišino kot pri vijoličasti, ki je bolj zadušena.

"Sliko je težko dati od sebe, preden si jo presegel." "V procesu slikanja so velika nihanja. Ko končam sliko, sem vedno nesrečna, prevzame me obup. To pa zato, ker je razdalja med tem, kar si želiš in tem, kar si naredil, vedno velika. A potem sliko obrneš v zid in ko jo pogledaš čez čas, vidiš, da si en majhen del tistega, kar si želel ustvariti, tudi naredil." Nenazadnje, če bi umetnik vse, kar je želel, udejanjil na eni sliki, potem niti ne bi imel več potrebe po nadaljnjem delu. Prav ta neuresničena vizija te žene naprej, opisuje slikarka.

Nova faza ustvarjanja prinaša ranljivost

Ko vstopaš v novo fazo ustvarjanja "si ranljiv in negotov. Kot umetnik potrebuješ hvalo, kaj je narobe, že tako ali tako sam veš. Podpora je pomembna". In to je ob svojem možu, ki je vedno odprt za novo, Metka vedno imela. To ponazori s primerom.

"Spomnim se, ko se mi je na sliko vsilil prvi obraz. To je bil šok. Ker je bil Tomaž takrat v Ameriki, sem mu poslala diapozitiv slike. Podprl me je in zato sem s tem lahko nadaljevala, sicer bi se ustavila."

Sliko, na kateri umetniku še ni uspelo doseči tega, kar je želel, da težko od sebe, odnos do likovnega dela predstavi Metka Krašovec. Dokler slike nisi presegel, to pač ni lahko. In so slike, ki nikoli ne bodo prišle v roke drugega, za eno od slik, ki jo je neuspešno poskušala dobiti nazaj, pa ji je še danes žal, da je ne hrani.

Risbe z oddelčnih sej

Metka Krašovec je bila 31 let tudi edina profesorica na ljubljanski likovni akademiji, do zdaj pravzaprav edina v zgodovini tukajšnje umetniške izobraževalne institucije.

Med pogovorom o študentih in študentkah se je spominjala tudi dolgih oddelčnih sej, na katerih si je vsak od profesorjev odmeril kar nekaj časa za verbalno razvijanje svojih misli in stališč.

Slikarka je razmišljala, kako si bi te lahko skrajšala. Ideja je padla: "Pletla bom in za vsakega od govorcev uporabila svojo barvo." A ker plesti ne zna, je roke zaposlila z risanjem. Tako je nastalo kar nekaj "sejnih" risb. Na koncu so na profesorskih srečevanjih risali že kar vsi, se z nasmehom na obrazu spominja. V štiridesetletni umetniški karieri Metke Krašovec se je tako odtisnilo mnogo doživljanj in spominov in najbrž se jih še veliko tudi bo, glede na to, da umetnica še vedno ustvarja.